Jedro

Med strankama ni sporno, da je bila obravnavana davčna obveznost, ki je bila zavarovana z izpodbijanim začasnim sklepom o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, izpolnjena oziroma plačana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni ugodilo, saj je izpodbijani sklep prenehal že po samem zakonu na podlagi prvega odstavka 121. člena ZDavP-2. Po povedanem si tožnik s tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega sklepa, ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti in višine sta vsebinska pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do vseh tožnikovih ugovorov glede obstoja davčne obveznosti (navideznosti posla) in tudi glede višine (da je davčni dolg poravnal) v postopku ni v celoti opredelil, s čimer je bila strojena bistvena kršitev določb postopka izpodbijani sklep pa je posledično nezakonit.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi nezakonitost začasnega sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti Finančne uprave Republike Slovenije 0610-1737/2017-4 z dne 25. 5. 2017. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožena stranka je dolžna odločiti o tožnikovemu zahtevku za povrnitev stroškov upravnega postopka po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) A. d.d. zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti tožnika v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2016 naložila, da sredstva v znesku 300.000,00 EUR, ki jih ima tožnik na računih, odprtih pri tej banki, tožniku ne izplačuje (točka I izreka). Tožniku je prepovedala razpolaganje z navedenimi sredstvi (točka II izreka). Zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti se opravi tako, da se denarna sredstva, ki jih ima tožnik na računih pri A. d.d. in B. d.d. prenesejo na račun tožnika, ki ga navaja, odprt pri A., d.d., kjer se opravi zavarovanje davčnega dolga do višine davčne obveznosti po tem sklepu (točka III izreka). A. d.d. obvesti drugega ponudnika plačilnih sredstev, da denarna sredstva na transakcijskem računu primarnega ponudnika zadoščajo za zavarovanje izpolnitve denarne obveznosti po začasnem sklepu o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti (točka IV izreka). Zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti (točka V izreka). Pritožba zoper ta sklepa ne zadrži izvršitve sklepa. Davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (točki VI in VII izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) odmere davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2016. Na podlagi zbranih podatkov je ugotavil, da bo pričakovana davčna obveznost presegla 50.000,00 EUR. Tožnik je direktorju družbe, A.A. izplačal posojila v skupnem znesku 1.334.900,00 EUR, ki je v tem obdobju izvedel vračilo posojil le v znesku 134.700,00 EUR, kot navaja na strani 2 obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posojilne pogodbe niso v obliki notarskega zapisa, podpisi niso notarsko overjeni. Rok vračila posojila je eno leto, ni dogovorjeno zavarovanje plačila. Obresti so določene po 4% letni stopnji, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi v višini, določeni z zakonom, ki pa niso bile obračunane. Kljub temu, da je bil v posojilnih pogodbah določen rok vračila eno leto, posojila v tem roku niso bila vrnjena in tudi ni bila sklenjena nova posojilna pogodba oz. dogovorjen nov rok vračila posojila. Davčni organ ugotavlja, da nakazila v dobro bančnih računov direktorju A.A., niso bila izvršena z namenom dajanja posojil. Tožnik tudi ni imel namena, da bi dana posojila dobil vrnjena. Direktor A.A., ki je pridobil od tožnika posojila v skupnem znesku 1.300.000,00 EUR, v času odobritve teh posojil ni bil finančno zmožen, da bi prejeta posojila v dogovorjenem in tudi ne v kasnejšem roku dejansko vrnil. Iz uradnih evidenc davčnega organa izhaja, da je imel A.A. v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2016 povprečno neto mesečno plačo v višini 3.000,00 EUR. Tak način dajanja posojil je po mnenju davčnega organa možen le med povezanimi osebami in ni značilen za tržno gospodarstvo, kar pojasni. Dejansko ni bilo namena, da se posojena sredstva vrnejo tožniku, ampak da ostanejo v sferi fizične osebe, to je direktorja A.A.. Iz analitičnih izpisov kontov kratkoročnih posojil, ki jih je tožnik dal A.A. je razvidno, da je 31. 12. 2016 tožniku dolžan še 1.2000.000,00 EUR. V danem primeru ni šlo za posojilo, saj družba ni mogla pričakovati, da bodo posojena sredstva dejansko vrnjena, zato je davčni organ ta izplačila opredelil kot druge dohodke po 105. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), od katerih je bil izplačevalec, torej tožnik, dolžan obračunati in plačati davek po stopnji 25%. V skladu z navedenem pričakovana davčna obveznost znaša vsaj 300.000,00 EUR (1.200.000,00 EUR X 0,25). Tožniku bo za plačilo naknadno ugotovljene davčne obveznosti izdana odločba. Podlaga za odločitev sta drugi in tretji odstavek 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), sklicuje pa se tudi na 2. točko prvega odstavka 114. člena, tretji odstavek 114. člena, 119. člen in 121. člen ZDavP-2. Tožniku in bankama se prepove razpolaganje z denarnimi sredstvi na tožnikovih računih pri A. d.d. in B. d.d. 3. Pritožben organ je s sklepom postopke pritožbe zoper sklepe Finančne uprave Republike Slovenije 0610-1737/2017-2, 0610-1737/2017-3 in 0610-1737/2017-4 vse z dne 25. 5. 2017 združil v en postopek, ki se vodi pod opravilno številko DT-499-29-514/2017. Z odločbo je pritožbo zoper navedene sklepe zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je z izpodbijanimi sklepi prvostopenjski organ tožniku za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti prepovedal razpolaganje z določenimi vrednostnimi papirji (sklep 0610-1737/2017-2), s poslovnim deležem (sklep 0610-1737/2017-3) ter z denarnimi sredstvi v znesku 300.000,00 EUR (sklep 0610-1737/2017-4 - izpodbijani akt)). Pritožbeni organ je pritožbo zoper predhodno navedene sklepe zavrnil in meni, da je prvostopenjski organ v zadostni meri obrazložil razloge, na podlagi katerih meni, da bo pričakovana davčna obveznost znašala 300.000,00 EUR. Tožniku je davčni organ tudi pojasnil, da ugovore glede dejanskega obstoja obveznosti in njene višine lahko uspešno uveljavlja v pritožbi zoper odločbo, ki bo sledila opravljenemu DIN (84. člen ZDavP-2). Sklicuje se na 111. člen, 114. člen, 1. točko prvega odstavka 119. člena in 3. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ navaja, da tožnik ne zatrjuje, da bi imel na transakcijskih računih dovolj sredstev, s katerimi bi lahko verjetno davčno obveznost v že navedenem znesku poravnal. Vrednostni papirji, s katerimi je prvostopenjski organ zavaroval verjetno davčno obveznost, ne kotirajo na borzi in tudi ni mogoče nesporno ugotoviti, ali bi za znesek, kot ga zatrjuje tožnik, bilo mogoče dobiti kupca. Tožnik pa se glede vrednosti poslovnega deleža tudi ne sklicuje na ocenjeno vrednost, torej na ceno, za katero bi bil skrben gospodarstvenik pripravljen kupiti poslovni delež. Kot je razvidno iz podatkov sodnega registra znaša poslovni delež tožnika 192.376,30 EUR. Prvostopenjski organ je tožniku prepovedal razpolaganje z lastnim poslovnim deležem. Glede na navedeno pritožbeni organ meni, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je predmetno verjetno davčno obveznost zavaroval z navedenimi sredstvi zavarovanja.

4. Tožnik je najprej vložil tožbo zoper sklepe o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti 0610-1737/2017-2, 0610-1737/2017-3 in 0610-1737/2017-4, vse z dne 25. 5. 2017, nato pa je tožbo delno umaknil tako, da vztraja zgolj pri tožbenem zahtevku zoper sklep 0610-1737/2017-4, v preostalem delu pa je tožbo umaknil. Davčni organ ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje z navedbo indicev (posrednih dejstev), iz katerih izpeljuje, da sta se tožnik in direktor v letih 2014 in 2016 dogovorila, da prejemniku prejetih posojil ni treba vrniti. Davčni organ posredno tako trdi, da so bile posojilne pogodbe zgolj navidezne (fiktivni pravni posli), ki naj bi prikrivale dejansko sklenjene darilne pogodbe (prikriti posli), torej da gre za situacijo iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2. Tak sklep davčnega organa pa je napačen. V postopku zavarovanja mora toženka vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati dejstva, s katerimi utemeljuje svojo odločitev, sicer se šteje, da dejstvo ni resnično. Materialno dokazno breme je na davčnem organu. Davčni organ mora zatrjevati in izkazati da gre za navidezni posel, kar pojasni. Tožnik in posojilojemalec sta povezani osebi v smislu obdavčitve ZDoh-2, vendar to ne pomeni, da posojilojemalec prejetega zneska ne bo nikdar vrnil. Davčna zakonodaja posojil ne prepoveduje, omejuje pa davčno priznanje prihodkov in odhodkov iz naslova obresti (19. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, v nadaljevanju ZDDPO-2), kar pa ni sporno. Res tožnik svoje terjatve do posojilojemalca ni zavaroval, saj gre za povezani osebi, kjer obstaja večji nivo zaupanja. Enako velja tudi za očitek glede obličnosti pogodbe. Dejstvo, da gre za posojilo, izhaja iz pogodb in računovodske dokumentacije, ki so glede na 77. člen ZDavP-2 primarna dokazna sredstva za dokazovanje trditev v davčnih zadevah. Pogodbena volja se ugotavlja v trenutku sklepanja pogodbe, kar pojasni. Prvostopenjski organ pa je bil v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa seznanjen, da je direktor v letu 2017 vrnil tožniku znesek 556.000,00 EUR, kar podrobneje pojasni.

5. Tožnik je davčnemu organu že na začetku postopka DIN pojasnil, da je prejemnik zneskov tožniku 12. 4. 2017 vrnil še 556.000,00 EUR. Denar si je sposodil od mag. B.B., ki je imel terjatev do tožnika iz naslova prodaje lastnega poslovnega deleža. Navedeno izhaja iz listin, ki so bile priložene pritožbi (Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža SV-568/2017 z dne 24. 2. 2017, Posojilna pogodba SV-1153/2017 z dne 12. 4. 2017, Kompenzacija terjatev in obveznosti v znesku 556.000,00 EUR z dnem 12. 4. 2017). Na dan izdaje izpodbijanega sklepa tožnik nima več terjatev do svojega direktorja. Prvostopenjski organ napačno razlaga procesno pravo in ugotavlja dejansko stanje na dan 31. 12. 2016, moral pa bi ga ugotavljati na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Tedaj je imel tožnik terjatev do svojega direktorja v znesku 724.999,23 EUR glavnice in 10.000,00 EUR obresti, kar je razvidno iz analitičnih in konto kartic, ki so bile priložene pritožbi. Že pred izdajo izpodbijanega sklepa pa je bilo davčnemu organu pisno pojasnjen načrt vračil preostanka obveznosti iz naslova posojilne pogodbe, iz katerega izhaja dinamika vračil do konca leta 2017, preostanek v okvirnem znesku 300.000,00 EUR pa do konca leta 2020. Do navedenega se davčni organ ni opredelil. Izpodbijani sklep ni obrazložen v delu, kjer se do dejstev, ki so obstajala v trenutku izdaje sklepa in s katerimi je davčni organ seznanjen ni opredelil in je v tem delu izpodbijani sklep neobrazložen, kar pomeni kršitev določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

6. Tožnik v tožbi in v pripravljalni vlogi ugovarja tudi kršitev načela sorazmernosti, kar pojasni. Po mnenju tožnika gre za prezavarovanje terjatve s strani davčnega organa. Tožnik ima premoženje v obliki delnic in lastnega poslovnega deleža, kar oboje več kot zadostuje za zavarovanje izpolnitve predmetne davčne obveznosti. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi, da je tožnik poplačal terjatev do direktorja s plačilom, izvedenim v letu 2017 (556.000,00 EUR) in tako sedaj tožnikova terjatev znaša le še 724.999,23 EUR. Tako bi akontacija, ki bi jo lahko odmeril davčni organ, znašala le še 181.249,81 EUR (25% krat 724.999,23 EUR). Obrazložitev odločbe pritožbenega organa vsebuje logične napake. Predmet postopka je dohodnina za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2016. Tožnik sodišču predlaga, da sprejme sklep, s katerim toženki naloži, da postopek glede izpodbijanega sklepa ustavi in nato izda sodbo, s katero izpodbijani sklep odpravi, toženki pa tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

7. Upravno sodišče je s sodbo I U 1896/2017-3 z dne 12. 6. 2018 tožnikovo tožbo zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

8. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020 (v nadaljevanju sklep VS) sodbo Upravnega sodišča RS I U 1896/2017-3 z dne 12. 6. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponoven postopek, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločitev.

K II. točki izreka:

9. Tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa je utemeljen.

10. V ponovljenem postopku je tožnik modificiral svoj tožbeni zahtevek. Primarno, da naj sodišče sklep Finančne uprave Republike Slovenije za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti 0610-1737/2017-4 z dne 25. 5. 2017 odpravi in odloči tudi o stroških postopka. Podrejeno pa sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in ugotovi, da je bil sklep Finančne uprave Republike Slovenije za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti 0610-1737/2017-4 z dne 25. 5. 2017 nezakonit. Tožniku pa naj sodišče tudi prisodi povrnitev stroškov pritožbe, ki jih priglaša in povrnitev stroškov upravnega spora. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je začasni sklep o zavarovanju izpolnitve davčne v skladu z določbo prvega odstavka 121. člena ZDavP-2 „ipso iure“ prenehal veljati, ko je bila davčna obveznost izpolnjena. Sodišče pa mora o zadevi izdati ugotovitveno sodbo če meni, da izpodbijanega akta ne more več odpraviti. Zato tožnik sodišču predlaga, da naj ugotovi, da je bil izpodbijani sklep nezakonit. Tožnik pa ima pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe sodišča zaradi odločitve o povrnitvi stroškov postopka.

11. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah navaja, da je bila davčna obveznost, ki je bila zavarovana s spornim začasnim sklepom odmerjena z odločbo DT-0610-1737/2017-37 z dne 28. 11. 2017. Pritožba zoper to odločbo je bila 18. 12. 2019 zavrnjena. Pred Upravnim sodiščem RS s tem v zvezi poteka upravni spor I U 171/2020. Ob upoštevanju 111. člena ZDavP-2 v zadevi niso več podani pogoji za izdajo morebitnega novega začasnega sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Zavarovanje po predmetnem začasnem sklepu je bilo unovčeno v postopku izvršbe s sklepom DT 4934-35506/2018-1 08-712-06 z dne 26. 2. 2018. Davčna obveznost je po podatkih davčnega organa izpolnjena, kar pomeni, da zavarovanje na podlagi izpodbijanega sklepa ne velja več, saj iz IV točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do izpolnitve davčne obveznosti. Tožena stranka meni, da tožnik v ponovnem postopku na podlagi sklepa VS nima več pravnega interesa za nadaljevanju postopka in sodišču zato predlaga, da naj v postopku ponovnega sojenja tožbo zavrže. V zvezi s tožnikovim zahtevkom za povrnitev stroškov postopka pa navaja, da je ta zahtevek akcesoren, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari, za kar se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 207/2016 z dne 20. 9. 2016. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se, ne glede na razlog zavrženja tožbe šteje, da je tožena stranka v pravdi uspela (prim. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1015/2001 in I Cpg 627/2020). Po povedanem toženka sodišču predlaga, da naj v postopku novega sojenja tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrne.

12. Med strankama je v obravnavani zadevi sporno, ali je prvostopenjski organ zakonito z izpodbijanim začasnim sklepom o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti tožnikovim bankam in tožniku prepovedal razpolagati s sredstvi, ki jih ima tožnik na bančnih računih v višini 300.000,00 EUR.

13. Na podlagi prvega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali potekom roka za predložitev obračuna davka (zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti) oziroma zavarovanje plačila v primeru odloga ali obročnega plačila davčne obveznosti (zavarovanje plačila davčne obveznosti), če je tako določeno v zakonu o obdavčenju, ali če na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe ali po poteku roka za predložitev obračuna davka, če davčni obračun ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50 000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja, bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem (114. člen in 119. člen ZDavP-2). Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 je davčni organ dolžan zavarovati davčni dolg v vsakem primeru, čim pričakovana davčna obveznost presega znesek 50 000,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 121. člena ZDavP-2 zavarovanje velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti.

14. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je bila davčna obveznost, ki je bila zavarovana z izpodbijanim začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, odmerjena z odločbo finančnega organa DT-0610-1737/2017-37 z dne 28. 11. 2017, v zvezi s katero poteka upravni spor I U 171/2020. Zavarovanje po obravnavanem začasnem sklepu je bilo unovčeno v postopku izvršbe s sklepom DT 4934-35506/2018-1 08-712-06 z dne 26. 2. 2018. Obravnavana tožnikova davčna obveznost je bila po podatkih davčnega organa v celoti izpolnjena oziroma plačana. Predmet tega upravnega spora je tako presoja zakonitosti začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, ki je v skladu z določbo prvega odstavka 121. člena ZDavP-2 „ipso iure“ prenehal veljati, ko je bila davčna obveznost izpolnjena. Na podlagi prvega odstavka 121. člena ZDavP-2 namreč zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti velja do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti. Med strankama pa ni sporno, da je bila obravnavana davčna obveznost, ki je bila zavarovana z izpodbijanim začasnim sklepom o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, izpolnjena oziroma plačana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni ugodilo, saj je izpodbijani sklep prenehal že po samem zakonu na podlagi prvega odstavka 121. člena ZDavP-2. Po povedanem si tožnik s tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega sklepa, ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

15. Po presoji sodišča pa je utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik podal v ponovljenem postopku s katerim sodišču predlaga, da naj sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanega sklepa. Povedano drugače je tožnik v ponovljenem postopku sodišču predlagal izdajo ugotovitvene sodbe (drugi odstavek 64. člena ZUS-1). Za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ZDavP-2 v prvem in drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 določa pogoje. Gre za vsebinske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za pravilno in zakonito izdajo začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Davčni organ pa mora izpolnjevanje teh pogojev v obrazložitvi sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti tudi navesti, v skladu z določbo 214. člena ZUP. Tako mora v njej navesti in obrazložiti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in njeno višino. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti in višine sta po povedanem vsebinska pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Davčni organ pa se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do vseh tožnikovih ugovorov glede obstoja davčne obveznosti (navideznosti posla) in tudi glede višine (da je davčni dolg poravnal) v postopku ni v celoti opredelil, s čimer je bila strojena bistvena kršitev določb postopka. Po presoji sodišča izpodbijani sklep ni obrazložen v skladu z določbo 214. člena ZUP-1 in ga ni možno preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) zato je posledično nezakonit. 16. Ker so bila v predmetni zadevi pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP in 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), je sodišče na podlagi drugega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa in ugotovilo, da je izpodbijani sklep nezakonit. K II. točki izreka:

17. Odločitev o povrnitvi stroškov upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se, če je zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Tožnik v revizijskem postopku ni zahteval povrnitve stroškov revizijskega postopka. Znesek plačanih taks za vložitev tožbe v upravnem sporu in za vložitev revizije pa se povrne po uradni dolžnosti.

K III. točki izreka:

18. Tožnik je s tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa uspel. Tožena stranka je dolžna odločiti o tožnikovemu zahtevku za povrnitev stroškov upravnega postopka

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba ugoditi tožnikovemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa.