Jedro

Če zasebni tožilec kljub pozivu sodišča o dolžnosti poprave zasebne tožbe v vloženem popravku napake ne popravi, pa je bil nanjo opozorjen in poučen o posledici nepoprave, sklepa o zavrženju takšne zasebne tožbe ni mogoče uspešno izpodbiti s pritožbo.

Izrek

Pritožba zasebne tožilke mag. C.T. se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo kot nepopolno zasebno tožbo zasebne tožilke mag. C. T., ker je ta v danem roku ni popravila tako, kakor ji je bilo naloženo v sklepu z dne 11. 8. 1999, opr. št. K 155/99. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila zasebna tožilka smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je njegovo razveljavitev ter naložitev sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje. Pritožba ni utemeljena. V nasprotju s pritožnico meni sodišče druge stopnje, da je odločitev v izpodbijanem sklepu dejansko pravilna in zakonita. Niti zasebna tožba niti njen popravek nista bila sposobna za obravnavanje na glavni obravnavi. Iz opisa dejanskega stanja resnično ni mogoče ugotoviti, katero izmed prvotno treh in nato spremenjeno na dve kaznivi dejanji, je zasebna tožba očitala obdolženki in na kakšen način naj bi ju storila. Sklep o popravi zasebne tožbe je jasno navedel tako vse pomanjkljivosti, kakor tudi način poprave. Popravek zasebne tožbe pa je vsebinsko enak zasebni tožbi, le s to razliko, da so bile bodisi zamenjane posamezne besede in dodana dva stavka, ki poudarjata ugled zasebne tožilke. Tako tudi iz popravka ni mogoče ugotoviti, na na katero izmed obeh očitanih kaznivih dejanj se nanaša opis dejanskega stanja, torej kaj se obdolženki očita kot obrekovanje (ni navedeno neresnično dejstvo niti zavest o širjenju neresnice ter škoda na časti ali dobremu imenu) in kaj kot žaljiva obdolžitev (ni navedeno, katero dejstvo je žaljivo in kako je oziroma naj bi škodovalo časti ali dobremu imenu). Sodišče druge stopnje povsem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da samo ni smelo popraviti zasebne tožbe, ker bi s tem vsaj posredno že prejudiciralo odločitev o njej. Kar se tiče vse prej kot korektnih pritožbenih navedb na račun predsednice senata sodišča prve stopnje, ki je bila pooblaščena izdati izpodbijani sklep, je poučiti zasebno tožilko, da je grajana okrožna sodnica morala tako ravnati. V nasprotnem bi prišlo do procesnih zapletov tako na glavni obravnavi, kakor tudi v morebitnem pritožbenem postopku. Ravnala je povsem objektivno in v skladu s III. odstavkom 76. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi z II. odstavkom 268. člena istega zakona. Zasebna tožilka sicer ni imenovala pravnih strokovnjakov in sodnikov, ki da so ji pomagali pri popravku. Prav tako ni predložila enakih zasebnih tožb v drugih kazenskih postopkih, ki da tečejo brez predhodne potrebe po popravi. Zato teh pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti. Velja pa poudariti, da zatrjevana strokovna pomoč ni bila uspešna, ker popravek zasebne tožbe ni dosegel svojega namena. Napovedano nadaljnje postopanje zoper predsednico senata sodišča prve stopnje pa presega okvir tega pritožbenega postopka. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo ugoditi.