Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno odmerilo stroške postopka. Pravilno je sicer upoštevalo, da je prvotno tožnik zahteval 4.624,99 EUR odškodnine in je od te vrednosti spornega predmeta odmerilo strošek nagrade za postopek. Glede na tožnikov delni umik tožbenega zahtevka pa je nepravilno odmerilo strošek nagrade za narok po prvotni vrednosti spornega predmeta, saj bi moralo upoštevati vrednost spornega predmeta v višini 3.274,99 EUR (po delnem umiku tožbe). Glede na vrednost spornega predmeta po delnem umiku tožbe znaša uspeh tožnika v postopku približno 50 % in mu glede na tak uspeh pripadajo tudi stroški postopka skladno s 154. členom ZPP. Zato je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo tako, da je tožnikove priznane stroške znižalo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, zniža na 361,67 EUR, v preostalem pa se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku 8 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbe v višini 28,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožnik je dolžan v roku 8 dni stranskemu intervenientu povrniti stroške pritožbe v višini 16,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Svoje stroške odgovorov na pritožbi krije tožnik sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.656,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2013 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 1.618,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2012 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od 1.656,75 EUR od 1. 12. 2012 do 13. 3. 2013) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 720,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka), tožnik pa je dolžan stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v višini 3,50 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se odmeri nižja odškodnina in odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka oziroma podrejeno: razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno razsojanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je tožnik v tožbi zahteval odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.600,00 EUR, iz naslova strahu 1.300,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnostih 700,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 1.000,00 EUR. Navaja, da je tožnik 30. 6. 2014 za znesek plačane odškodnine v višini 1.350,00 EUR tožbo umaknil, saj je stranski intervenient iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku plačal 1.200,00 EUR, iz naslova strahu pa 150,00 EUR. Dalje navaja, da je na naroku 12. 1. 2015 tožnik modificiral tožbeni zahtevek tako, da je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval še 400,00 EUR, za strah pa še 1.150,00 EUR, v primeru pa, če bo sodišče ocenilo, da ni upravičen do odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pa še 700,00 EUR iz naslova bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju. Meni, da je tožnik iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem postavil dva zahtevka, primarnega v višini 400,00 EUR in podrednega v višini 1.100,00 EUR, o podrednem zahtevku pa sodišče ni smelo odločati, saj je primarnemu zahtevku v celoti ugodilo, zaradi česar je po mnenju tožene stranke podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ugovarja tudi višini dosojene odškodnine in se pri tem sklicuje na judikate (II Ips 994/2007, II Ips 317/2005, II Ips 214/2006 in II Ips 103/1998), zadeva II Ips 316/2009 pa po njenem mnenju ni primerljiva s predmetno zadevo. Nasprotuje tudi višini dosojene odškodnine za sekundarni strah in meni, da je glede na prestani strah prisojena odškodnina previsoka, pri tem pa se sklicuje na judikate št. II Ips 994/2007, II Dor 74/2012, II Ips 541/2011 in II Ips 317/2005, pa tudi v sodbi citirana sodba št. II Ips 131/2008 po njenem mnenju kaže, da višina odškodnine za strah ne ustreza v sodni praksi prisojenim odškodninam. Dalje nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in navaja, da vrednost spornega predmeta glede na delni umik tožbe ne znaša 4.624,99 EUR, temveč 3.274,99 EUR. Pove, da je 14. 7. 2014 posredovala soglasje k umiku tožbe in priglasila stroške, o katerih sodišče prve stopnje ni odločalo. Navaja, da je bila tožba vložena 6. 6. 2013, tožnik pa je 11. 6. 2013 prejel nesporni del odškodnine v višini 1.350,00 EUR, vendar kljub plačilu tožbe ni delno umaknil takoj, ko je bila obveznost izpolnjena, temveč šele po več kot enem letu. Meni, da mora zato tožnik toženi stranki na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP povrniti pravdne stroške. Dalje navaja, da ne ona in ne stranski intervenient tožbenemu zahtevku nista nasprotovala po temelju, zato je sodni postopek tekel zgolj za ugotavljanje višine tožbenega zahtevka, kar pomeni, da formule upoštevanja aritmetične sredine uspeha po temelju in višini v navedeni zadevi ni mogoče uporabiti za ugotavljanje uspeha v postopku. Trdi, da je ob prisojeni odškodnini 1.656,75 EUR in vrednosti spornega predmeta 3.274,99 EUR tožnik v postopku uspel z deležem 50,1 %. Glede na to se zavzema za odločitev o stroških na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper izpodbijano sodbo (smiselno zoper I. in III. točko izreka sodbe) vlaga pritožbo stranski intervenient zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva odstopi sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da bi bil stranski intervenient na podlagi zavarovalne police zavezan plačati prisojeno odškodnino tožniku, zato ima interes v tej pravdi ter ima predmetna pritožba zato učinek tudi za toženo stranko, ki se ji je stranski intervenient pridružil. Navaja, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ne temelji na popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja ter da je bilo glede na merila za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so navedena v 179. členu OZ, pri odmeri denarne odškodnine tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno. Zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo načela objektivne pogojenosti odškodnine, saj ocena denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR ni primerljiva s prisojenimi odškodninami za škodne posledice drugih oškodovancev v podobnih primerih, ter da je materialnopravno napačna tudi odločitev o stroških postopka. Trdi, da je denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 2.000,00 EUR pretirana, ter da odškodnina, ki jo je tožnik že prejel pred pravdo iz tega naslova, ustreza pojmu pravične odškodnine in je primerljiva s podobnimi primeri iz sodne takse. Pove, da je tudi tožnik v tožbi zahteval zgolj 1.600,00 EUR ter da je zahtevek po višini spremenil šele na zadnjem naroku, ko je bil že seznanjen z ugotovitvijo izvedenca, da tožnikovo navajanje o trajnih posledicah poškodbe ni povezano z obravnavano poškodbo. Sodišče tega ni štelo za spremembo tožbe in po mnenju stranskega intervenienta toženi stranki ni dalo možnosti, da se o spremembi izjasni, zaradi česar so kršene določbe pravdnega postopka. Nasprotuje tudi odmerjeni odškodnini za sekundarni strah v višini 1.000,00 EUR in se sklicuje na podobna primera II Ips 541/2002 in II Ips 317/2005 ter na izvedenčevo mnenje, da večjega strahu tožnik ni trpel. Navaja, da so bili tožniku znani rezultati preiskav pred odpustom iz bolnišnice naslednji dan, ko mu je bila pojasnjena tudi diagnoza in možnost posledic škodnega dogodka. Trdi, da je šlo bolj za zaskrbljenost kot za strah v smislu pravdnega standarda, zaradi česar je že plačana odškodnina iz naslova strahu pravična odškodnina. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in trdi, da je sodišče napačno med stroške pravdnega postopka štelo tudi nagrado odvetnika za sestavo odškodninskega zahtevka v višini 58,50 EUR, saj vložitev odškodninskega zahtevka ni procesna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe. Zatrjuje tudi napačno izračunani uspeh tožnika v pravdi, saj sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka in stranski intervenient temelju zahtevka nista nasprotovala. Dalje meni, da sodišče ni upoštevalo, da je stranski intervenient plačal odškodnino že pred vložitvijo tožbe, zato je bil zahtevek v delu, kolikor se je nanašal na že plačano odškodnino, neutemeljen. Ob pravilni uporabi 154. člena ZPP bi po njegovem mnenju moralo stroške postopka sodišče naložiti v plačilo tožniku oziroma kvečjemu odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Priglaša stroške sodne takse za pritožbo.

4. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki nanju pravočasno po pooblaščencu odgovarja, predlaga njuno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni, in sicer v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. V predmetni zadevi je tožnik dne 5. 6. 2013 vložil tožbo zaradi plačila 4.624,99 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu pri toženi stranki. Zahteval je odškodnino za povzročeno nematerialno škodo, in sicer: za bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 1.600,00 EUR, za strah glede izida zdravljenja v višini 1.300,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v višini 700,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.000,00 EUR. Po vložitvi tožbe je dne 14. 6. 2013 stranski intervenient (zavarovalnica, pri kateri ima tožena stranka zavarovano svojo odgovornost) iz naslova nepremoženjske škode za ta škodni dogodek plačal nesporni del odškodnine v višini 1.350,00 EUR, in sicer 1.200,00 EUR iz naslova odškodnine za telesne bolečine in 150,00 EUR iz naslova odškodnine za strah. Tožnik je 1. 7. 2014 tožbo delno umaknil za prejeti znesek odškodnine v višini 1.350,00 EUR in vztrajal še pri plačilu 3.274,99 EUR, sodišče prve stopnje pa je njegovemu zahtevku v izpodbijani sodbi delno ugodilo in mu prisodilo skupno 1.656,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2013 dalje do plačila, in sicer: iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju 806,00 EUR (od skupne višine 2.000,00 EUR je odštelo že plačani znesek odškodnine v kapitalizirani višini 1.194,00 EUR) in iz naslova odškodnine za strah 850,75 EUR (od skupne prisojene odškodnine za to obliko škode v višini 1.000,00 EUR je odštelo že prejeti znesek v kapitalizirani vrednosti 149,25 EUR).

8. Za presojo utemeljenosti višine zahtevane odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ).

9. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da je sodišče prve stopnje napačno odločalo o podrednem zahtevku, čeprav je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku ter, da ob spremembi tožbenega zahtevka ni ravnalo skladno z zakonom. Tožnik je del tožbenega zahtevka, ki ga je sprva utemeljeval na pravni podlagi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v primeru neuspeha po tej pravni podlagi, utemeljeval na drugi pravni podlagi - to je kot povečano postavko telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na določbo tretjega odstavka 184. člena ZPP, po kateri tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, v predmetnem primeru ni prišlo do spremembe tožbe, niti do postavitve podrednega zahtevka, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Sodišče prve stopnje je odločalo v mejah postavljenega zahtevka.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter za duševne bolečine zaradi strahu v znesku, ki ne odstopa od zneskov, ki so bili glede na dostopno sodno prakso dosojeni v podobnih primerih. Odškodnina za primerljive telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v zadevah, na katere se sklicuje tožena stranka, je odmerjena v podobni višini. Tako je v zadevi št. II Ips 994/2007 (pri čemer predmetni primer od te zadeve ni v bistvenem različen) odškodnina iz tega naslova odmerjena v višini 2,18 zneska povprečne plače. Enako velja za dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, razvidne iz judikatov št. II Ips 316/2009 (2,67 plače), št. II Ips 73/92 (dve plači), št. II Ips 317/2005 (2,56 plače), št. II Ips 541/2001 (1,92 plače), št. II Ips 103/98 (1,6 plače), št. II Ips 214/2006 (2,31 plače) in št. II Dor 74/2012 (3,52 plače). Pritožbeno zavzemanje za primerjave nominalnih zneskov odškodnin ni utemeljeno, saj so bile odškodnine v navedenih primerih prisojene v različnih časovnih obdobjih, zato sodišče primerja prisojene odškodnine tako, da jih preračuna v število oziroma odstotek povprečnih plač na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

11. Glede odškodnine za duševne bolečine za strah pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta glede na citirano in dostopno sodno prakso sicer res odmerjena na zgornji višini dosojenih zneskov (prim. denimo z odločbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 316/2009), vendar je v odgovor na pritožbene navedbe treba poudariti dejstvo, da je šlo za poškodbo glave zaradi meta granitne kocke vanjo in da je tožnik pretrpel pretres možganov. V izvedenskem mnenju je sodni izvedenec medicinske stroke ugotovil, da je imel tožnik glede na izvide utemeljen strah glede izida zdravljenja, ta pa je bil do zaključka bolniškega staleža srednje hude intenzitete, saj je bil tožnik lahko utemeljeno v skrbeh zaradi možnih posledic pretresa možganov, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da strahu za izid zdravljenja tožnik ni trpel, ker so bili tožniku znani rezultati preiskav pred odpustom iz bolnišnice naslednji dan, ko mu je bila pojasnjena tudi diagnoza in možnost posledic škodnega dogodka. Poznavanje diagnoze in zavedanje o možnosti posledic škodnega dogodka in pretrpljenega pretresa možganov (izvedenec je v izvedenskem mnenju omenjal možnost razvoja posttravmatskega sindroma) samo zase ne izključuje strahu za izid zdravljenja oziroma je tak strah lahko zaradi tega še bolj intenziven.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s strani sodišča prve stopnje odmerjena odškodnina predstavlja pravično denarno odškodnino, skladno z določbami OZ. Pritožbi sta torej v delu, v katerem se nanašata na višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo, neutemeljeni.

13. Utemeljeno pa pritožbi uveljavljata, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je prvotno tožnik zahteval 4.624,99 EUR odškodnine, od te vrednosti spornega predmeta je tako pravilno odmerilo strošek nagrade za postopek. Glede na tožnikov delni umik tožbenega zahtevka pa je nepravilno odmerilo strošek nagrade za narok po prvotni vrednosti spornega predmeta, pri tej bi namreč moralo upoštevati vrednost spornega predmeta v višini 3.274,99 EUR (po delnem umiku tožbe). Pritožba tožene stranke se neupravičeno zavzema za to, da bi sodišče posebej odločalo o priglašenih stroških po delnem umiku tožbenega zahtevka, saj se sprememba vrednosti spornega predmeta upošteva pri odmeri končnih stroškov, prav tako tudi ni mogoče slediti njenemu zavzemanju za uporabo 158. člena ZPP, ki je uporabljiv v primeru popolnega umika tožbenega zahtevka in končanja postopka. Pritožbi pa pravilno opozarjata, da je sodišče prve stopnje zmotno izračunalo uspeh tožnika v postopku, saj ta glede na vrednost spornega predmeta po delnem umiku tožbe znaša približno 50 % in mu glede na tak uspeh pripadajo tudi stroški postopka skladno s 154. členom ZPP. Tak uspeh pa ne pomeni, da je sodišče dolžno odločiti, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka, temveč je tudi v takem primeru pravilna odločitev, da se stroški izračunajo skladno z uspehom in medsebojno pobotajo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo tako, da je tožnikove priznane stroške znižalo. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 – ZOdvT), na podlagi katerega se odmerjajo stroški v predmetni zadevi, je pritožbeno sodišče tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 253,50 EUR (glede na vrednost spornega predmeta 4.624,99 EUR), nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 169,20 EUR (glede na vrednost spornega predmeta 3.274,99 EUR), strošek izvedenca v višini 520,75 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 97,39 EUR in sodno takso v višini 170,00 EUR. Ni mu priznalo priglašenega stroška opomina pred tožbo oziroma odškodninskega zahtevka v višini 58,50 EUR, saj to niso potrebni stroški pravdnega postopka. Skupni stroški, do katerih je tako upravičen tožnik na podlagi ZOdvT znašajo 1.230,84 EUR, glede na 50 % uspeh torej 615,42 EUR.

Toženi stranki pripada za postopek na prvi stopnji nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 253,50 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 234,00 EUR in materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, kolikor ji je priznalo sodišče prve stopnje, saj glede na pravilo o prepovedi reformatio in peius v 359. členu ZPP pritožbeno sodišče v tako odločitev ne sme posegati. Skupni priznani stroški tožene stranke znašajo torej 507,50 EUR, glede na uspeh 50 % torej 253,75 EUR. Po pobotu je tako dolžna tožena stranka tožniku povrniti 361,67 EUR. Glede na to je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijani III. točki spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižalo na 361,67 EUR (358. člen ZPP), v presežku pa je pritožbi zavrnilo in sodbo potrdilo v izpodbijani I. točki izreka (353. člen ZPP).

14. Glede na to, da sta tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo delno uspela, jima je skladno z uspehom pritožbeno sodišče priznalo stroške pritožbenega postopka. Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 2.376,75 EUR (1.656,75 EUR odškodnine in 720,20 EUR stroškov), tožena stranka in stranski intervenient pa sta uspela v višini 361,67 EUR (15 %). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za postopek pred pritožbenim sodiščem po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 168,00 EUR (in ne 225,60 EUR, kolikor je zahtevala) ter 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, skupno torej 188,00 EUR, kar ob 15 % uspehu s pritožbo pomeni, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti 28,20 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stranski intervenient je priglasil strošek sodne takse za pritožbo, ki po odmeri sodišča znaša 110,00 EUR, glede na uspeh s pritožbo mu je tožnik torej dolžan povrniti 16,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Stroške odgovorov na pritožbi krije tožnik sam, saj odgovora na pritožbi nista v ničemer pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča o pritožbah in tako nista bila potrebna za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).