Jedro

944. člena OZ določbo prvega odstavka 922. člena OZ dopolnjuje oziroma konkretizira in izrecno določa, da v primeru povzročitve zavarovalnega primera namenoma ali s prevaro s strani zavarovalca, zavarovanca ali upravičenca, zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve.

Dokaz z izvedencem je v sodnem postopku zgolj eden izmed dokazov, ki jih mora pri svojih ugotovitvah upoštevati in oceniti sodišče v kontekstu celovite dokazne ocene.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek P. J. (v nadaljevanju prvotožeča stranka oziroma prvotožnica) za plačilo 8.525,19 EUR s pripadki, M. K. (v nadaljevanju drugotožeča stranka oziroma drugotožnik) za plačilo 8.387,58 EUR s pripadki ter M. H. (v nadaljevanju tretjetožeča stranka oziroma tretjetožnik) za plačilo 11.083,47 EUR s pripadki. Hkrati je odločilo, da so tožniki dolžni po enakih delih povrniti A. S., d.d. (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženka) njene pravdne stroške v znesku 3.570,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do izpolnitve obveznosti, v roku 15 dni.

Zoper takšno odločitev sta se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila prvotožnica in drugotožnik, in sicer oba iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP). Oba izpodbijata stroškovni del odločitve v točki IV. izreka izpodbijane sodbe ter zavrnilni del, in sicer prvotožnica točko I. Izreka, v kateri je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek, in drugotožnik točko II. Izreka, v kateri je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek. Oba prav tako predlagata, naj pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Prvotožnica v svoji pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje z ničemer ne izpodbije, da je 2.2.2004 ob 21.21 uri nedvomno prišlo do prometne nesreče, ko se je vozilo, ki ga je vozila, zadelo v betonsko ograjo mostu in prometni znak. Prometno nesrečo je obravnavala PP Domžale. Prvotožnica izrecno izpostavlja, da to potrjuje tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. K., ki si ga sodišče prve stopnje napačno razlaga. Dejstvo, da izvedenec ni izključil možnosti, da vse poškodbe avtomobila ne izhajajo iz obravnavanega trčenja, namreč v ničemer ne spreminjajo ugotovitve, da je navedenega dne prišlo do škodnega dogodka tako, kot je zatrjevano v tožbi. Prvotožnica meni, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da naj bi izvedenec izražal dvom, da so poškodbe nastale v tej prometni nesreči. Kot navaja prvotožnica, je izvedenec edini dvom izrazil glede tega, da naj bi bila poškodba v točki G na fotografiji 3 posledica trčenja avtomobila v zid, kar pomeni, da glede ostalih poškodb izvedenec ne dvomi, da so nastale v obravnavani prometni nezgodi. Pri tem se sklicuje na izpovedbo izvedenca ob zaslišanju, kjer je slednji svoje zaključke iz pisnega mnenja relativiziral in potrdil, da bi lahko poškodbe na registrski tablici ter poškodbe na sprednji desni strani odbijača nastale tudi ob trčenju v betonski zid. Glede na to, da sodišče izvedensko mnenje izvedenca B. K. sprejema in mu sledi, bi moralo posledično ugotoviti, da je dne 2.2.2004 ob 21.21 uri dejansko prišlo do trčenja v betonski zid mostu. Prvotožnica v pritožbi priznava, da je bila predvsem sama tista, ki je bila neprevidna, in da je sprva svojo neprevidno vožnjo opravičevala z navajanjem domnevne zaslepitve luči. Slednje pa še ne pomeni, da je do nezgode prišlo po volji tožečih strank oziroma da so prometno nezgodo inscenirali. Izvedenec je namreč potrdil, da bi do nesreče lahko prišlo na način, kot ga zatrjujeta prvotožnica in tretjetožnik. Ob navedenem prvotožnica meni, da ni jasno, kaj naj bi dokazovale okoliščine, da o sami nesreči ni znala podati nobenih relevantnih podatkov, da je na zaslišanju delovala nezanesljivo in da na nobeno bistveno vprašanje ni imela točnega in prepričljivega odgovora. Po mnenju prvotožnice je za odločitev tem postopku bistveno, ali obstaja kakšen dokaz za to, da je namerno trčila v betonsko ograjo mostu. Ugotovitev, da je do nesreče prišlo zaradi njene nepazljivosti in ne morebiti nasproti vozečega vozila, namreč ne pomeni, da pri nezgodi ni šlo za nepričakovan dogodek, neodvisen od volje strank, zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da v danem primeru ni nastopil zavarovalni primer iz 922. člena OZ.

Drugotožnik pa v svoji pritožbi izpostavlja, da je pravna podlaga za njegov zahtevek drugačna od pravne podlage prvotožnice in tretjetožnika, saj sam zahteva plačilo zavarovalnine na podlagi sklenjenega kasko zavarovanja po polici št. 0075156 za osebno vozilo Golf, ki je bilo poškodovano v prometni nesreči dne 2.2.2004, ko je njegov avto vozila prvotožnica. Navaja, da glede na sklenjeno kasko zavarovanje za njegov tožbeni zahtevek niti ni pomembno, kako je do nezgode prišlo, saj zadošča ugotovitev, da je bilo zavarovano vozilo poškodovano zaradi ene izmed zavarovanih nevarnosti, v konkretnem primeru je bila to prometna nesreča dne 2.2.2004. Po njegovem mnenju se sodišče v izpodbijani sodbi po nepotrebnem ukvarja s samim načinom nastanka nezgode, ker gre v konkretni zadevi za uveljavljanje zahtevka na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. Drugotožnik graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi prvotožnice in ugotovitev, da je bilo njegovo vozilo poškodovano v nekem drugem škodnem dogodku, ki ga sodišče ne navede. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da gre pri računu, s katerim je izkazano popravilo njegovega avtomobila iz prejšnje nezgode, za fiktiven račun in zakaj to vzbuja dvom v resničnost podatkov, ki so jih podali tožniki v tem postopku. Tako kot prvotožnica tudi drugotožnik izpostavlja, da je izvedenec ugotovil, da je njegov avtomobil trčil v betonsko ograjo mostu. Ob tem so lahko izvedenčeve ugotovitve, da do vseh poškodb ni prišlo v nesreči, relevantne zgolj pri ugotavljanju višine škode. Tožena stranka namreč po mnenju drugotožnika ni dokazala, da ni prišlo do trčenja oziroma da so podani kateri izmed izključitvenih razlogov iz 5. in 7. člena splošnih pogojev. Da je do trčenja dejansko prišlo kažejo nenazadnje tudi telesne poškodbe, ki sta jih ob trčenju utrpela prvotožnica in tretjetožnik in jih je sodišče prve stopnje brez potrebnega medicinskega znanja ocenilo za izmišljene.

Tožena stranka na vročeni pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniki svoje odškodninske zahtevke proti toženki uveljavljajo iz naslova zavarovalne pogodbe in je kot materialnopravno podlago za odločanje v tej zadevi pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 922. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ). V skladu z navedenim členom mora biti zavarovalni primer nepričakovan dogodek, neodvisen od volje strank. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi potrebno izhajati tudi iz določbe 944. člena OZ, ki določbo prvega odstavka 922. člena OZ dopolnjuje oziroma konkretizira in izrecno določa, da v primeru povzročitve zavarovalnega primera namenoma ali s prevaro s strani zavarovalca, zavarovanca ali upravičenca, zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo vozilo poškodovano v nekem drugem škodnem dogodku (str. 6 izpodbijane sodbe) in zavarovalni primer ni nastopil, ker je bila nesreča, ki je podlaga odškodninskim zahtevkom, fingirana oziroma inscenirana, kot je zatrjevala tožena stranka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presojalo vsak dokaz posebej in nato na podlagi vseh dokazov skupaj pravilno ugotovilo dejansko stanje. Upoštevajoč zapisano se za neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe drugotožnika, da za njegov tožbeni zahtevek niti ni pomembno, kako je do nezgode prišlo in da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo s samim načinom nastanka nezgode. S potekom nezgode se je sodišče moralo ukvarjati tudi zato, ker bi ob ugotovitvi, da je do nezgode prišlo tako, kot sta zatrjevala prvotožnica in tretjetožnik, to avtomatično pomenilo, da nesreča ni bila fingirana oziroma inscenirana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so na ugotovitve sodišča prve stopnje odločilno vplivale predvsem neprepričljive in celo kontradiktorne izpovedbe tako prvotožnice in tretjetožnika o poteku nezgode kot tudi priče T. P. in D. U., katerih izpovedbi je sodišče prve stopnje, na podlagi vtisa z neposrednega zaslišanja, ocenilo kot povsem prirejeni potrebam tega postopka. V luči takšnih izpovedb je prvostopno sodišče upoštevalo dodatno še sum o fiktivnem računu, ki je bil drugotožniku izdan v zvezi s škodo nastalo na istem avtomobilu v prometni nezgodi 6.11.2003, okoliščino, da je do nesreče prišlo dan pred iztekom zavarovanja ter mnenje sodnega izvedenca B. K. in utemeljeno zaključilo ne samo da do nesreče ni prišlo na način, kot sta zatrjevala prvotožnica in tretjetožnik, temveč tudi, da je do poškodb avtomobila prišlo v nekem drugem škodnem dogodku.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedb strank in prič. V zvezi z navedenimi dodatnimi okoliščinami pa je pravno relevantno predvsem izvedensko mnenje sodnega izvedenca B. K..

Višje sodišče poudarja, da je dokaz z izvedencem v sodnem postopku zgolj eden izmed dokazov, ki jih mora pri svojih ugotovitvah upoštevati in oceniti sodišče v kontekstu celovite dokazne ocene. Prav to je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi tudi storilo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe med drugim povzelo mnenje izvedenca, da je položaj registrske tablice vozila ob betonskem zidu vprašljiv. Navedlo je, da je izvedenec kot nelogično navedel minimalen obseg poškodbe registrske tablice, ki je praktično nepoškodovana glede na mesto trčenja v drog in betonski zid ter glede obsega poškodb avtomobila. Prav tako je izpostavilo izvedenčevo mnenje, da poškodba na desni strani odbijača, vidna na fotografiji št. 3, ni posledica trčenja avtomobila v zid ter nelogičnost glede sledi zaviranja v povezavi s poškodbami avtomobila. Očitki prvotožnice o protispisni ugotovitvi, da je izvedenec izražal le dvom o tem, da so ostale poškodbe nastale v tej prometni nesreči, se izkažejo za neutemeljene, če se upošteva njegova izpoved ob zaslišanju in kontekst, v katerem je sodišče prve stopnje to zapisalo. Neposredno po navedeni ugotovitvi sodišče prve stopnje namreč obrazloži, da je izvedenec ob zaslišanju na splošno izrazil dvom v verzijo prometne nesreče na način, kot ga zatrjujeta prvotožnica in tretjetožnik, ni pa rekel, da to ni možno. Hkrati pa je izvedenec ob zaslišanju tudi izrecno dopustil možnost, da je bila prometna nesreča inscenirana zaradi pridobitve odškodnine (glej: zapisnik o glavni obravnavi z dne 6.5.2008 na listovni številki 126, str. 3). Na podlagi navedenih nedoslednosti in nelogičnosti, ki jih je izpostavil izvedenec, ter v povezavi z neprepričljivimi izpovedbami, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do poškodb avtomobila prišlo v nekem drugem škodnem dogodku oziroma posledično, da je bila prometna nesreča inscenirana, zatrjevane telesne poškodbe tožnikov pa prilagojene potrebam tega postopka. Kot je navedel izvedenec B. K. ob zaslišanju "tukaj nekaj ne štima" (glej: zapisnik o glavni obravnavi z dne 6.5.2008 na listovni številki 126, str. 4), navedeni zaključek pa pojasni ugotovljene nedoslednosti in nelogičnosti ter neprepričljive izpovedbe, ki so se pojavljale od sestave policijskega zapisnika dalje.

Prvotožnica v svoji pritožbi navaja, da ni jasno, kaj naj bi dokazovale okoliščine, da o sami nesreči ni znala podati nobenih relevantnih podatkov, da je na zaslišanju delovala nezanesljivo in da na nobeno bistveno vprašanje ni imela točnega in prepričljivega odgovora. Kljub temu, da policijski zapisnik dokazuje, da je bila 2.2.2004 na mestu domnevne nesreče, je prav njena neprepričljiva izpoved in tudi neprepričljiva izpoved tretjetožnika o poteku nezgode, dala sodišču prve stopnje potrebno podlago za dvom v pristnost domnevne nesreče. Ta dvom se je, v okviru celotnega dokaznega postopka ter ob upoštevanju vseh dokazov skupaj, izkazal za upravičenega.

Drugotožnik sicer izrecno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe prvotožnice, ki pa se, ob prepričljivi utemeljitvi sodišča prve stopnje, izkaže za pravilno tudi v luči pritožbenih navedb prvotožnice. Prvotožnica namreč v pritožbi sama priznava, da so bile njene navedbe o zaslepitvi z lučmi nasproti vozečega vozila neresnične in s tem, potem ko se je prvotno zatrjevana verzija nezgode tekom dokaznega postopka že izkazala za nesprejemljivo, vnovič prilagaja svoje trditve potrebam tega postopka.

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o pritožbi in temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona.