Jedro

Revizijsko sodišče se je ukvarjalo z vprašanji o obeh elementih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot pravno priznane oblike nepremoženjske škode, o razmerju med prisojo za posamezne oblike in za celotno nepremoženjsko škodo in o ustreznosti primerov, ki jih revidenti ponujajo za primerjavo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniki so se 20.8.1989 poškodovali kot potniki v prometni nesreči avtobusa druge toženke, ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri prvi toženki. Sodišče prve stopnje jim je prisodilo naslednjo odškodnino za nepremoženjsko škodo: prvi tožnici od zahtevanih 2.000.000 SIT za telesne bolečine 700.000 SIT, od zahtevnih 2.000.000 SIT za strah 300.000 SIT in od zahtevanih 10.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.500.000 SIT. Skupni znesek 2.500.000 SIT (sedaj 10.432,31 EUR) je naložilo v plačilo toženkama, ki morata plačati tudi odmerjeno odškodnino drugemu in tretjemu tožniku. Presežne tožbene zahtevke vseh treh tožnikov je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je le v manjšem obsegu ugodilo pritožbi tožnikov tako, da je drugače odločilo o zamudnih obrestih od prisojenih zneskov, sicer pa je njihovo pritožbo in v celoti pritožbi obeh toženk zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Prva tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa tako spremembo, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Ne strinja se z razlogi pritožbenega sodišča, da se je sklicevala na zmanjšanje življenjske aktivnosti, ni pa zatrjevala kakšnih določnih in jasnih trditev o duševnih bolečinah. Pojmovno ločevanje pravno priznane oblike nepremoženjske škode na dva dela je napačno. Ob zatrjevanju zmanjšane življenjske aktivnosti tožnici zato ni bilo treba še ločeno zatrjevati duševnih bolečin. Zato je neutemeljen očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče prisodilo odškodnino le za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne pa za z njim povezane duševne bolečine. Sicer pa je tožnica v več vlogah jasno opisala zmanjšanje svoje življenjske aktivnosti, kar je prvostopenjsko sodišče obsežno povzelo na osmi strani svoje sodbe in ne gre za skope razloge. Stališče pritožbenega sodišča o pretiranosti odmerjene odškodnine 1.500.000 SIT iz tega naslova je pavšalno, razlogi, da tožnica ne trpi v taki meri, pa nimajo utemeljitve. Prav tako ni utemeljitve o pretiranosti 300.000 SIT odškodnine za strah. Ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti prenizka, bi jo moralo zvišati, saj je zmotno stališče o previsoki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za strah. V pritožbi ponujen primer iz sodne prakse je pritožbeno sodišče zavrnilo brez razlogov oziroma z očitkom pritožbi, da navaja samo en primer. Vendar tožnica poudarja, da navajanje sodne prakse ni njena naloga, sodišče jo mora poznati po uradni dolžnosti. Obrazložitev pritožbenega sodišča o ponujenem primeru pa je tudi pomanjkljiva. Tožnica še utemeljuje, zakaj znesek 15.000.000 SIT ni nerazumen, saj predstavlja le valorizacijo prisojenega zneska iz v pritožbi ponujenega primera.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Ena od pravno priznanih oblik nepremoženjske škode iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; ki se v tej zadevi uporablja v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tako poimenovanje ne pomeni, da gre za dve ločeni kategoriji, temveč za dva elementa iste oblike škode, ki morata biti kumulativno podana, da gre za pravno priznano škodo: objektivni je samo zmanjšanje življenjske aktivnosti, subjektivni pa duševne bolečine zaradi tega zmanjšanja. Če ni subjektivnega elementa, potem kljub obstoju objektivnega elementa ne gre za pravno priznano obliko nepremoženjske škode (npr. pri oškodovancu s hudo možgansko poškodbo, zaradi katere se ne zaveda svoje prizadetosti). Revizijsko stališče o enotni obliki te nepremoženjske škode je torej pravilno, neutemeljen pa je očitek pritožbenemu sodišču, da je oba elementa obravnavalo ločeno. Gre le za opozorilo prvostopenjskemu sodišču zaradi nepopolnega poimenovanja te oblike nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je namreč kljub skopi trditveni podlagi o tožničinih duševnih bolečinah in zato tudi skopih razlogih prvostopenjskega sodišča (ki govori le o tožničini prizadetosti zaradi potrebne pomoči sodelavke pri dvigovanju bremen in zaradi opuščenih sprehodov z otrokoma) štelo, da tožnica trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pri vseh ugotovljenih omejitvah, saj je zapisalo, da glede na splošno znana dejstva v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti ne dvomi, da tožnica duševno trpi, da torej gre za pravno priznano obliko nepremoženjske škode. Velike subjektivne prizadetosti tožnice glede na njene lastne trditve in dejansko podlago sodbe pa ni moglo ugotoviti, zato ni nič narobe z izpodbijanimi razlogi o stopnji tožničine prizadetosti.

Revizijsko sodišče pritrjuje pristopu pritožbenega sodišča, da ni vedno odločilno samo, ali je odmerjena pravična odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Zato lahko pride do primerov, da se za nekatere oblike previsoka odmera, za druge oblike pa prenizka, pri skupni odmeri za vse oblike nepremoženjske škode vrednostno izenačita. Ali povedano drugače: čeprav je bila oškodovancu za eno obliko prisojena prenizka odškodnina, je bila za drugo obliko prisojena toliko višja, da celotni znesek za obe obliki pomeni pravično denarno odškodnino v smislu 200. člena ZOR. Prav to se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Zato je revizijsko sodišče tudi v tej zadevi, upoštevaje diagnozo poškodbe (zvin vratne hrbtenice, udarnine in odrgnine po hrbtu in levem stegnu, obojestranski cervicobrahialni sindrom ter diskretna lažja ohromelost po desni strani), opravilo še primerjavo s prisojo skupne odmerjene odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode v primerljivih odškodninskih zadevah. Ugotovilo je, da se ta prisoja praviloma giblje v okviru med 10 do približno 21 povprečnih neto plač. Glede na razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pomeni tožnici prisojeni znesek 2.500.000 SIT približno 15 takratnih povprečnih plač. Ob neizkazanih posebnostih subjektivnega ali objektivnega elementa posameznih oblik nepremoženjske škode v dejanski podlagi sodb ni podlage za zvišanje odškodnine.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja procesni očitek pritožbenemu sodišču, da ni (zadovoljivo) odgovorilo na v pritožbi ponujeni primer prisoje odškodnine. Če stranka ponudi neprimerno zadevo, je lahko odgovor pritožbenega sodišča kratek (da gre le za en primer iz sodne prakse ali da ni primerljiv z obravnavanim). Konkretni primer, ponujen v tožničini pritožbi, je neustrezen ne samo glede na precej hujše posledice, ampak tudi zato, ker ga je revizijsko sodišče obravnavalo le na podlagi revizije tožeče stranke. Zavrnitev revizije v takem primeru pomeni le, da ni bila prisojena prenizka odškodnina, zaradi izostanka revizije tožene stranke pa se ne opravi presoja, ali gre za previsoko odškodnino.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.