Jedro

Carinska deklaracija je zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ v celoti vezan. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL in njena vložitev je zato bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.10.2002, s katero je zavrnila pritožbo družbe G. d.o.o.., zoper odločbo Carinarnice Maribor z dne 16.10.1998. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil zahtevek navedene družbe za priznanje preferencialnega porekla blaga in odpust carinskega dolga po enotni carinski listini (ECL) Carinske izpostave Maribor z dne 23.9.1998. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 5., 11. in 15. točke 1. odstavka 3. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nadaljnji, CZ). Sodišče prve stopnje navaja, da iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je tožeča stranka kot špediter vložila obravnavano ECL iz katere izhaja, da je kot prejemnik blaga (polje 8 ECL) in kot deklarant (polje 14 ECL) navedena družba G. d.o.o., kot vložnik deklaracije pa je navedena tožeča stranka (polje 54 ECL). Že iz same carinske deklaracije torej izhaja, da tožeča stranka ni carinski deklarant, carinski zavezanec niti carinski dolžnik v smislu navedenih določb CZ. Po presoji sodišča prve stopnje vložnik carinske deklaracije, ki ni hkrati naveden tudi v polju 14 kot deklarant oziroma zastopnik, ne more biti nosilec pravic ali obveznosti, ki gredo po CZ tistim osebam, ki so lahko stranke v carinskem postopku. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL in njena vložitev je bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. Navedeno pa ne vpliva na obveznosti, ki jih ima vložnik deklaracije na podlagi notranjega pooblastilnega razmerja z deklarantom. Vložnika carinske deklaracije je torej treba razlikovati od oseb, ki so lahko stranke v carinskem postopku. Zato tožeča stranka kot vložnik carinske deklaracije iz polja 54 ne more nastopati kot stranka, o pravicah, obveznostih in pravnih koristih katere bi se odločalo v tem carinskem postopku. Tožeča stranka je kot pooblaščena špedicija vložila zahtevo za priznanje preferencialnega porekla blaga. V takšnem svojstvu je vložila tudi pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bil zavrnjen zahtevek deklaranta in ne zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka tako ni odločala o pritožbi tožeče stranke, kot to zmotno v tožbi meni tožeča stranka, temveč o pritožbi deklaranta, ki je bil aktivno legitimiran za vložitev pritožbe in v posledici tudi za vložitev tožbe.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da ni dvoma, da je ob vložitvi deklaracije bila družba G. d.o.o. deklarirana kot prejemnik in kot carinski deklarant ter posledično kot carinski dolžnik, ki je plačal preveč obračunani carinski dolg. Carinarnica Maribor v štirih letih ni rešila zahtevka za vračilo preplačanega carinskega dolga, zato je družba G. zahtevala od tožeče stranke vračilo spornega zneska preplačanih dajatev ter je tožečo stranko pooblastila, da poskrbi za vračilo preplačanega zneska. Zato tožeči stranki gre status stranke v upravnem sporu ne glede na to, kaj je v rubrikah 8 in 14 sporne deklaracije vpisano. Ni dvoma glede obstoja neposredne koristi tožeče stranke. Podana je bistvena kršitev določb postopka, če pri izdaji sodbe sodeluje sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka 1. odstavka 70. člena ZPP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 339. člena ZPP). V obravnavani zadevi je pri izdaji sodbe sodelovala sodnica Š.Š., ki je ob času odločanja v carinskem postopku bila zaposlena v Carinski upravi Republike Slovenije. Sodnica V.V. pa je prišla iz Ministrstva za finance, ki je sedaj tožena stranka. Celoten sodni senat je bil sestavljen iz bivših delavcev tožene stranke, kar je nonsens v pravosodni praksi Evropske skupnosti. Pristranskost omenjenega senata se izraža v dejstvu, da razlaga zakon v škodo stranke. Ustavna pravica do enakega varstva pravic med drugim zagotavlja, da morajo sodišča in drugi državni organi v enakih primerih odločati enako. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 22/94 z dne 7.3.1997 in Up 27/94 z dne 19.6.1997. Dejansko stanje za odločanje sodišča ni bilo popolno ugotovljeno, saj bi carinski organ v skladu s 3. odstavkom 4.a člena CZ moral preveriti pooblastilno razmerje glede na 49. člen ZUP. Pooblastilno razmerje se ugotavlja s pooblastilom v skladu s 1. odstavkom 55. člena ZUP in 3. odstavkom 4. a člena CZ, saj iz pooblastila mora biti razvidno, ali je zastopanje posredno ali neposredno. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, je v 4. točki 1. odstavka 34. člena določal, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je v postopku predhodnega preizkusa tožbe le - to zavrglo, ker je bil izpolnjen pogoj iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Carinska deklaracija je namreč zahtevek stranke - carinskega deklaranta za začetek carinskega postopka, na zahtevek stranke pa je carinski organ v celoti vezan. Vpis podatkov v ustrezno polje ECL in njena vložitev je zato bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. Vložnika carinske deklaracije je zato treba razlikovati od oseb, ki so lahko stranke v carinskem postopku. Tožeča stranka pa je v obravnavani zadevi le vložnik carinske deklaracije, saj je bila vpisana v polje 54 ECL. Tožeča stranka, kot izhaja iz polja 14 ECL, ni bila vpisana niti kot deklarant niti kot zastopnica. Nastopala je le kot pooblaščena špedicija za vložitev deklaracije. Notranje pooblastilno razmerje med deklarantom (G. d.o.o.) in tožečo stranko pa ne more vplivati na obveznosti, ki jih ima vložnik deklaracije. Prav tako zaradi notranjega pooblastilnega razmerja tožeča stranka ni pridobila statusa stranke v upravnem sporu, v katerem v svojem imenu izpodbija odločbo tožene stranke, saj je navedena kot tožeča stranka. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.

Ker iz predloženih spisov ne izhaja, da bi članici sodnega senata, ki je v tem upravnem sporu odločal o zadevi, Š.Š. in V.V., sodelovali v upravnem postopku, ki sta ga vodila upravni organ prve stopnje in tožena stranka, niso bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Samo dejstvo, da sta navedeni članici senata bili pred odločanjem sodišča prve stopnje zaposleni pri Carinski upravi RS oziroma pri toženi stranki, ob tem, da v konkretnem upravnem postopku nista sodelovali, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Takšno stališče je že zavzelo v svojih odločbah Ustavno sodišče Republike Slovenije. Tudi sklicevanje na druge upravne postopke in na navedeni odločbi Ustavnega sodišča v obravnavani zadevi ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj v teh primerih ne gre za enake pravne situacije.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. in 1. odstavka 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot pritožbo po 2. odstavku 107. člena tega zakona.