Jedro

Spričo razdrte pogodbe sicer ni izključena odgovornost za škodo, je pa po izrecni zakonski odločbi pogodbi zvesta stranka (tista, ki je izpolnitev opravila pravilno) v prvi vrsti upravičena terjati tisto, kar je na njeni podlagi dala. Do povračila škode pa le, če z vrnitvenim zahtevkom, ni v celoti vzpostavljeno njeno premoženjsko stanje, kot je bilo pred sklenitvijo pogodbe oziroma če ji je nastala še kakšna druga škoda.

Izrek

I. Pritožbi toženca zoper delno zamudno sodbo z dne 28. 12. 2009 se ugodi in se tožbeni zahtevek: „Toženec je v 15-ih dneh dolžan tožeči stranki plačati 83.458,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje“ zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo in sklep z dne 03. 06. 2010 se delno ugodi in se sklep o začasni odredbi in odločitev o stroških pravdnega postopka (to je II. in III. točka izreka sklepa ter odločitev o stroških, zajeta v I. točki izreka sodbe) razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V ostalem se pritožba tožeče stranke zoper sodbo z dne 03. 06. 2010 zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je v delu, ki se nanaša na plačilo 87.666,73 EUR) potrdi.

IV. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

(1) Z delno zamudno sodbo z dne 28. 12. 2009 je sodišče tožencu naložilo plačilo 83.458,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, z delno sodbo z dne 28. 12. 2009, ki je s pritožbo nihče ni izpodbijal in je postala pravnomočna, pa je tožbeni zahtevek za plačilo še 23.298,27 EUR zavrnilo. S sodbo z dne 03. 06. 2010 je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka tožniku dolžna plačati 87.666,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 01. 2007 dalje in mu povrniti stroške postopka. S sklepom z dne 03. 06. 2010 je odločilo, da se zaradi umika zneskov 3.354,56 EUR, 721,08 EUR in 16.691,70 EUR s pripadajočimi zakonskim zamudnimi obrestmi postopek v tem delu ustavi, ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in izdano začasno odredbo razveljavilo, tožniku pa naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke višini 4.287,20 EUR.

(2) Zoper delno zamudno sodbo z dne 28. 12. 2009 se po svoji pooblaščenki iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da navedeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njega zavrne, podredno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbe. Navaja, da bi sodišče po uradni dolžnosti moralo paziti na prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevkov iz pravnih napak v dobi enega leta od tedaj, ko je tožnik zvedel za pravico tretjega, da sta toženca enotna sospornika, zato se pravdna dejanja toženke raztezajo tudi na tožnika in da sodba nima razlogov ter se je ne da preizkusiti.

(3) Zoper sodbo in sklep z dne 03. 06. 2010 se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Priglaša stroške pritožbenega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da se sodba in sklep spremenita tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi in sklep o začasni odredbi vzdrži v veljavi, podredno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma se do njih sploh ni opredelilo. S tem pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Sodišče je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj je toženka gotovo vedela za predhodno prodajo stanovanja v izvršilnem postopku. V podkrepitev svoje trditve navaja številne okoliščine in izpodbija dokazno oceno zaslišanja toženke. Nasprotuje sodišču, da toženka ni bila obogatena, saj sploh ni bila več lastnica prodanega stanovanja. Meni, da so podani vsi elementi civilnega delikta toženke, ki je solidarno odgovorna s tožencem in jih konkretizira. Izpodbija tudi izdan sklep o razveljavitvi začasne odredbe, saj meni, da so izkazane vse predpostavke za njeno veljavo.

(4) Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika, ta pa je odgovoril na pritožbo toženca. Oba predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in priglašata stroške.

(5) Pritožba toženca zoper delno zamudno sodbo je utemeljena, prav tako pritožba tožnika zoper sklep, pritožba tožnika zoper sodbo pa ni utemeljena.

(6) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v spisu tudi pritožba toženca zoper delno zamudno sodbo z dne 28. 12. 2009, ki je sodišče prve stopnje pritožbenemu sodišču sicer ni predložilo v reševanje, ker pa so izpolnjene vse procesne predpostavke za njeno obravnavo, jo bo obravnavalo.

(7) Tožnik je dne 29. 05. 2003 s tožencema kot prodajalcema za stanovanje v D., z vsakim do njegovega deleža ½, sklenil prodajno pogodbo. Za stanovanje je plačal kupnino in ga junija 2003 prevzel v posest. Izvršitelj ga je 12. 03. 2004 seznanil, da je lastnik tega stanovanja P. M. M., d. o. o.. Čeprav je uporabil vsa pravna sredstva, je bil dne 22. 05. 2009 iz stanovanja izseljen. Od tožencev primarno zahteva, da mu povrneta škodo, ki mu je ob tem nastala, v skupni višini 106.756,80 EUR, (83.458,52 EUR kot vrednost stanovanja, 1.677,29 EUR stroškov, ki jih je imel v pravdni zadevi zaradi nedopustnosti izvršbe, 721,08 EUR plačane provizije nepremičninski agenciji, 16.691,70 EUR odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo in 4.208,21 EUR stroškov za obnovo stanovanja). Pravnomočno je že odločeno, da toženec ni dolžan plačati odškodnine za nepremoženjsko škodo, stroškov postopka, plačane provizije in stroškov obnove stanovanja (skupaj v višini 23.298,27 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), saj se tožnik zoper delno sodbo z dne 28. 12. 2009 (2. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) ni pritožil. Kasneje je tožnik proti toženki zahtevek v višini 20.767,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi umaknil, sodišče pa je v tem delu s sklepom ustavilo postopek. Sklepu o ustavitvi postopka tožnik prav tako konkretno ne nasprotuje.

(8) Za primer, da s svojim primarnim tožbenim zahtevkom iz naslova odškodnine ne bi uspel, je tožnik menil, da sta toženca brez pravne podlage obogatena oziroma okoriščena. Zato je postavil tudi podredni tožbeni zahtevek na vračilo 85.258,27 EUR (plačane kupnine, provizije, stroškov postopka, stroškov obnove in povračila nepremoženjske škode).

(9) Prodajna pogodba za prodajalca ustvarja zavezo, da na kupca prenese lastninsko pravico. Ker stanovanje ni bilo vpisano v zemljiško knjigo, izpolnitev z vpisom lastninske pravice na tožnika, sploh ni bila mogoča. Stanovanje pa je bilo tožniku izročeno. Toženca, kot je očitno, ob sklenitvi prodajne pogodbe s tožnikom dne 29. 05. 2003, nista bila več lastnika stanovanja. To je bilo že dne 18. 09. 2002 v izvršilnem postopku domaknjeno kupcu (tretjemu), ki je na njem pridobil lastninsko pravico na originarni način. Nedvomno torej je, da je bila predmet prodaje tožniku tuja stvar. Izpolnitev prodajalcev je bila tako obremenjena s pravno napako. Prodajalčeva odgovornost za pravne napake je urejena v členih 488 do 499 OZ. Določeno je po kakšnem postopku, v kakšnem roku in kakšne zahtevke lahko v primeru pravnih napak uveljavlja kupec.

(10) Sankcije za pravne napake ureja 490. člen OZ. Ko kdo stvar kupcu odvzame, je pogodba razdrta po samem zakonu. Ravno to pa je tisto, kar se je zgodilo v obravnavani zadevi. Kupec – tožnik je bil v postopku izvršbe iz stanovanja izseljen. Bolj čiste evikcije si skoraj ni mogoče zamisliti. Pravilna uporaba materialnega prava torej narekuje zaključek, da je pogodba razdrta po samem zakonu. Če je temu tako, pa pridejo v poštev določbe 111. člena OZ, ki urejajo učinke razvezane pogodbe. Tedaj mora vsaka stranka drugi vrniti, kar je na podlagi takšne pogodbe prejela.

(11) Tožnik primarno od tožencev zahteva povračilo škode. Spričo razdrte pogodbe sicer ni izključena odgovornost za škodo, je pa po izrecni zakonski določbi pogodbi zvesta stranka (tista, ki je izpolnitev opravila pravilno – v tem primeru tožnik) v prvi vrsti upravičena terjati tisto, kar je na njeni podlagi dala. Do povračila škode pa le, če z vrnitvenim zahtevkom, o katerem, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sodišče prve stopnje še ni odločilo, ne bo v celoti vzpostavljeno njeno premoženjsko stanje, kot je bilo pred sklenitvijo prodajne pogodbe ali ji je nastala še kakšna druga škoda.

(12) Sodišče prve stopnje je sicer tožnikovim navedbam sledilo in odločalo o njegovem odškodninskem zahtevku za povračilo (po večini neposredne) škode. Glede na zgoraj povedano, je takšen pristop materialnopravno zmoten. Obstoj in višina škode bosta gotova šele, ko bo jasno, če in koliko bo dobil na podlagi vrnitvenega zahtevka. Tožnikov tožbeni zahtevek na povračilo škode v vrednosti stanovanja je torej preuranjen. Sodišče prve stopnje, ki je proti tožencu izdalo zamudno sodbo z dne 28. 12. 2009 in mu naložilo plačilo, pa o podrednem zahtevku zoper njega sploh ni odločalo. O njem ni odločilo niti z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 03. 06. 2010, izdanima proti toženki. V razlogih te sodbe je sicer obravnavalo tudi predpostavke neupravičene obogatitve, vendarle pa pritožbeno sodišče odločitve v tem delu ne more preizkusiti, saj je v izreku ni. Le ta namreč postane pravno zavezujoč. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti zahtevku tožnika in odločiti tako, kot je predlagal, torej izrecno tudi o podrednem tožbenem zahtevku. Ker tega ni storilo, bo moralo to storiti v nadaljevanju.

(13) Odločilo pa je o primarnem tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine, kar je tudi predmet pritožbene presoje. Kot že rečeno, je ta vsaj preuranjen. Pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje še, da za obstoj pravne napake in prodajalčevo odgovornost iz nje ni odločilno, ali je prodajalec za njen obstoj vedel ali ne, dovolj je že, da je obstajala v času, ko je bila prodajna pogodba sklenjena in ko sta jo toženca morala izpolniti. Zato so vse ugotovitve sodišča prve stopnje o (ne)vedenju toženke za obstoj pravne napake oziroma teka izvršilnega postopka, odveč, kar velja tudi za tožnikove pritožbene navedbe v tej smeri. Ker pa je odgovornost za pravne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za pravne napake izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni oziroma neposlovni odškodninski odgovornosti tudi v primeru škode, ki se kaže kot manjvrednost oziroma nevrednost stvari. Odpravo te škode je zato mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, ob izpolnjenih predpostavkah prodajalčeve odgovornosti za pravne napake. Povračilo neposredne škode pa je tisto, na kar s primarnim tožbenim zahtevkom v vrednosti stanovanja meri tožnik. 3. odstavek 490. člena OZ, na katerega se v obrazložitvah sklicuje sodišče prve stopnje ureja povračilo druge vrste škod, v obliki škode zaradi zaupanja ali refleksne škode. Šele za slednjo se uporabljajo pravila o pogodbeni odškodninski odgovornosti in se ugotavljajo vse predpostavke za njen obstoj (1). Tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v vrednosti stanovanja je tudi iz tega razloga neutemeljen. Ob zgoraj povedanem, da je treba šteti, da je prodajna pogodba razdrta po samem zakonu, pa o odškodninski odgovornosti prodajalcev tako ali tako še ni mogoče govoriti.

(14) Zaradi navedenega pritožbeno sodišče šteje, da je tožnikov primarni tožbeni zahtevek v višini 83.458,52 EUR že v izhodišču zgrešen in s tem neodpravljivo nesklepčen, kar narekuje njegovo zavrnitev (3. odstavek 318. člena ZPP). Ker sta toženca ob prodaji nastopala kot solastnika, ki lahko s svojim solastniškim deležem razpolagata samostojno in neodvisno eden od drugega, ju glede prodajne pogodbe in obveznosti ter odgovornosti iz nje ni mogoče šteti kot enotna sospornika. Toženkin odgovor na tožbo zato toženčeve pasivnosti ne more nadomestiti. Ker pa je znesek 83.458,52 EUR edini, ki je po primarnem tožbenem zahtevku v pritožbenem postopku še ostal odprt proti tožencu in ker ne more postati utemeljen niti po morebitni dopolnitvi tožbenih navedb, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in izpodbijano zamudno sodbo z dne 28. 12. 2009 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek proti tožencu tudi v tem delu zavrnilo (5. alinea 358. člena ZPP). Ni pa odgovarjalo na posamezne pritožbene navedbe glede pravnih napak, saj niso odločilnega pomena.

(15) Proti toženki glede zneska 83.458,52 EUR velja enako, kot povedano za toženca. Poleg tega je proti njej v pritožbenem postopku ostal odprt še primarni tožbeni zahtevek v višini 4.208,21 (v zahtevku kot 948,34 in 3.259,87 EUR), ki naj bi jih tožnik namenil za obnovo stanovanja. Tudi tega tožnik primarno zahteva kot odškodnino, podredno kot povrnitev koristi. Tožnik je vlaganja opravil v tujo stvar. Iz tega naslova ima tudi zahtevek na povračilo vlaganj, to je zahtevek na povračilo neupravičeno pridobljene koristi. Kot je bilo že povedano, je ta podredni tožbeni zahtevek proti obema tožencema še odprt. Šele, če temu podrednemu tožnikovemu tožbenemu zahtevku ne bo ugodeno, bi eventualno lahko tožniku nastala škoda. Dokler ima tožnik odprto terjatev za povrnitev vlaganj, pa o obstoju škode še ni mogoče govoriti, zato je tudi v tem delu tožnikov zahtevek proti toženki preuranjen in s tem že v izhodišču neutemeljen. Tega pa tudi z dopolnitvijo tožnikovih navedb ne bi bilo mogoče odpraviti. Tudi morebitne procesne kršitve v postopku, o katerih bo pritožbeno sodišče svoje stališče obrazložilo v nadaljevanju, zato ne morejo vplivati na utemeljenost tožnikove pritožbe v tem delu. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika proti sodbi v delu, kjer je odločeno o njegovem zahtevku za plačilo 87.666,73 EUR z dne 03. 06. 2010 zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP), na posamezne navedbe pa ni odgovarjalo, saj glede na navedeno, niso odločilnega pomena.

(16) V izogib morebitnim nejasnostim in nepotrebnemu podaljševanju postopka pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni bila neupravičeno obogatena, češ da je izgubila svojo lastninsko pravico na stanovanju, dobila pa le polovico kupnine, napačen. Toženka lastninske pravice na stanovanju ni izgubila zato, ker bi jo pridobil tožnik. Kar je od njega prejela, mu je na podlagi 2. odstavka 111. člena OZ, tudi dolžna vrniti, ne glede na to, ali to še ima (saj gre za generično stvar) in ne glede na to, da morebiti nima več svoje polovice stanovanja. To oz. njeno vrednost lahko zahteva od proti njej neupravičeno obogatenih oz. odgovorih za škodo. Kupnino bo morala povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj, ko je znesek prejela (4. odstavek citiranega člena), ne glede na njeno poštenost oziroma nepoštenost. Prejeto (ne glede na to, ali je prejel sam ali zanj nekdo drug - navedbe o plačilu davčnemu uradu) je dolžan vrniti tudi toženec. Glede zakonskih zamudnih obresti velja enako, kot že povedano za toženko. Ker toženca očitno kupnine nista dobila solidarno, je tudi vračati nista dolžna tako, pač pa vsak svoj del. Ni pa mogoče govoriti niti o njuni odgovornosti iz skupnega premoženja, saj je bilo to že razdeljeno (vsak je bil lastnik stanovanja do ene polovice in očitno za skupno premoženje ni šlo), še manj o odgovornosti za dolgove družine, saj sta bila toženca, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, razvezana še pred sklenitvijo prodajne pogodbe s tožnikom. Podlage za njuno solidarno zavezo torej ni.

(17) Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 03. 06. 2010 ni pojasnilo, zakaj posameznih dokaznih predlogov ni izvedlo. Res je sicer, da tožnik ni pravočasno grajal neizvedbe predlaganih dokazov, zato niti ob siceršnji možnosti vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe oziroma na njegovo pravico do kontradiktornega postopka, s tem ne bi mogel izpodbiti sodbe proti toženki, kar pa ne pomeni, da sodišču teh pomanjkljivosti ne bo treba odpraviti v nadaljnjem postopku. Glede na to, da je sodišče zaslišalo toženko, tožnika pa ne, je treba opozoriti še na enotno in ustaljeno stališče sodne prakse o enotnosti dokaznega predloga za zaslišanje pravdnih strank (četudi se ta glasi kot zaslišanje zgolj ene stranke). Sodišče bo moralo zaslišati obe pravdni stranki (to pa jasno ne velja za toženca, ki na tožbo ni odgovoril). Glede podrednega tožbenega zahtevka zoper toženko bo torej treba opraviti glavno obravnavo, na njej izvesti predlagane dokaze oziroma v sodbi konkretno pojasniti, zakaj jih sodišče ni izvedlo. Ob tem pa velja še, da bo treba vsa odločilna dejstva navesti v sodbi (glede načina, časa sklenitve prodajne pogodbe, njenega vsebine, deležev prodajalcev, višine plačane kupnine, komu je bila ta plačana,...), saj bo le tako ta imela vse razloge o odločilnih dejstvih. Glede toženca pa velja, da bo moralo sodišče o podrednem tožbenem zahtevku odločiti brez nadaljnjega obravnavanja, upoštevajoč tožnikove navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi.

(18) Toženka je v svojo obrambo postavila tudi ugovor zaradi pobota v pravdi iz naslova koristi, ki naj bi jo tožnik imel zaradi neupravičene uporabe stanovanja, o katerem bo treba v primeru, da bo toženki naloženo kakršnokoli plačilo, odločiti. Na tem mestu ni odveč opozoriti, da je korist dolžan plačati le tisti, ki je dolžan tudi kaj vrniti (4. odstavek 111. člena OZ), kar pa zagotovo ne velja v razmerju med tožnikom in toženko, saj ta njej ni (bil) dolžan ničesar vrniti. Tudi sicer velja, da gre korist tistemu, ki je prikrajšan – praviloma torej lastniku stvari, kar pa toženka že pred sklenitvijo prodajne pogodbe s tožnikom ni bila. Opredeliti se bo treba še do toženkinega ugovora zastaranja. Poudariti velja, da vrnitveni zahtevki zastarajo v splošnem 5 – letnem zastaralnem roku, ki teče od tedaj, ko bi tožnik imel možnost vrnitev zahtevati.

(19) Ker je ostalo še kar nekaj odprtih vprašanj, odločitev o razveljavitvi sklepa o začasni odredbi pa temelji zgolj na tem, da ni podana verjetnost tožnikove terjatve, je glede na to pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in ga razveljavilo, zadevo pa sodišču prve stopnje vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Enako velja tudi za odločitev o stroških postopka, o katerih naj sodišče odloči s končno odločbo. Za to pa je pridržalo tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka (4. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Več o odgovornosti za pravne napake glej N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga str. 287 – 266.