Jedro

Po 73. členu tedaj veljavnega ZTPDR morata biti za delodajalčevo odgovornost

že v izhodišču izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost

po splošnih načelih odškodninskega prava (154. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora prvi toženki v 15 dneh povrniti 407,36 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženki solidarno dolžni tožniku plačati odškodnino v znesku 4.673,68 EUR (prej 1.120.000 SIT) ter mu povrniti njegove pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženkinima pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je o stroških postopka.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so v konkretnem primeru podane vse predpostavke civilnega delikta. Opozarja, da ni imel dejanske možnosti odkloniti delo, saj bi bil sicer disciplinsko kaznovan. To je v svoji izpovedbi potrdil tudi njegov nadrejeni M. S. V tem delu z izpodbijano sodbo niso bile kršene samo njegove ustavne, temveč tudi človekove pravice. Kritičnega dne je moral od vseh voznikov prve toženke na pot le on. Prva toženka je ravnala nedopustno, ker ga je v neugodnih vremenskih razmerah poslala na pot. Podana je torej funkcionalna zveza med tožnikovimi delovnimi obveznostmi in škodnim dogodkom. Nedovoljeno ravnanje prve toženke je podano tudi zato, ker s svojimi odjemalci ni sklenila dogovora, ki bi slednje zavezal k zagotavljanju prosto dostopnih dostavnih poti. Stališče pritožbenega sodišča, da bi moral tožbeni zahtevek naperiti proti upravljavcu cest, odstopa od ustaljene sodne prakse. Dolžnost prve toženke je bila, da skrbi za to, da tretji zagotavljajo varnost na dostavnih poteh. Sklicevanje toženk na višjo silo ne more biti uspešno. Ni pomembno, kje in zakaj je prišlo do padca, temveč ob katerem opravilu. Snežne verige v korektnem primeru niso pomembne, saj ni prišlo do zdrsa z vozilom. Še tako kvalitetna obutev pa ne more preprečiti zdrsa. Prve toženke tudi ne more ekskulpirati dejstvo, da je imel obute ustrezne zimske čevlje. Glede na to, da mu je spodrsnilo, čevlji niso mogli biti primerni.

4. Sodišče je revizijo v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkama. Prva toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb. Tožnik se je kot delavec prve toženke poškodoval pri razvažanju blaga naročnikom. Ko je kritičnega dne izstopil iz vozila, ki ga je parkiral ob robu ceste, mu je spodrsnilo in padel je po cestišču. Vzrok padca je bil led na cesti, ki ga zaradi novozapadlega snega in neočiščenega cestišča ni mogel videti. Prva toženka mu je zagotovila snežne verige, ki jih je imel v vozilu, ter zimske čevlje, ki jih je imel obute.

7. Po 73. členu tedaj veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89, 42/90 in nasl., v nadaljevanju ZTPDR) mora delodajalec delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, to škodo povrniti po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Za delodajalčevo odgovornost

morata torej že v izhodišču biti izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost

po splošnih načelih odškodninskega prava (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR).

8. Pritrditi je zaključkom pritožbenega sodišča, da dejanske ugotovitve ne dajejo podlage za zaključek, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel kritičnega dne, odgovorna prva toženka. Ne drži namreč njegovo stališče, da ni pomembno, kaj je bil vzrok njegovega padca. Dejstvo, da je tožnik padel in se poškodoval med delovnim časom in na službeni poti, samo po sebi še ne zadostuje za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca. To utemeljuje le obstoj prve, prej navedene predpostavke, da gre za nesrečo v zvezi z delom. Pojasnjeno je že bilo, da morajo biti tudi v takšnem primeru podani vsi elementi civilnega delikta, torej tudi obstoj nedopustnega ravnanja delodajalca in vzročna zveza med njegovim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je od številnih okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot vzrok treba šteti samo tisto okoliščino, ki po rednem teku stvari pripelje do take posledice. Tožnik je padel zaradi ledu na neočiščenem cestišču. Res je, da je delodajalčeva obveznost zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev z zvezi z delom, zato mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (primerjaj Zakon o varstvu pri delu, Ur. list SRS, št. 32/74, 16/80 in 25/86), vendar pa iz dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi izvedenih dokazov izhaja, da tožnik ni dokazal, da je bila prva toženka tista, ki je bila dolžna preveriti stanje ceste in skrbno pregledati pot, po kateri je moral tožnik razvažati blago, ter poskrbeti za njeno vzdrževanje, tako da bi bila ta varna za hojo in vožnjo. Ob ugotovitvah, da je prva toženka tožniku kritičnega dne zagotovila snežne verige in zimsko obutev ter da takrat, kljub močnemu sneženju, prepovedi vožnje za tovorna vozila ni bilo, protipravnega ravnanja ne more predstavljati ravnanje delodajalca, ki je delavca v takšnih vremenskih razmerah napotil na pot. Kako je prva toženka ravnala z ostalimi vozili, namenjenimi razvažanju njenih izdelkov, ni pomembno. Prav tako ne more biti odločilno, da tožnik tega dela ni mogel odkloniti. Očitno vremenske razmere tudi niso bile tako nemogoče, saj se je tožnik brez večjih težav uspešno pripeljal do naročnika. Trditvi, da bi morala prva toženka s svojimi odjemalci skleniti ustrezne pogodbe o čiščenju dovoznih poti in da zimska obutev, ki jo je imel tožnik obuto, ni bila ustrezna, je tožnik prvič postavil šele v reviziji in zato prepozno (286. člen ZPP). Sprejeta odločitev tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse, kot to zmotno zatrjuje revident. 9. Glede zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, "ker naj pritožbeno sodišče ne bi bil nič reklo o tožnikovem izpitu iz varstva pri delu," pa revizijsko sodišče ugotavlja, da ta ni podana, saj tožnik ni bil niti pritožnik. Očitek kršitve ustavnih pravic ni konkretiziran.

10. Odločitev o neobstoju delodajalkine odškodninske odgovornosti ter zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako pravilna. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato mora prvi toženki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo, svoje stroške revizijskega postopka pa nosi sam.