Jedro

Zakoniti dedič lahko s tožbo zahteva vračunanje darila drugemu zakonitemu dediču in ni potrebno da ima tožnik tudi položaj nujnega dediča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki v njen zakoniti dedni delež po pokojnem I.A. vračuna darilo, ki ga je od pokojnega I.A. prejela z darilno pogodbo sklenjeno dne 13.10.1993 in overjeno pri Temeljnem sodišču v Kopru, Enoti v Sežani z dne 27.10.1993 pod opr.št. R 271/93, to je solastninski delež 1/2 nepremičnin vpisanih v vložni št. ... k.o. A.. Sodišče je naložilo tožeči stranki, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 134.748,00 SIT.

Tožeča stranka se pritožuje proti navedeni sodbi prve stopnje in zatrjuje pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava.

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožečih strank za vračunanje darila. Očitno je spregledalo, da tožeča stranka ne zahteva vrnitve darila, ampak vračunanje darila.

Sodišče namreč trdi, da tožniki niso nujni dediči, zaradi česar naj ne bi bili upravičeni zahtevati vračanja daril od tožene stranke kot zakonite dedinje po zapustniku. Nesporno je, da tožniki niso nujni dediči po zapustniku I.A.. To pa še ne pomeni, da ne bi imeli pravice zahtevati, da se toženi stranki vračuna v njen dedni delež, kar je prejela v dar od zapustnika. 1. odst. 46. čl. Zakona o dedovanju (ZD) določa, da se vsakem zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. 1. odst. 48. čl. ZD nadalje določa, da se darila in volila vračunajo tako, da dobijo drugi dediči iz zapuščine ustrezno vrednost in se šele potem ostanek zapuščine razdeli med vse dediče. Ker je tožena stranka za časa zapustnikovega življenja od zapustnika že prejela v dar polovico vsega njegovega nepremičnega premoženja, ni upravičena več do dedovanja preostale zapuščine, ker se ji že prejeto darilo po zahtevi tožeče stranke mora vračunati v njen dedni delež.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka nepravilno oprlo na določbe 24., 25. in 26. čl. ZD. Za pravilno odločitev o zahtevku je namreč povsem irelevantno ali so tožniki nujni dediči po pokojnem I.A.. Tožniki so zanesljivo, vključno s toženko, zakoniti dediči v drugem dednem redu. Tožniki so s tožbo zahtevali vračunanje darila v skladu s 46. čl. ZD, po katerem se vsakemu zakonitemu dediču vračuna v dedni delež vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika. Darilo se ne vračuna, če je zapustnik ob obdaritvi ali pozneje, ali v oporoki izjavil, da se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če se da iz okoliščin sklepati, da je bila to zapustnikova volja (3. odst. 46. čl. ZD). Sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo pravnorelevantnih dejstev v zvezi s 3. odst. 46. čl. ZD. Ker je tako sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v skladu z določbami 370. čl. veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pred ponovnim odločanjem naj sodišče prve stopnje predvsem ugotovi, kakšna je bila zapustnikova volja v zvezi z vračunanjem darila v toženkin dedni delež (377. čl. veljavnega ZPP).