Jedro

Tožnici sta inšpekcijski zavezanki, saj sta s pridobitvijo lastninske pravice prevzeli vse pravice in obveznosti v zvezi z nepremičnino, zaradi česar ju tudi zadenejo sankcije zaradi nezakonitega posega v prostor.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je gradbena inšpektorica tožeči stranki odredila, da mora kot lastnik zemljišča in objekta takoj ustaviti gradnjo – odstranjevanje objekta dvorca Javornik na zemljišču parc. št. 110/3, 114/1 k.o. ... in sicer na severu strani bivalne stavbe dvorca, kjer je severni nižji del dvorca v tlorisni velikosti cca 13 m x 6,50 m na zemljišču s parc. št. 110/3 k.o. ... do terena že odstranjen v celoti ter obzidja na južni strani dvorca v dolžini 21 m na zemljišču s parc. št. 114/1 in obzidja na severni strani dvorca v dolžini 11 m na zemljišču s parc. št. 110/3 k.o. ... V zvezi z navedenim objektom je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1 in sicer: vpis in spremembe vpisov v zemljiški knjigi; - promet s spornim objektom ali zemljiščem; - sklepanje drugih pravnih poslov, kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. V obrazložitvi odločbe navaja, da je ob ogledu dne 22. 6. 2011 ter na osnovi listin pridobljenih z Upravne enote Ravne na Koroškem, dokumentacije Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in dokumentacije Študijske knjižnice Ravne ugotovila, da lastnika objekta izvajata odstranitev dvorca Javornik brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga za tovrstna dela morala imeti. Dvorec Javornik je umetnostni spomenik, vpisan v register kulturne dediščine. Na podlagi dokumentacije Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je bilo ugotovljeno, da je bil obravnavani del dvorca Javornik odstranjen konec leta 2007 v sklopu odstranitve gospodarskih poslopij, ki so prav tako spadala v kompleks dvorca Javornik. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako zaključiti, da so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke s tem, da je izrek prvostopne odločbe dopolnila z odločitvijo, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Po določbi 213. člena ZUP namreč mora organ odločiti tudi o stroških postopka v izreku odločbe. V ostalem delu pa je ugotovila, da pritožba ni utemeljena. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je postala lastnica sporne nepremičnine šele leta 2010, ko so bili gradbeni posegi že izvedeni, navaja, da sprememba lastništva ne more biti ovira za odpravo nezakonitega stanja, ki je vezano na obstoj objekta in se kaže v njegovi lastnosti, ne pa v morebitnem subjektivnem prispevku inšpekcijskih zavezancev k takemu stanju. Izrek ukrepa osebam, ki postanejo lastniki nelegalne gradnje, ni izključen. Prav tako za status inšpekcijskega zavezanca ni potrebno, da bi morala tožnika sama nadaljevati z nedovoljenimi deli. Navedeno ima lahko vpliv na uveljavljanje civilno pravnih zahtevkov proti investitorju (prodajalcu), med tem ko to dejstvo ne vpliva na vodenje inšpekcijskega postopka. Tožeča stranka je tako s pridobitvijo lastninske pravice na nelegalni gradnji prevzela vse pravice in obveznosti v zvezi z njo, zato jo zadenejo sankcije zaradi nezakonitega posega v prostor.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je gradbena inšpektorica v zadevi nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj ni upoštevala dejstva, da je postala zemljiško knjižna lastnica navedenega objekta šele leta 2010, ko so bili sporni gradbeni posegi že izvedeni. Za navedeno okoliščino tudi ni mogla vedeti, saj v zemljiški knjigi ni bila vpisana nobena prepoved iz določbe 158. člena ZGO-1. Ta zakon v zvezi z inšpekcijskimi ukrepi govori le o investitorju, ne pa o lastniku objekta, kar pomeni, da je inšpekcijska odločba izdana napačni pravni osebi, saj tožeča stranka ni bila nikoli investitor del, ki jih navaja gradbena inšpektorica. Ukrep gradbene inšpektorice pa je tudi nepotreben oz. prepozen. Gradbena inšpekcija ne razpolaga z verodostojnimi podatki o posegih, ki naj bi bili izvedeni, oz. ugotovitve temeljijo na podatkih raznih institucij. Z ukrepom pa bo tožeči stranki tudi nastala nepopravljiva gospodarska škoda, ker že nekaj časa z Občino Ravne na Koroškem potekajo pogovori v zvez z razrešitvijo problemov obnove gradu Javornik. Ukrep posega v pravice lastnika, saj ne more pridobiti dodatnih sredstev, da bi lahko pričel z deli na objektu. Tožeča stranka tudi ugovarja, da ji ni bila dana možnost, da bi se izjasnila o ugotovitvah inšpekcijskega ogleda, s čimer ji je bila kršena pravica, da kot stranka sodeluje v inšpekcijskem postopku. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega postopka se nanaša na inšpekcijski ukrep izrečen na podlagi 152. člena ZGO-1. V skladu z navedeno določbo gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja po točki 12.1. člena 2 istega zakona pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru je šlo za odstranitev določenih objektov v okviru dvorca Javornik in sicer na parc. št. 110/3 in 114/1 k.o. ... Po določbi 3. člena ZGO-1 se lahko odstranitev objekta začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Ker v obravnavanem primeru takšno upravno dovoljenje ni bilo izdano, gre za nelegalno gradnjo, s tem pa so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskih ukrepov na podlagi 152. člena ZGO-1. Po ustaljeni upravno sodni praksi je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje investitor objekta, če pa ta ni znan, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja. Navedeno posredno izhaja tudi iz določbe 157. člena ZGO-1, ki določa še druge sankcije pri nelegalni gradnji, kot npr. nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navedena sankcija se primarno izreče investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. V konkretnem primeru ni sporno, da sta tožeči stranki lastnici zemljišč in objektov. Tožnici sta postali lastnici nepremičnine na podlagi pravnega posla, sklenjenega leta 2010, med tem ko bi naj bil sporni poseg opravljen že pred tem v letu 2007. Ne glede na navedeno pa sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da sta inšpekcijski zavezanki, saj sta s pridobitvijo lastninske pravice prevzeli vse pravice in obveznosti v zvezi z nepremičnino, zato ju tudi zadenejo sankcije zaradi nezakonitega posega v prostor. Posledično sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je bil ukrep izrečen napačni osebi, ker sami nista bili investitorki del. Ne glede na to pa sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je bila prejšnja lastnica nepremičnine parc. št. 110/3 in 114/1 k.o. ... družba X. d.o.o., ki je v letu 2008 pri upravnem organu vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov na parc. št. 110/3, ki pa je bila z odločbo z dne 14. 7. 2008 zavrnjena. Pooblaščenec navedene družbe (lastnice) je bil Y., ki je tudi direktor tožeče stranke Z. d.o.o.. Tako tudi ne drži trditev, da za nedovoljen poseg nista mogli vedeti, ker v času nakupa v zemljiški knjigi niso bile vpisane prepovedi na podlagi 158. člena ZGO-1. Ker se inšpekcijski ukrepi lahko izrekajo, dokler nedovoljen poseg v prostor obstaja, je neupošteven tožbeni ugovor, da je ukrep gradbene inšpektorice prepozen oz. nepotreben. ZGO-1 namreč ne predvideva zastaralnih rokov za izrek in izvršitev inšpekcijskih ukrepov. Tožnika tudi neutemeljeno ugovarjata, da ukrep z izrečenimi prepovedmi posega v njuno lastninsko pravico, saj ZGO-1 v 158. členu izrecno določa, da so obvezna sestavina odločbe, s katero se izreče inšpekcijski ukrep na podlagi 152. člena, tudi prepovedi, določene v prvem odstavku 158. člena ZGO-1. Ker je bil obseg izvršenih del ob rušitvi objektov ugotovljen neposredno ob ogledu na kraju samem, sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da izrečen ukrep temelji na podlagi nepopolnih podatkov oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da tožnikoma ni bila dana možnost, da bi se izjasnila o ugotovitvah inšpekcijskega ogleda, saj je iz zapisnikov o ogledu razvidno, da sta bila navzoča ob ogledu, da sta bila seznanjena z vsebino zapisnika, ki pa ga nista želela podpisati.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).