Jedro

Tožnik dokazuje, da bi v skladu s pogodbo o zaposlitvi njegova plača v spornem obdobju morala znašati 3,15 kratnik povprečne bruto plače zaposlenega v tekočem mesecu, tožena stranka pa mu je plačo obračunavala po količniku 2,52. Ravnanje tožene stranke ni pravilno, čeprav je tožniku plačo znižala za enak odstotek kot direktorju in čeprav je v pogodbi o zaposlitvi določeno, da količnik znaša do 3,15, kar naj bi pomenilo, da ne gre za fiksno določen količnik. Tožena stranka bi morala nižjo plačo s tožnikom dogovoriti s spremembo pogodbe o zaposlitvi, ali pa pridobiti njegovo soglasje k izplačevanju nižje plače. Okoliščina, da je bila znižana tudi plača direktorja in da bi ohranitev starega količnika pri tožniku pomenila spremembo razmerja med plačo direktorja in vodilnih delavcev, ne more biti osnova za zakonito znižanje tožnikove plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da tožniku izplača znesek 26.038,02 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 3.690,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 3.964,80 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem za DEM, na dan izdaje prvostopenjske sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje (1. tč. izreka). Odločilo je, da stranki sami nosita svoje stroške postopka (2. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002), pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi enkrat že odločalo, vendar je pritožbeno sodišče na tožnikovo pritožbo izpodbijano sodbo razveljavilo. Sodišče prve stopnje pri izdaji nove odločbe ni upoštevalo pravnega stališča pritožbenega sodišča o zakonitosti zniževanja količnikov plače za delavce z individualno pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je za tožnika veljal količnik 3,50 (za čas poslovanja brez izgube) oziroma 3,15 (za primer poslovanja z izgubo). Listina, s katero je bil opredeljen znesek, ki ga je tožena stranka dolžna izplačati tožniku zaradi premalo izplačane plače v letu 1991, je odraz dejstva, da je bil tudi tožnik prikrajšan pri izplačilu plače, saj je bila plača obračunana po mnogokratniku, ki je bil nižji od tistega, ki je bil določen s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje naj bi spregledalo, da je bil v pogodbi o zaposlitvi določen mnogokratnik do 3,50 in ne le mnogokratnik do 3,15, ob tem pa je tudi zgrešeno interpretiralo pomen besede "do". Sodišče prve stopnje naj bi preseglo svoje pristojnosti, ko je ugotavljalo dvom v verodostojnost izračunov tožene stranke o razlikah v plačah. Zmotno je uporabilo določbe interventnega zakona o plačah, saj te za toženo stranko niso veljale, glede na to, da je zakon dopuščal izjeme. Kjub zakonskim omejitvam naj bi tožena stranka lahko izplačevala do 30 % večje plače in sicer zaradi tega, ker so zmanjšali število zaposlenih iz 173 na 135 in ker so v letu 1991 ustvarili 6.500.000,00 SIT dobička. Sicer pa naj bi bilo sklicevanje na določila interventnega zakona brezpredmetno, saj tožena stranka ugotovljenih razlik v plači ni nameravala izplačati v letu, ko je obstajala zakonska omejitev, temveč kasneje. Tožnik je razliko v plači vtoževal na podlagi določb individualne pogodbe o zaposlitvi in ne na podlagi kolektivne pogodbe, zato se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje nanjo. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi sodišče z opredelitvijo glede verodostojnosti izračunov in listin za izplačilo plač poseglo v vprašanja, ki niso predmet konkretne pravde. V podobnih zadevah opr. št. Pd 285/97 in Pd 290/97 naj bi sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenim zahtevkom za izplačilo v listinah ugotovljenih denarnih zneskov. Izračune, ki so bili podlaga za izdajo listin, je izdelala računovodska služba tožene stranke in te listine po mnenju tožnika predstavljajo legitimno podlago za njegovo terjatev. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in tudi takrat tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je takšno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih drugostopenjske odločbe je navedlo, da je bilo zniževanje tožnikove plače možno le s spremembo individualne pogodbe o zaposlitvi, ne pa s sklepi strokovnega kolegija, razen če bi tožnik na takšne sklepe izrecno pisno pristal in bi bil nato sklenjen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Tudi po novem postopku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek še enkrat zavrnilo.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je močno vprašljiva verodostojnost podatkov v listinah o priznanju pravice razlike neizplačanih osebnih dohodkov po kolektivnih pogodbah za tožnika in druge poslovodne delavce, ne predstavlja nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kar povsem neutemeljeno zatrjuje tožnik v pritožbi. Protispisne so tudi pritožbene navedbe o tem, da naj bi sodišče v podobnih sporih opr. št. Pd 285/97 in Pd 290/97 v celoti ugodilo tožbenim zahtevkom. Spis Pd 285/97 je priložen tožnikovemu spisu in je iz njega razvidno, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Enako velja tudi za spis Pd 290/97. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja glede odločilnih dejstev v tem sporu. Ta dejstva pa so, na kaj se nanaša znesek iz listine o priznanju pravice razlike neizplačanih osebnih dohodkov po kolektivni pogodbi in koliko znaša razlika med plačo, ki bi tožniku šla na podlagi pogodbe o zaposlitvi in dejansko izplačano plačo za sporno obdobje.

Tožnik je svoje zahtevke po višini sicer v resnici oprl na listino o priznanju pravice razlike neizplačanih osebnih dohodkov po kolektivni pogodbi (priloga 2), za katero sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavlja, da tožena stranka za njeno izdajo ni imela nobene osnove. Vendar pa sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku ni vezano na pravni temelj, kot ga postavi stranka. Zato celo v primeru, če bi sodišče prve stopnje štelo, da tožnik vtoževani znesek zahteva kot razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi mu šla po kolektivni pogodbi, zgolj zaradi tega tožbenega zahtevka ne bi moglo zavrniti. Res je, da za tožnika glede zniževanja plač niso veljale določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS št. 31/90) in Kolektivne pogodbe za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 9/91, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), kar pomeni, da tožena stranka ni imela nobene osnove za to, da tožniku izda potrdilo na podlagi drugega odstavka 19. člena panožne kolektivne pogodbe. Razen tega v potrdilu navedeni znesek sploh ne predstavlja razlike med tožniku dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi mu šla na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi kakšnega drugega pravnega temelja. Iz pojasnil priče A. P. (priloga B 17) je namreč razvidno, da je do zneska, navedenega na potrdilu, priča prišla tako, da je tožniku dejansko izplačano plačo v spornem obdobju povečala s koeficientom, ki ga je za vsakega poslovodnega delavca posebej določil vodja splošne službe A. Š.. Tako dobljeni znesek je potem predstavljal polno osnovo bruto plače tožnika, iz katere se je izračunala 80 % neto plača in nato še razlika med tako izračunano 80 % neto plačo in dejansko izplačano neto plačo, to razliko pa predstavlja znesek na potrdilu o razliki neizplačanih osebnih dohodkov po kolektivni pogodbi.

Vendar pa tožnik ves čas postopka tudi dokazuje, da bi v skladu s pogodbo o zaposlitvi (priloga B 4) njegova plača v spornem obdobju morala znašati 3,15 kratnik oz. 3,50 kratnik povprečne bruto plače zaposlenega v tekočem mesecu. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka v spornem obdobju tožniku plačo obračunavala po količniku 2,52. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je takšno ravnanje tožene stranke pravilno, ker je tožniku plačo znižala za enak odstotek kot direktorju in ker je v pogodbi o zaposlitvi določeno, da količnik znaša do 3,15, kar naj bi pomenilo, da ne gre za fiksno določen količnik. Očitno je sicer res, da so višino plač delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi pri toženi stranki usklajevali na kolegiju, vendar bi tožena stranka kljub temu nižjo plačo s tožnikom morala dogovoriti s spremembo pogodbe o zaposlitvi, ali pa pridobiti njegovo soglasje k izplačevanju nižje plače, kot je to na primer storila pri delavki Z. B. (priloga B 12). Okoliščina, da je bila takrat znižana tudi plača direktorja in da bi ohranitev starega količnika pri tožniku pomenila spremembo razmerja med plačo direktorja in poslovodnih delavcev, pa ne more biti osnova za zakonito znižanje tožnikove plače. Sodišče prve stopnje je na podlagi izračuna tožene stranke (priloga B 13) ugotovilo, da razlika med tožnikovo dejansko izplačano plačo in plačo, obračunano po količniku 3,15, v spornem obdobju znaša 26.038,02 SIT. S tem izračunom je upoštevan tudi vpliv Zakona o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Ur. l. RS št. 48/90, v nadaljevanju interventni zakon), saj so kot osnova za izračun upoštevane na podlagi interventnega zakona izplačane plače zaposlenim pri toženi stranki. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je tožena stranka v spornem obdobju poslovala negativno in da je bila v likvidnostnih težavah, zato je tožnik upravičen do razlike v plači ob upoštevanju količnika 3,15 in ne 3,50, kar sicer znova uveljavlja v pritožbi. Tožnikove navedbe o tem, da interventna zakonodaja za toženo stranko ni veljala, so v nasprotju z določbami interventnega zakona, saj je tožena stranka leta 1990 zaključila z izgubo. Navedbe o dobičku v letu 1991 pa predstavljajo nedopustno novoto v smislu določb prvega odstavka 337. čl. ZPP, saj tožnik z ničemer ne izkazuje, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo. Razen tega dobiček v letu 1991 ne vpliva na izračun tožnikove plače v tem letu, saj je kot osnovo potrebno upoštevati povprečje dejansko izplačanih plač pri toženi stranki.

Glede na to, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku dosodilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, obračunano po količniku 3,15 z vtoževanimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu (zavrnitev zahtevka v delu, ki presega znesek 26.038,02 SIT) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi odločitve pritožbenega sodišča je uspeh tožnika v sporu sicer večji, kot je bil na podlagi odločitve sodišča prve stopnje, kljub temu pa pritožbeno sodišče v stroškovni del izpodbijane odločbe ni posegalo. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Kljub temu, da je tožnik delno uspel s pritožbo, je njegov uspeh v sporu še vedno tako majhen, da bi ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 154. čl. ZPP, tožnik moral povrniti stroške tožene stranke. Navedeno pa pomeni, da ob pritožbi tožnika drugostopenjsko sodišče ni moglo posegati v odločitev o stroških postopka, saj njegova odločitev ne more biti v škodo stranki, ki se je pritožila.

Ob upoštevanju tolarske protivrednosti vtoževanega zneska na dan izdaje prvostopenjske sodbe znaša uspeh tožnika v pritožbenem postopku 6 %, kar pomeni, da je upravičen do takšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada odvetniku za sestavo pritožbe znaša 375 točk oziroma 37.500,00 SIT, k čemur je potrebno prišteti še takso za pritožbo v višini 24.000,00 SIT, skupaj torej 61.500,00 SIT. Ob upoštevanju uspeha v pritožbenem postopku je tožnik upravičen do povrnitve 6 % utemeljeno priglašenih stroškov, kar znese 3.690,00 SIT.