Jedro

V obravnavani zadevi gre za novo zahtevo za denacionalizacijo (ograje in kozolca) in ne za vlogo, ki je le spremenila obliko – vračanja premoženja, saj to premoženje v pravočasno vloženi zahtevi za denacionalizacijo ni bilo navedeno (niti v naravi ni obstajalo).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 12. 2008, v zvezi z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 16. 7. 2008. Tožena stranka je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe odločila, da se odločba prvostopenjskega upravnega organa v 1. in 2. točki izreka odpravi in se nadomesti z novo 1. točko odločbe, ki se glasi: „Zahteva za vrnitev podržavljene ograje in lesenega kozolca na parc. št. 1 k. o..., se zavrne.“ V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je odpravila 3. točko izreka prvostopenjske odločbe, ter zadevo v tem obsegu vrnila prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek in odločanje; v 3. točki izreka je določila, da se v ostalem izpodbijana odločba potrdi in ostane v veljavi. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo v 1. točki izreka odločil, da se upravičencema do denacionalizacije, s tam navedenimi podatki, za podržavljeno premoženje ograjo in kozolec določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d. d. (v nadaljevanju SOD), v skupni višini 17.222,27 DEM, vsakemu do ½; v 2. točki izreka je določil, da je zavezanka SOD dolžna izročiti pripadajoče obveznice tam navedenemu skrbniku za poseben primer pod izvršbo; v 3. točki izreka je zavrnil zahtevo za parc. št. 2 k. o... Tožena stranka je ugotovila, da vlagatelja denacionalizacije vrnitve ograje in kozolca, ki v naravi več ne obstajata, nista zahtevala v zahtevi za denacionalizacijo z dne 8. 6. 1993, niti nista te vloge razširila do roka iz prvega odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen (do 7. 12. 1993). Vrnitev navedenega premoženja sta zahtevala šele z vlogama z dne 25. 7. 2001 (za ograjo) in 31. 12. 2001 (za kozolec), kar pomeni, da sta bili glede na določbe ZDen zahtevi vloženi prepozno. Tožena stranka še ugotavlja, da bi bilo treba iz navedenega razloga zahtevo za vrnitev zadevnega premoženja kot prepozno zavreči, ker pa se je prvostopenjski upravni organ že spustil v vsebinsko obravnavanje zadeve, je odločila kot izhaja iz izreka drugostopenjske odločbe.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in z razlogi izpodbijane odločbe. Sklicuje se na določbe 62. člena ZDen.

3. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo in njeno dovoljenost utemeljeval z razlogi iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je zahtevo za vrnitev kozolca in ograje podal pravočasno, saj je z vlogo dne 7. 6. 1993 zahteval vrnitev nepremičnin, na katerih sta objekta stala. Sklicuje se na načelo „superficies solo cedit“ in meni, da je upoštevaje to načelo pravočasno zahteval tudi vrnitev objektov, ki so stali na tem zemljišču. S kasnejšima vlogama je le spremenil obliko vračanja dela nepremičnine, ki ga ni bilo več mogoče vrniti v naravi, zato je za ta objekta (ograjo, kozolec) zahteval odškodnino. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo brez opravljene glavne obravnave in je s tem bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. S takim postopanjem sodišča so mu bile kršene tudi človekove pravice (22. člen URS). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Revizija je po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Ker v obravnavani zadevi razlika med zatrjevano višino oškodovanja revidenta (136.800,00 EUR) in odškodnino (17.222,27 DEM), določeno z odpravljeno prvostopenjsko upravno odločbo (prav odločbo tožene stranke, s katero je bila prvostopenjska upravna odločba odpravljena in zavrnjen revidentov zahtevek, pa revident izpodbija v tem upravnem sporu) presega 20.000 EUR, je po presoji Vrhovnega sodišča izkazan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker je ta revizija dovoljena že iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče ni preizkušalo izpolnjenosti ostalih zatrjevanih razlogov za njeno dovoljenost. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V zadevi je sporno, ali bi moral revident v zahtevi za denacionalizacijo navesti objekte (ograja, kozolec), ki v naravi ne obstajajo več, ali pa zadostuje, da je zahteval vrnitev nepremičnine, na kateri naj bi objekta stala, in v posledici tega, ali je bila zahteva za vrnitev tega dela premoženja vložena pravočasno.

9. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je Vrhovno sodišče izhajalo iz naslednjih dejanskih ugotovitev: da je vlagatelj v zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je vložil 7. 6. 1993, zahteval denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile v zahtevi določno opredeljene, med njimi tudi parc. št. 1 k. o...; da s to vlogo ni zahteval vračila lesene ograje in kozolca, ki naj bi po njegovem zatrjevanju ob podržavljenju stala na zemljišču parc. št. 1 k. o...; da je vračilo tega dela premoženja v obliki odškodnine zahteval z vlogama z dne 22. 7. 2001 in 30. 12. 2001. 10. V postopku denacionalizacije velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke v okviru njenega materialnopravnega zahtevka. Ta je postavljen z opredelitvijo premoženja, glede katerega stranka zahteva priznanje pravic iz denacionalizacije. Za natančno opredelitev zahtevka ZDen v 62. členu določa obvezne sestavine zahteve za denacionalizacijo, to je podatke, ki jih mora vsebovati, in listine, ki ji morajo biti priložene. Pravočasnost zahteve za denacionalizacijo je mogoče preveriti le na podlagi ugotovitve, da je zahteva vsebovala vse podatke, ki so po določbi 62. člena ZDen obvezna vsebina zahteve. Po navedeni določbi je obvezna sestavina tudi podatek o premoženju, na katero se zahteva nanaša ter podatek o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev. To pomeni, da mora vlagatelj zahteve navesti podatke, ki omogočajo natančno opredelitev premoženja, torej navesti vse premoženje, katerega vrnitev zahteva.

11. V obravnavani zadevi pa iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih, kot je že navedeno, izhaja, da je zahteva za denacionalizacijo bila vložena dne 7. 6. 1993, da je glede premoženja določno opredeljena, da se glede na podatke o premoženju (prvi odstavek 62. člena ZDen) ne nanaša na ograjo in kozolec ter da je ta podatek revident prvič navajal v vlogah z dne 22. 7. 2001 in 30. 12. 2001. Res je, da je bila predmet zahteve za denacionalizacijo z dne 7. 6. 1993 tudi parcela, na kateri naj bi po navedbah revidenta v vlogah 22. 7. 2001 in 30. 12 2001 stala zadevna ograja in kozolec, vendar pa ni mogoče šteti, da je z zahtevanim vračilom parcele (v naravi), vlagatelj zahteval tudi vračilo objektov, ki naj bi na tej parceli stala, pa jih v zahtevi (7. 6. 1993) ni navedel in v naravi ne obstajata več. Ker je postopek za denacionalizacijo predlagalni postopek je upravni organ vezan na zahtevek, to pa tudi pomeni, da ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse premoženje, do vračila katerega bi lahko bila upravičena. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da gre v tem primeru za novo zahtevo za denacionalizacijo (ograja in kozolec) in ne za vlogo, ki je le spremenila obliko vračanja premoženja, saj to premoženje v pravočasno vloženi zahtevi za denacionalizacijo ni bilo navedeno (niti v naravi ni obstajalo). V tem primeru, ko zadevna objekta v naravi ne obstajata (torej niti nista več trajno spojena z zemljiščem) sklicevanje revidenta na načelo „superficies solo cedit“ ni upoštevno. V postopku denacionalizacije stranka lahko sicer razširja zahtevek glede premoženja, ki je predmet denacionalizacije (v vlogah z dne 22. 7. 2001 in 30. 12. 2001, vlagatelj navaja, da razširja zahtevek na plačilo ograje in kozolca), vendar pa mora biti obseg tega premoženja pravočasno zahtevan, to je do izteka zakonitega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen (za fizične osebe do 7. 12. 1993).

12. Rok, ki ga ZDen določa za vložitev zahteve za denacionalizacijo (64. člen), je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati, saj veže tako stranke kot organ, ki o zahtevi odloča. Ker sta bili v obravnavani zadevi, glede na navedeno, zahtevi (za ograjo dne 25. 7. 2001 in za kozolec dne 31. 12. 2001) vloženi po preteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta vloženi prepozno.

13. Upoštevaje navedeno ni utemeljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

14. Vrhovno sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Izpodbijana sodba po presoji Vrhovnega sodišča nima pomanjkljivosti, ki jih očita revizija. Sodba se da preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje s tem, ko v tem premeru ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona oziroma Zakona o pravdnem postopku - ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 je določeno, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru, ko je v podatkih spisa dovolj podlage za ugotovitev, da je zahteva za denacionalizacijo ograje in kozolca vložena po izteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, izvedba glavne obravnave ne bi v ničemer mogla spremeniti v postopku ugotovljenega pravno pomembnega dejanskega stanja. Zato po presoji Vrhovnega sodišča dejstvo, da v obravnavani zadevi ni bila opravljena glavna obravnava, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

16. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu, zato jih ni presojalo.

17. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

18. Revident z revizijo ni uspel. Zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.