Jedro

V sporu, v katerem pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti, revizija ne more biti dovoljena po vrednostnem kriteriju iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Trditve o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča bi moral revident skladno s trditvenim in dokaznim bremenom izkazati z razčlenitvijo relevantnega pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe in iz odločbe Vrhovnega sodišča, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse ter opraviti njuno medsebojno primerjavo, ki bi izkazovala zatrjevani odstop.

Pridobitev nove koncesije je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in meril in kot tako pričakovana pravica, z nepridobitvijo te pravice pa ni mogoče izkazati zelo hudih posledic za prijavitelja.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik (revident) po odvetniku vložil revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na vse tri točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17. 11. 2008 (1. točka izreka sodbe in sklepa), in zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na Javno agencijo za raziskovalno dejavnost RS v Ljubljani (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo prijavo za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti v obliki podeljene koncesije za izvajanje programa z naslovom …., ker se je v svoji ocenjevalni skupini, v kateri so bili izbrani prvi štirje programi, uvrstil na 5. mesto.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. To določbo je torej mogoče uporabiti zgolj v tistih primerih, ko se izpodbija upravni akt, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti.

6. Predmet upravnega spora v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da se revidentova prijava za izvajanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti v obliki podeljene koncesije zavrne. To pa ni pravica ali obveznost, ki je izražena v denarni vrednosti, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009) revizija tudi ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila, saj odločitev o takem vprašanju ni pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

8. Revident navaja, da odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Prvostopenjsko sodišče je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena ZUS-1, sledilo navedbam tožene stranke iz odgovora na tožbo in ne utemeljitvi iz njene odločbe, to pa je v nasprotju s sprejetim stališčem v sklepu Vrhovnega sodišča Up 991/2000 z dne 27. 11. 2003. Navaja tudi, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali lahko tožena stranka odloča, ne da bi skladno z določbami Pravilnika o ocenjevanju in financiranju raziskovalnih in infrastrukturnih programov (v nadaljevanju Pravilnik) upravni odbor agencije z obrazloženim sklepom odločil o izboru in financiranju raziskovalnih programov, zoper ta sklep pa bi prijavitelj imel pravico do pritožbe.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni izkazal zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča kot razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Revident bi moral skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom (5. in 7. točka te obrazložitve) opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe in iz odločbe Vrhovnega sodišča, s katero utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje utemeljiti.

11. Revident pa v obravnavanem primeru tega ni storil, temveč je zgolj na pavšalni ravni zatrjeval, da gre v izpodbijani odločbi za odstop od sicer citiranega sklepa Vrhovnega sodišča, pri čemer gre v obravnavanem primeru in primeru, na katerega se sklicuje, po presoji Vrhovnega sodišča za očitno različni pravni in dejanski situaciji (različna pravna podlaga, drugačne stopnje upravnega postopka, vsebina obrazložitve upravne oziroma sodne odločbe). Ker torej po presoji Vrhovnega sodišča revident ni navedel konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre za primerljiva judikata, ni izkazal zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča iz 7. točke te obrazložitve vprašanje, ali mora v postopku izbire koncesionarja upravni odbor agencije skladno z določbami Pravilnika izdati obrazloženi sklep o izboru in financiranju raziskovalnih programov, zoper katerega bi imel revident pravico do pritožbe, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj gre za pravno vprašanje, na katerega je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila.

13. V tretjem odstavku 38. člena Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti – ZRRD je določeno, da koncesijo za opravljanje javne službe na področju raziskovalne dejavnosti po predhodno opravljenem postopku izbire koncesionarja, ki ga izvede agencija, podeli minister, pristojen za znanost, z odločbo. Navedena določba daje jasen odgovor, da je v postopku izbire koncesionarja o izvajanju javne službe na področju raziskovalne dejavnosti, pravno pomembna le odločba o izbiri, ki jo izda minister. Za izdajo te odločbe pa v ZRRD ni določeno, da jo minister izda po predhodnem mnenju upravnega odbora agencije. Tako mnenje je v Pravilniku predvideno le za javne raziskovalne organizacije oziroma obstoječe koncesionarje, ne pa za zasebne raziskovalne organizacije. Ker je na izpostavljeno pravno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem navedene zakonske določbe, odločitev o tem vprašanju ne bi doprinesla k zagotovitvi pravne varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Zato revident s tem vprašanjem ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da izpad sredstev, za katera je kandidiral, pomeni nemožnost izvajanja programa, poleg tega pa so sredstva, ki bi jih dobil s koncesijo, za njegovo delo, eksistenco in njegov znanstveni razvoj bistvenega pomena, ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revidentove trditve so zgolj pavšalne in z njimi ne izkazuje konkretnih posledic, ki jih ima zanj izpodbijana odločitev. Pridobitev nove koncesije je negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in meril, in kot tako pričakovana pravica, z nepridobitvijo pričakovane pravice pa ni mogoče izkazati zelo hudih posledic za prijavitelja, v tem primeru revidenta. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo (npr. X Ips 535/2007, X Ips 334/2009, X Ips 149/2009).

16. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.