Jedro

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razpisati naroka, saj je po prejemu pripravljalne vloge ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Izvedbe naroka namreč ni predlagala nobena od pravdnih strank, tožena stranka pa se o dejstvih, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi ni izjasnila, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neprerekana in posledično za priznana.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153202/2010 z dne 15. 3. 2011 pustilo v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo 168,83 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 338. člena ZPP) pritožuje toženka s predlogom, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj v konkretnem primeru rok za uveljavljanje stvarnih napak še ni potekel. Sporni stoli so bili namreč v garanciji, kar je smiselno potrdila tudi tožnica. Njena garancijska obveznost naj bi tako prenehala, ker ji ni bila dana možnost seznanitve z napakami in ne zaradi nepravočasnega uveljavljanja zahtevka iz naslova garancije. Sodišče bi tako moralo upoštevati izrecen dogovor strank o obstoju garancije, ki med pravdnima strankama ni bil sporen. Ker ni sledilo navedbam strank, je sodišče kršilo tudi pravila pravdnega postopka. Tožbenemu zahtevku je toženka ugovarjala v celoti, tj. tudi po višini, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sodišče bi moralo upoštevati tudi nesporno dejstvo, da je bila tožnica tista, ki je z dostavo stolov zamujala, odzvala pa se ni niti na opozorilo o napakah. Ker je bila s strani toženke predlagana priča M. Ž., bi moralo sodišče izvesti narok za glavno obravnavo in navedeno pričo tudi zaslišati. Zavrnitev dokaznega predloga zato predstavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o izvršilnih stroških, saj bi sodišče o njih moralo odločiti kot o enotnem strošku, nastali strošek pa ustrezno specificirati. Tudi obresti od izvršilnih stroškov bi morale teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, štetega od vročitve sodbe dalje do izpolnitve obveznosti.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Skladno z 212. členom v zvezi s 7. členom ZPP je dolžna vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v predlogu za izvršbo ter v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2011 navedla določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera opira svoj zahtevek, kot tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Tožnik je tako s predloženim računom št. 64 z dne 22. 12. 2008 (priloga A2) in računom št. 10 z dne 30. 3. 2009 (priloga A3) v zadostni meri dokazal svoje trditve o obstoju in višini vtoževane terjatve. Pri tem sodišče prve stopnje ni bilo dolžno razpisati naroka, saj je po prejemu pripravljalne vloge ugotovilo, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov (454. člen ZPP). Izvedbe naroka namreč ni predlagala nobena od pravdnih strank, tožena stranka pa se o dejstvih, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi ni izjasnila (njena pripravljalna vloga z dne 20. 10. 2011 je bila vložena prepozno), zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za neprerekana in posledično za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ob tem je sodišče tudi obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče M. Ž., saj je bila le ta predlagana za dokazovanje dejstev, ki so se med strankama izkazala kot nesporna (primerjaj točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje pravdnih strank pravilno presojalo po določilih kupoprodajne pogodbe, s katero se ena od strank (prodajalec) zaveže, da bo stvari, ki jo prodaja izročila kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zaveže, da bo prodajalcu plačal kupnino (435. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Tožnica v konkretnem primeru vtožuje plačilo dobavljenih stolov, ki jih toženka ni plačala v celoti. Toženka se je v ugovoru zoper sklep o izvršbi sklicevala na napake izročene stvari ter na reklamacijo, ki naj bi bila podana pravočasno. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje njen ugovor utemeljeno zavrnilo. V skladu z drugim odstavkom 462. člena OZ namreč prodajalec ne odgovarja za napake, ki se pokažejo po šestih mesecih od izročitve stvari, razen če je v pogodbi določen daljši rok. Ker toženka ugovoru ni predložila nobenih dokazov, ki bi potrjevali, da je na napake opozorila v zakonsko predvidenem roku, hkrati pa je zgolj pavšalno navedla, da naj bi tožnica z dobavo stolov zamujala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka pravilnega in pravočasnega grajanja napak ni izkazala. Toženka sicer šele v pritožbi navaja, da naj bi bil med strankama dogovorjen garancijski rok za morebitne reklamacije, pri čemer je njeno sklicevanje zgolj pavšalno brez navedbe natančnega trajanja roka. Hkrati gre za trditve, ki na pritožbeni stopnji niso dovoljene in jih kot take sodišče ne sme upoštevati. Toženka namreč ni izkazala, da se na navedena dejstva brez svoje krivde ne bi mogla sklicevati prej (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela, je sodišče pravilno pustilo v veljavi tako 1. (glavnica) kot 3. točko (izvršilni stroški) izreka izvršilnega sklepa. Ob tem toženka eksplicitno ni nasprotovala niti višini vtoževane terjatve niti višini v sklepu določenih izvršilnih stroškov, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo v celoti. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da tek obresti od izvršilnih stroškov v izreku izpodbijane sodbe ni določen, zato toženka v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena ZPP).

9. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnica s pritožbo ni uspela, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožeča stranka sama (155. člen ZPP).