Jedro

Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj konkretno tožena stranka meni, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izplačilo zahtevanega zneska v celotni višini in zakaj konkretno so določeni stroški neupravičeni. Prav tako ni razviden izračun višine zahtevka do katerega je tožnica upravičena. Izpodbijana odločba obrazložitve ne vsebuje, zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, niti zakonitosti odločbe. Navedena kršitev pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo take odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, točka 1 izreka odločbe Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja 33140-21/2013/71 z dne 21. 5. 2015 se za znesek 99.302,00 EUR odpravi in zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) delu zahtevka tožnice za izplačilo sredstev, določenih v odločbi Agencije o pravici do sredstev 33140-21/2013/7 z dne 2. 7. 2013 delno ugodila v višini 11.727,45 EUR, del zahtevka v višini 99.302,00 EUR pa je zavrnila (točka 1 izreka). Sredstva v višini 11.727,45 EUR se tožniku nakažejo na transakcijski račun (točka 2 izreka). Posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 3 izreka). Tožnica se je prijavila na V. javni razpis Ministrstva za kmetijstvo in okolje za UKREP 133 – Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 106/12 (v nadaljevanju: Javni razpis). Z odločbo toženke o pravici do sredstev 33140-21/2013/7 z dne 2. 7. 2013 so bila tožnici dodeljena nepovratna sredstva v višini 162.337,00 EUR. Sredstva iz UKREP-a 133 so bila odobrena po postopku in pogojih, navedenih v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 v letih 2011 – 2013 (Uradni list RS, št. 28/11, 103/11 in 87/12, v nadaljevanju: Uredba RS) in v Javnem razpisu. Tožnica je 27. 2. 2015 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 111.029,45 EUR in toženki predložila dokumentacijo, med drugim tudi račune. V skladu s 56. členom Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) v primeru, če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo. Glede na predhodno navedeno odločbo ZKme-1 je toženka izdala izpodbijano odločbo. Tožnica je v okviru stroškov 2. kategorije uveljavljala stroške pospeševanja prodaje na prodajnih mestih na podlagi računov R1 do R18. Agencija je tožnico 17. 4. 2015 pozvala na dopolnitev vloge, ki jo je tožnica dopolnila 24. 4. 2015, vendar pa po mnenju toženke računov R1, R2 in R4 ni uvrstila v pravo kategorijo stroškov. Računi R1 do R5 prav tako niso bili v skladu s točko (1) VI podpoglavja Javnega razpisa in tako predstavljajo neupravičen strošek. Stroški na podlagi računa R6 predstavljajo neupravičen strošek, ker niso v skladu s točko (4) IV/2 podpoglavja Javnega razpisa. Stroški iz računa R7 niso v skladu s točko (1) VI podpoglavja Javnega razpisa. Račun R8 ni v skladu s točko (4) IV/2 podpoglavja Javnega razpisa. Računi R11 do R18 pa niso v skladu s točko (1) VI podpoglavja Javnega razpisa. Skupna vrednost neupravičenih stroškov v okviru 2. kategorije stroškov pospeševanja prodaje na prodajnih mestih znaša 31.040,00 EUR.

2. Tožnica je v okviru stroškov 3. kategorije uveljavljala stroške zakupa medijskega prostora in časa za oglaševanje na podlagi računov R19 do R36. Tožnica je vlogo 24. 4. 2015 dopolnila, vendar računi R19 do R36 še vedno niso bili v skladu s točko (4) IV/2 podpoglavja Javnega razpisa in predstavljajo neupravičene stroške v višini 17.710,00 EUR. Tožnica ni navedla s katerim zahtevkom je bilo odobreno posamezno promocijsko gradivo, navedeno na predhodno citiranih računih. V okviru stroškov 3. kategorije je tožnica uveljavljala tudi stroške tiskanja gradiv na podlagi računov R37 do R40. Pri tem pa ni navedla s katerim zahtevkom je bilo odobreno posamezno promocijsko gradivo navedeno na teh računih. K računoma R37 in R40 ni bilo priloženih dokazil. Tako vsi ti računi niso v skladu s točko (4) IV/2 podpoglavja Javnega razpisa in predstavljajo neupravičene stroške v višini 11.280,00 EUR. Poleg navedenega je tožnica v okviru stroškov 3. kategorije uveljavljala tudi stroške priprave idejne zasnove na podlagi računov R41 do R43. Agencija je v postopku ugotovila, da je bil račun R41 izstavljen pred vložitvijo zahtevka za odobritev informacijskega, promocijskega in oglaševalskega gradiva. Za računa R42 in R43 pa ni bilo vloženega zahtevka za odobritev informacijskega, promocijskega in oglaševalskega gradiva. Po povedanem ti računi niso v skladu s točko (4) IV/2 podpoglavja Javnega razpisa in predstavljajo neupravičene stroške v višini 5.400,00 EUR. V okviru stroškov 3. kategorije je tožnica uveljavljala tudi stroške ureditve in postavitve spletnega mesta na podlagi računa R 44, ki pa je bil izdan pred vložitvijo zahtevka za odobritev informacijskega, promocijskega in oglaševalskega gradiva, zato ni v skladu s točko (4) IV/2 podpoglavja Javnega razpisa in predstavlja neupravičen strošek v višini 1.000,00 EUR. Skupna vrednost neupravičenih stroškov znaša 70.930,00 EUR, kar je 70% zaprošene vrednosti. Od zaprošenih 111.029,45 EUR znaša odobreno izplačilo tožnici 11.727,45 EUR.

3. Tožnica se z zavrnilnim delom odločitve ne strinja (točka 1 izreka izpodbijane odločbe) in meni, da je nezakonita ter v nasprotju s pogoji iz predmetnega Javnega razpisa. Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo ter nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, storila pa je tudi bistvene kršitve določbe postopka, kar obrazloži. Izpodbijana odločba ni obrazložena, ponekod pa je obrazložitev zelo pomanjkljiva. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj povzema potek postopka in navaja predloženo dokumentacijo tožnice ter vsebinsko ne obravnava zahtevka, kar ni v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijana odločba nima razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev. Tako je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). S tem je posledično tudi kršena tožničina pravica do pravnega sredstva. Tožnica izpodbija tudi višino dodeljenih sredstev. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bili razlogi za zavrnitev zahtevka tožnice naslednji: da tožnica ni vložila oz. je prepozno vložila zahtevek za odobritev informacijskega, promocijskega in oglaševalskega gradiva; da so računi uvrščeni v napačno kategorijo; da tožnica ni upravičena do potnih stroškov; da tožničina dokazila o zaključku projekta niso ustrezna in da tožnica ni upravičena do stroškov opreme degustatorskega mesta in stroškov degustatorskega materiala. Tožnica je vložila 11 zahtevkov za odobritev informacijskega, promocijskega in oglaševalskega gradiva. Kjer je bil oglas identičen ali zelo podoben je štela, da je odobritev dana (npr. oglas se razlikuje le po velikosti in ne po vsebini). Obvezne sestavine slikovnega materiala točka IV/2 podpoglavja Javnega razpisa ne navaja. Očitek, da je bil zahtevek prepozno vložen, je neutemeljen, ker ne upošteva narave storitve. Če gre za strošek idejne zasnove oglasa, ta strošek nastane še preden se lahko oglas predloži v potrditev toženki. Neupravičena je tudi zavrnitev zahtevka za stroške distribucije že potrjenega gradiva. Če je letak že bil potrjen je logično, da ga je potrebno tudi distribuirati, s čimer pa nastajajo dodatni stroški. Račune R1 do R4 je toženka zavrnila zaradi uvrstitve v napačno kategorijo stroškov, kar pa ni obrazložila. Neutemeljeno tudi ni odobrila potnih stroškov, saj so ti navedeni v številki 6 predmetnega Javnega razpisa pod „drugo kategorijo“ točke (1) VI. podpoglavja Javnega razpisa.

4. Tožnica ugovarja tudi odločitvi tožene stranke kaj se šteje za ustrezno dokazilo o zaključku projekta. Ta dokazila so namreč v točki (4) IV/3 podpoglavja Javnega razpisa navedeni primeroma. Stroške opreme degustatorskega mesta in degustatorskega materiala pa navaja številka 5 „Stroški pospeševanja prodaje na prodajnih mestih“ pod „drugo kategorijo“ v točki (1) VI. podpoglavja Javnega razpisa. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedla razlogov, zaradi katerih posamezni računi niso v skladu s točko (1) VI podpoglavja Javnega razpisa. Poziv na dopolnitev vloge z dne 17. 4. 2015 se ni nanašal na račune R1 do R4. Tožnici v postopku tudi ni bila dana možnost, da se o navedbah izjasni (kršitev 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP). Glede računa R6 navaja, da je vložila zahtevek št. 3, katerega predmet so bili: tunka, majica tunka, kemični svinčnik tunka in blok tunka, kar obrazloži. Tudi v tem delu je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Glede računa R7 navaja, da toženka neupravičeno ni priznala stroškov, saj predmetni Javni razpis pod točko 6 pod „drugo kategorijo“ točke (1) VI podpoglavja Javnega razpisa določa „Potne stroške, dnevnice in stroške nastanitve“. Tudi v tem delu je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Enako velja za stroške reprezentančnega materiala za degustacije. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedla razlogov, zaradi katerih naj bi bil račun R8 v nasprotju s točko (4) IV/3 podpoglavja Javnega razpisa. Tožnica je predložila vse ustrezne dokaze v dopolnitvi vloge dne 23. 12. 2014, vendar pa toženka tožnice glede računov R9 in R10 ni pozvala na dopolnitev. Zahtevek za odobritev promocijskega materiala, ki ga navajata računa R9 in R10, ni potreben, saj je bil potrjen že s potrditvijo zahtevka 11 (gre za identičen oglas v časopisu Vestnik). Po mnenju toženke računi R8 do R18 niso v skladu s točko (1) VI. podpoglavja Javnega razpisa, česar pa ne obrazloži. Gre za stroške degustacije in za stroške degustacijskega materiala. Predmetni Javni razpis tovrstne stroške navaja pod številko 5 „stroški degustacije“ pod „drugo kategorijo“ točke (1) VI podpoglavja Javnega razpisa. Tožnica ugovarja, da je toženka stroške v različnih zadevah različno obravnava, kar obrazloži. Tožnica pa tudi ne more preizkusiti zneska v višini 31.040,00 EUR po računih R1 do R18, saj ga toženka ni obrazložila.

5. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev razlogov za zavrnitev računov R19 do R36 in ne omogoča preizkusa. Zahtevek tožnice v zvezi z računi R20, R22 in R23 za celostranski oglas za tunko je bil vložen v okviru zahtevka 11. Gre za identičen oglas druge velikosti. Ugotovitev, da oglas predhodno ni bil odobren, je tako napačna. Zahtevek v zvezi z računi R24, R26, R28, R29, R31, R34 in R36 je vsebovan že v zahtevku št. 11, kar obrazloži. Glede računov R19, R21, R25, R27, R30, R32, R33 in R35 je bil zahtevek vložen v okviru zahtevka 1, kar obrazloži. Račune R37 do R40 tožena stranka zavrača (ker so v nasprotju s točko (4) IV/2 podpoglavja Javnega razpisa) brez podrobnejše obrazložitve, kar onemogoča preizkus. Zahtevki v zvezi s predhodno navedenimi računi so bili podani v okviru zahtevka št. 11, oglas pa je bil tudi že potrjen (gre za identičen oglas). Zahtevek v zvezi z računom R38 je bil potrjen s potrditvijo zahtevka št. 1, kar obrazloži. Gre za identičen oglas, kot je bil objavljen v časopisu Vestnik št. 50 z dne 11. 12. 2014. Glede računov R41 do R43 tožnica navaja, da je bil račun R41 izdan za pripravo in izvedbo oglasov prleške tunke. Gre za strošek idejne zasnove oglasa, ki po naravi stvari nastane pred nastankom oglasa in njegovo odobritvijo. Navaja točko (4) IV/2. podpoglavja Javnega razpisa. V zvezi z računoma R42 in R43 pa ugovarja, da gre za stroške PR člankov za tiskane medije ter pripravo besedil in vizualnih elementov za gastronomijo in s tem za stroške idejne zasnove, kar obrazloži. Zahtevek za račun R44 je bil vložen pred izdajo računa, kar obrazloži. Račun R45 je tožena stranka zavrnila brez obrazložitve. Gre za stroške distribucije letakov ter plakatov in ne za stroške izdelave navedenega gradiva. Teh stroškov ni potrebno predhodno potrditi, skladno s točko (4) IV/2. podpoglavja Javnega razpisa. Glede na predhodno navedeno je tožena stranka kršila določbe 7. člena, 8. člena, 9. člena in 14. člena ZUP, kar obrazloži. Sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in točko 1 izreka izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bil zahtevek tožnice v višini 99.302,00 EUR zavrnjen odpravi ter toženi stranki tudi naloži, da je dolžna tožnici vrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, glede tožbenih ugovorov pa je navedla, da vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe.

7. Tožba je utemeljena.

8. Med strankama je v predmetni zadevi sporno ali je tožničin zahtevek za izplačilo sredstev, ki ga je vložila 27. 2. 2015 v zvezi z odločbo Agencije o pravici do sredstev 33140-21/2013/7 z dne 2. 7. 2013, izpolnjeval vse pogoje, predpisane z Uredbo RS in Javnim razpisom.

9. V skladu z določbo 56. člena ZKme-1 stranke pri Agenciji vlagajo zahtevke za izplačilo sredstev odobrenih z odločbo o pravici do sredstev. Če zahtevek izpolnjuje pogoje iz javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ vlogo odobri in sredstva izplača na strankin račun. Pri tem nakazilo na račun stranke šteje, da je bilo zahtevku v celoti ugodeno. V primeru, da zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo, kot je to storila tudi Agencija v predmetni zadevi. Na podlagi petega odstavka 56. člena ZKme-1 zoper takšno odločbo pritožba ni dovoljena, dopusten pa je upravni spor.

10. Sodišče pritrjuje tožnici, da je toženka kršila pravila postopka s tem, ko ji pred odločitvijo ni dala možnosti, da se izjavi o odločilnih dejstvih (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Možnost dopolnjevanja vloge oz. pojasnjevanja vloge (kot je to bilo v predmetni zadevi) pa po presoji sodišče ne predstavlja sodelovanja stranke v posebnem ugotovitvenem postopku tako, kot to zahteva načelo zaslišanja stranke, to je, da med drugim stranka sodeluje pri izvajanju dokazov v postopku ter se pred odločitvijo o zadevi izreče o rezultatih ugotovitvenega postopka (9. člen in 146. člen ZUP). Okoliščina, da je toženka odločala na podlagi zahteve tožnice in v prilogah navedenih podatkih pa še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za skrajšani postopek iz 144. člena ZUP (enako tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 509/2013 z dne 17. 6. 2014). Tudi iz načina vodenja predmetnega postopka s strani toženke je razvidno, da je toženka ugotavljala dejansko stanje pred odločitvijo v zadevi, saj iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnici poslala poziv za izjasnitev oz. dopolnitev vloge. Po povedanem toženka v predmetnem postopku tožnici ni dala možnosti, da se izjasni o odločilnih dejstvih. Tožena stranka naj v ponovljenem postopku izda upravni akt, ki bo imel vse sestavine, kot jih predpisuje 214. člen ZUP. Zaradi kršitve načela zaslišanja stranke v postopku je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. Glavni tožničin tožbeni ugovor je bil, da je obrazložitev izpodbijane odločbe zelo pomanjkljiva oziroma, glede posameznih vprašanj, obrazložitve ni, kar nemogoča njen preizkus. Sodišče se strinja s tožnico, da ni obrazložena ugotovitev toženke, da računi R1, R2, R3 in R4 niso uvrščeni v pravilno kategorije, saj v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedeno, v katero kategorijo stroškov je tožnica navedene stroške uvrstila, v katero kategorijo bi jih po mnenju Agencije morala uvrstiti in razlogi za takšno uvrstitev. Pomanjkljivo so tudi po presoji sodišča v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeni razlogi za ugotovitev toženke, da posamezni računi ne izpolnjujejo pogojev iz točk (1) VI podpoglavja Javnega razpisa oziroma (4) IV/2 podpoglavja Javnega razpisa in tako predstavljajo neupravičen strošek. Tudi po mnenju sodišča izpodbijana odločba ne ustreza standardom obrazložitve po 214. členu ZUP, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Odločba je v skladu s pravno teorijo konkretni, individualni, posamični upravni akt, ki se nanaša na določeno upravno zadevo ter je z njo meritorno odločeno o zahtevku stranke. Odločba je akt organa, iz katerega se mogoče sklepati na njegovo odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni zadevi. Upravna odločba mora zato obsegati vse obvezne sestavine kot jih določa 214. člen ZUP. Med drugim mora biti obrazložena, kot je predpisano v 214. členu ZUP. Obrazložitev upravne odločbe mora vsebovati dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru s presojo dokazov. Iz navedenega mora biti razvidno, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izpeljanih v postopku, je organ ugotovil dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v upravni stvari. Organ je tudi dolžan razložiti, zakaj ni upošteval navedb in predlogov, ki jih je dala stranka. Vsebovati mora navedbo in tolmačenje materialnih predpisov oz. posameznih določb teh predpisov, ki so bili podlaga za odločitev, ter pravno presojo in sklepanje, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v dispozitivu odločbe. Če obrazložitev odločbe take vsebina nima, stranke nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, pa tudi sodišče v takšnem primeru ne more preizkusiti zakonitosti odločbe. Če upravne odločbe ni mogoče preizkusiti, pa je v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP podana bistvena kršitev pravil postopka (2 točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

12. V konkretnem primeru iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj konkretno tožena stranka meni, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izplačilo zahtevanega zneska v celotni višini in zakaj konkretno so določeni stroški neupravičeni. Prav tako pa tudi po presoji sodišča ni razviden izračun višine zahtevka do katerega je tožnica upravičena. Ugotovljeno dejansko stanje in razlogi, ki so bili odločilni za odločitev pa morajo biti navedeni v obrazložitvi upravne odločbe. Ker izpodbijana odločba takšne obrazložitve ne vsebuje, ni mogoče preizkusiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, niti zakonitosti odločbe. Navedena kršitev pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo take odločbe.

13. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka v obravnavanem primeru kršila relevantna pravila postopka ter je to vplivalo na zakonitost odločitve, je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku naj tožena stranka navedene kršitve pravil upravnega postopka odpravi. V ponovljenem postopku naj toženka konkretno presodi predložene listine in konkretno navede razloge, zaradi katerih stroški, ki jih tožnica uveljavlja v zadevni vlogi, predstavljajo upravičen oziroma neupravičen strošek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka svojo odločitev obrazložiti v skladu z relevantnimi določbami ZUP, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka in materialno pravo (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče tudi pripominja, da je v zvezi s presojo upravičenih stroškov Upravno sodišče RS 10. 2. 2015 sprejelo sklep I U 891/2013 (in podalo predlog za predhodno odločanje SEU o razlagi člena 71. Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. 9. 2005 o podpori za razvoj podeželja).

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno upravni akt odpraviti.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).