Jedro

Znesek 9.851,40 EUR, ki ga je tožnik plačal tožencu po pravnomočni sodbi, je tožnik v tožbi navedel v utemeljitev svojega prikrajšanja, hkrati pa je navedel, da je bil v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 467/2007 tožencu vrnjen osebni avtomobil, ki mu je bil zasežen, le-tega pa je toženec nato prodal, na tej podlagi pa je toženec bil obogaten za znesek, za katerega je bil tožnik prikrajšan. Podlaga obogatitvenega zahtevka tožnika torej ni znesek, ki naj bi ga tožnik tožencu neutemeljeno plačal, pač pa pridobitev premoženjske koristi (obogatitev) toženca na račun tožnika s prejemom kupnine za prodan osebni avtomobil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati 9.851,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2009 do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) za izdajo zamudne sodbe.

2. Iz razlogov bistvenih kršitev postopkovnih določb ter napačne uporabe materialnega prava se zoper sodbo pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ne soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da naj bi utemeljenost tožbenega zahtevka izhajala iz v tožbi navedenih dejstev in priloženih dokazov, poudarja pa, da tožba tožencu ni bila vročena, kot tudi ne sodba (tožencu je sodbo izročil sosed, ki naj bi po nalogu pismonoše toženca tudi podpisal). Toženec ni prevzel sodnih pisanj, niti ni podpisal vročilnice, pri čemer mu tožba dejansko nikdar ni bila vročena, zato nanjo niti ni mogel odgovoriti. Podpis na vročilnici ni in niti ne more biti toženčev. Opozarja na določbo 142. člena ZPP o osebni vročitvi. Glede na podatke spisa naj bi se vročitev opravljala v skladu z določbo 142. člena ZPP, kar pa ne drži, kar je razvidno iz primerjave podpisov na vročilnici in priloženem pooblastilu toženca njegovemu pooblaščencu. Tožnik tudi v tožbi zamolči, da je na Okrožnem sodišču v Mariboru vložil predlog za obnovo postopka, to sodišče pa je v zadevi II P 1336/2007 obnovo postopka dovolilo. To pa pomeni, da iz okoliščin, ki so nastale po izteku roka za odgovor na tožbo, izhaja, da tožbene navedbe ne držijo. Tožnik je tožencu plačal zgolj tisto, kar je bil dolžan po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II P 1336/2007 z dne 3. 7. 2008, izpolnitev pravnomočne sodbe pa ne more predstavljati ravnanja, ki bi na drugi strani pomenilo podlago za nasprotni zahtevek nasprotne stranke. Izpolnitev pravnomočne sodne odločbe ne more predstavljati podlage za ugoditev nasprotni tožbi tožnika, ne da bi bil predhodno razveljavljen pravni naslov, po katerem je tožnik izpolnil svojo obveznost proti tožencu. Tako ne drži, da bi bil toženec protipravno obogaten na škodo tožnika; izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi ni mogoče šteti za ravnanje, ki je predstavljalo protipravno obogatitev nasprotne stranke. V kolikor tožnik oziroma sodišče meni, da je bila protipravna obogatitev v kasnejši pridobitvi vozila, potem pa bi moralo sodišče (po predhodnem tožbenem zahtevku v tej smeri) naložiti tožencu zgolj vračilo vozila, a takega zahtevka tožnik ni postavil. Edino, kar izhaja iz tožbenih navedb je, da naj bi bil toženec protipravno obogaten zaradi kasneje prejetega vozila, nikakor pa ne z realizacijo pravnomočne sodbe. Tako bi tožnik lahko zahteval zgolj vračilo vozila. Graja tudi stroškovno odločitev, saj bi tožnik moral stroške priglasiti že s tožbo in zakon ne daje podlage sodišču za dodelitev 15-dnevnega naknadnega roka za priglasitev stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb. Glede v pritožbi grajane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavanem primeru tožba pravilno tožencu vročena v odgovor, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz vročilnice v spisu (obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi, pripetem k list. št. 8 spisa) izhaja, da ob poskusu vročitve sodnega pisanja ni bilo mogoče osebno izročiti tožencu; prav tako ga ni bilo mogoče izročiti kakšnemu odraslemu članu njegovega gospodinjstva; zato je bilo 28. 10. 2013 v njegovem hišnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti; toženec pisanja ni dvignil v 15 dneh, zato mu je bilo navedeno pisanje po preteku 15-dnevnega roka puščeno v hišnem predalčniku dne 13. 11. 2013. Iz vročilnice, javne listine, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje, tako jasno izhaja, da je bila tožencu tožba s pozivom za odgovor na tožbo vročena v skladu s 142. členom ZPP (tega toženec v pritožbi niti ne graja, kar je sicer v skladu s četrtim odstavkom 124. člena ZPP dopustno, to je da so v vročilnici (javni listini) dejstva neresnično ugotovljena oziroma da je vročilnica nepravilno sestavljena, saj toženec dejstev, ki izhajajo iz navedene vročilnice (vročitve v hišni predalčnik), sploh ne graja).

5. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz v tožbi navedenih dejstev. Znesek 9.851,40 EUR, ki ga je tožnik plačal tožencu po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru II P 1336/2007 z dne 23. 7. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1941/2008 z dne 20. 1. 2009, je tožnik v tožbi navedel v utemeljitev svojega prikrajšanja, hkrati pa je navedel, da je bil v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 467/2007 tožencu vrnjen osebni avtomobil, ki mu je bil zasežen, le-tega pa je toženec nato prodal (A. A.), na tej podlagi pa je toženec bil obogaten za znesek, za katerega je bil tožnik prikrajšan. Podlaga obogatitvenega zahtevka tožnika torej ni znesek, ki naj bi ga tožnik tožencu neutemeljeno plačal, pač pa pridobitev premoženjske koristi (obogatitev) toženca na račun tožnika s prejemom kupnine za prodan osebni avtomobil znamke BMW 320 D. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki toženca glede nesklepčnosti tožbe.

6. Glede stroškovne odločitve pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo sedmega odstavka 163. člena ZPP, pri čemer sodišče prve stopnje z zamudno sodbo o stroških ni odločalo, temveč gre zgolj za poučitev tožnika o citirani zakonski določbi. Zato je pritožba glede tega neutemeljena in neupoštevna.

7. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pritožnika temelji na določbah prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP, obsežna pa je v izreku o zavrnitvi njegove pritožbe.