Jedro

Čeprav zavarovalnica ni v pogodbenem razmerju s tožnikom-oškodovancem, je po 941. členu ZOR, ki se uporablja, če ZTSPOZ ne določa drugače (in ta ne določa drugače), omogočena direktna tožba, s katero pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovani lahko zahteva povrnitev škode, nastale zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice.

Če se je v zavarovanje sprejelo varstvo tretjega, ki ni udeleženec zavarovalnega razmerja, mora biti učinkovito. Zato se zavarovalnici ne dovolijo ugovori, ki jih ima nasproti zavarovancu. Te naj zavarovalnica uveljavi proti svojemu sopogodbeniku - zavarovalcu in zavarovancu pred odgovornostjo. Na področju obveznega zavarovanja uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, je to izrecno navedeno v prvem odstavku 95. člena ZTSPOZ, kjer je določeno, da če je oškodovanec uveljavljal odškodninski zahtevek neposredno proti zavarovalni organizaciji, ta organizacija ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima po zakonu ali zavarovalni pogodbi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tudi prvotožena stranka Zavarovalnica d. d., plačati solidarno z drugo toženo stranko B. B. in tretjetoženo stranko S. K. znesek 2.086,46 euro (prej 500.000 tolarjev) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so navedene v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo, da morata druga in tretje tožena stranka (v nadaljevanju drugi in tretji toženec) nerazdelno plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 500.000 tolarjev s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so navedene v izreku prve sodbe. Prvo toženo stranko (v nadaljevanju zavarovalnica) pa je obsodilo na plačilo 142.506 tolarjev z zakonskim zamudnimi obrestmi, medtem ko je presežni zahtevek proti vsem trem toženim strankam zavrnilo.

2. Proti tej sodbi so se pritožili tožnik in vse tožene stranke, toda višje sodišče je zavrnilo pritožbe in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti tej pravnomočni sodbi je tožnik pravočasno vložil revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se zadevo odstopi nazaj v nadaljnje postopanje in odločanje. Navaja, da zahteva plačilo nepremoženjske škode v zvezi s škodnim dogodkom 16. 4. 1994 nerazdelno od vseh treh toženih strank, tudi od zavarovalnice, pri kateri je imel tretji toženec zavarovano svoje vozilo. Kot sporno vrednost navaja znesek 5.967,28 euro. Opozarja na 15. člen Zakona o obveznem zavarovanju v prometu oziroma pravilno Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki vsebuje identično določilo: da morajo imeti imetniki vozila sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzročijo tretjim osebam. Ker zakon nikjer ne določa izjeme glede naklepne povzročitve škode, zahteva njeno povrnitev tudi od zavarovalnice. Višje sodišče se sicer sklicuje na 920. in 929. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, a napačno. Tretji toženec je namreč speljal in z uporabo avtomobila je tožniku nastala škoda, ker ga je njegov sopotnik (drugotoženec) držal za roko. Škodo sta mu torej povzročila tretje in drugo toženi, ki ni niti sklenitelj zavarovanja, ne zavarovanec in ne upravičenec. Zato zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi od prve tožene zavarovalnice, ki je tožniku soodgovorna, do zavarovanca pa ima regresno pravico. Vztraja, da ni utemeljen ugovor zavarovalnice, da ni pasivno legitimirana.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Po 371. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik v reviziji navaja, da vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe zoper zavarovalnico in čeprav posebej ne razloži, kako je izračunal sporno vrednost 5.967,28 euro, gre očitno za tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo vse zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je trpel tožnik zaradi tega, ker sta ga drugi in tretji toženec poškodovala. Odškodnino zahteva od vseh treh toženih strank, od zavarovalnice na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju odgovornosti motornih vozil. 7. Tožnik, ki v reviziji sicer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, te kršitve ne pojasni in ne opredeli. Zato je revizijsko sodišče štelo, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni in je presojalo le pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno navedli predpise, ki urejajo splošna pravila o povzročitvi škode in o zavarovanju v Obligacijskem zakoniku (OZ)(3), ker pa se je tožnik poškodoval 16. 4. 1994, je treba po 1060. členu OZ uporabiti 154. – 209. člen in 897. – 965. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(4)

9. Zakon o obligacijskih razmerjih v posebnem delu v členih 897. – 965. ureja zavarovanje. V 897. členu ZOR je navedeno, da se z zavarovalno pogodbo sklenitelj zavarovanja zavezuje, da bo zavarovalnici plačal določen znesek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali komu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino. Praviloma je zavarovalec tudi zavarovanec, torej oseba, katere interes je zavarovan, razen pri zavarovanju na tuj račun.

10. Zavaruje se lahko različne rizike, med njimi zavarovalec lahko zavaruje tudi svojo odgovornost. Po 940. členu ZOR je to zavarovanje, pri katerem odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, če tretja oseba, ki je bila oškodovana, zahteva odškodnino. Zavarovanje odgovornosti torej ustvarja za zavarovalnico zavezo, da zavarovancu povrne izpolnitev, ki jo je ta dolžan zaradi svoje odgovornosti za kako dejstvo (ravnanje ali opustitev). Pri tem je treba strogo razločevati zavarovalno in odškodninsko razmerje. Ali je zavarovanec odgovoren, je treba presojati po pravilih, ki veljajo med njim in oškodovancem, ali je zavarovalnica dolžna zavarovancu povrniti plačano odškodnino, pa se presoja po pravilih, ki veljajo za zavarovalno pogodbo. Zato je sklicevanje višjega sodišča na 920. in 929. člen ZOR uporabno le za presojo razmerja med zavarovalnico in zavarovancem.

11. Zavarovanje odgovornosti je lako prostovoljno ali obvezno, če je tako določeno v zakonu. Dne 16. 4. 1994, ko je tožnik trpel škodo, zaradi katere uveljavlja odškodnino, je veljal Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (ZTSPOZ)(5), kakor je pravilno navedlo že pritožbeno sodišče in kakor opozarja tožnik v reviziji, saj je treba uporabiti zakon, ki je veljal v času nastanka škode (186. člen v zvezi z 941. členom ZOR). Ker gre za posebno vrsto zavarovanja, ki je urejena v posebnem zakonu, je treba primarno uporabiti določila tega zakona.

12. Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja je v 83. členu predvidel obvezno zavarovanje: potnikov v javnem prometu – proti posledicam prometne nesreče, - uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil – proti odgovornosti za škode, povzročene tretjim osebam in uporabnikov oziroma lastnikov letalskih vozil – proti odgovornosti za škode, povzročene tretjim osebam.

13. V prvem odstavku 90. člena ZTSPOZ je določeno, da mora lastnik oziroma uporabnik motornega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja ali poškodovanja stvari. S sklenitvijo pogodbe nastane zavarovalno razmerje med zavarovalcem in zavarovalnico, ne pa tudi z oškodovancem. Toda čeprav zavarovalnica ni v pogodbenem razmerju s tožnikom, je po 941. členu ZOR, ki se uporablja, če ZTSPOZ ne določa drugače (in ta ne določa drugače), omogočena direktna tožba, s katero pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovani lahko zahteva povrnitev škode, nastale zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice. To določilo ni namenjeno varstvu ravnanja zavarovanca kot storilca škodnega dejanja zoper njegovo lastno odškodninsko obveznost, temveč je izključno v korist oškodovanca – torej žrtve, ki je trpela škodo zaradi nedopustnega ravnanja odgovorne druge stranke.(6) Če se je v zavarovanje sprejelo varstvo tretjega, ki ni udeleženec zavarovalnega razmerja, mora biti učinkovito. Zato se zavarovalnici ne dovolijo ugovori, ki jih ima nasproti zavarovancu. Te naj zavarovalnica uveljavi proti svojemu sopogodbeniku - zavarovalcu in zavarovancu pred odgovornostjo. Na področju obveznega zavarovanja uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, je to izrecno navedeno v prvem odstavku 95. člena ZTSPOZ, kjer je določeno, da če je oškodovanec uveljavljal odškodninski zahtevek neposredno proti zavarovalni organizaciji, ta organizacija ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima po zakonu ali zavarovalni pogodbi. Te ugovore lahko uveljavlja le proti zavarovancu, ker ni ravnal po zakonu ali pogodbi. Zato ugovora, da je naklepna povzročitev škode izvzeta iz avtomobilskega zavarovanja, ni mogoče uveljavljati nasproti tretji osebi, temveč le proti zavarovancu. Zakon ne omogoča ugovora, če je zavarovalec oziroma oseba, katere odgovornost je zavarovana, ravnal naklepno, izključen je celo ugovor, če vozilo ni bilo zavarovano ali če je vozilo uporabljala ali vozila oseba, ki za to ni pooblaščena (prvi odstavek 96. člena ZTSPOZ).

14. Po pravilih o direktni tožbi mora zavarovalnica povrniti škodo, če je njen zavarovanec zanjo odgovoren, višina obveznosti pa je lahko odvisna od zavarovalne pogodbe.(7) Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tretji toženec poškodoval tožnika, ker je speljal svoje vozilo medtem ko ga je njegov sopotnik skozi okno držal za roko, gre za nedopustno ravnanje, v zvezi s tem ravnanjem pa je tožnikova nepremoženjska škoda. Da je za škodo odgovoren tretji toženec, je ugotovljeno s pravnomočno sodbo, da je imel zavarovano odgovornost pri toženi stranki, pa niti ni sporno. Tako so podane vse predpostavke, ki so potrebne za nastanek odškodninske obveznosti tretjega toženca in s tem tudi tožene zavarovalnice.

15. Z obveznim avtomobilskim zavarovanjem so krite škode, ki se redno, normalno in praviloma dogajajo z uporabo motornega vozila. Sodna praksa povezuje nastop zavarovalnega primera tudi s funkcionalnostjo vozila. Doslej je Vrhovno sodišče že večkrat presojalo, ali gre za zavarovani primer in je odklonilo plačilo zavarovalnine zavarovancu, ko je prevozno sredstvo, ki lahko opravlja prevozno ali delovno funkcijo, opravljalo delovno funkcijo(8), ali tedaj, ko je voznik pripeljal poškodovano vozilo domov in ga tam popravljal.(9) Toda v obravnavanem primeru je treba presojati ugovor zavarovalnice, češ da ni šlo za redno rabo vozila, po pravilih odškodninskega prava, s stališča oškodovanca. Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da se je tožnik pripeljal s svojim vozilom po cesti in ga ustavil zaradi zapore, nato pa je bil poškodovan na javni cesti, ko je tretje toženi speljal svoje vozilo s kraja postanka in se odpeljal domov, ugovor zavarovalnice ni utemeljen.

16. Tako se izkaže, da je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo proti zavarovalnici utemeljen in da mora tožniku povrniti nepremoženjsko škodo solidarno z drugim in tretjim tožencem tudi prvo tožena zavarovalnica. Višino škode, za katero tožnik v reviziji meni, da ni ustrezno določena, pa sta sodišči prve in druge stopnje prisodili na podlagi pravilno uporabljenih določil 202. in 203. člena ZOR, zato je delna zavrnitev tožnikovega zahtevka utemeljena.

17. Tožnik uveljavlja tudi povrnitev stroškov za revizijo, toda ker je z njo uspel samo deloma, je revizijsko sodišče ob uporabi drugega odstavka165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, naj krije svoje stroške za vložitev revizije. To velja tudi za tožnikove stroške za pritožbo.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/01-40/2007. Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/8. Op. št. (5): Uradni list SFRJ, št. 17/90-82/90 ZTSPOZ, ki je veljal do 26. 11. 1994, ko je začel veljati Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu.

Op. št. (6): Več o tem S. Cigoj, Komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, IV. knjiga , str. 2527, kjer opisuje, da se je uporabljala direktna tožba, ki izvira iz francoskega prava, le na področju obveznega zavarovanja odgovornosti, ker pa se je zelo obnesla, jo je ZOR uvedel tudi pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti.

Op. št. (7): A. Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem, Založba GV, Ljubljana 2004, IV. Knjiga, stran 965. Op. št. (8): I Ips 408/2005 z dne 16. 5. 2007, ko je prišlo do poškodbe pri delu na polju, II Ips 721/2006 z dne 14. 2. 2009, ko se je tožnica poškodovala pri ličkanju koruze na stroju, ki je bil preko kardanske osi povezan s traktorjem ali II Ips 20/2005 z dne 12. 10. 2006, ko se je tožnica poškodovala pri padcu s prikolice na delu, izven javnih površin.

Op. št. (9): II Ips 352/2008 z dne 15. 3. 2010.