Jedro

Pravnomočna sodba za kazniva dejanja, storjena pred izdajo odločbe o slovenskem državljanstvu (pravnomočna sodba za kazniva dejanja je bila po izdaji in vročitvi te odločbe), ne more biti razlog za razveljavitev prve odločbe o sprejemu v slovensko državljanstvo v obnovi upravnega postopka, saj na ta način upravni organ ne more sanirati svojega ravnanja (z izdajo prve odločbe), sklicujoč se le na kasnejšo pravnomočno sodbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 8.3.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 258. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) razveljavila svojo odločbo z dne 14.4.1992 v delu, ki se nanaša na pridobitev državljanstva Republike Slovenije za tožnika, državljana Republike Bosne in Hercegovine (1. točka izreka); tožnik se od dokončnosti te odločbe ne šteje več za državljana Republike Slovenije (2. točka izreka). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je s svojo odločbo z dne 14.4.1992 ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Odločba je bila tožniku vročena 19.4.1993 (pravilno 29.4.1992). Z dnem vročitve te odločbe je tožnik pridobil slovensko državljanstvo. Po vročitvi navedene odločbe so operativne službe tožene stranke dale pobudo za obnovo postopka v zadevi sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije, ker je bilo naknadno ugotovljeno, da je bil tožnik do meseca marca 1993 na prestajanju zaporne kazni. Na podlagi navedb v pobudi je tožena stranka ocenila, da je verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP, zato je dne 2.2.1993 izdala sklep, s katerim je po uradni dolžnosti obnovila postopek za pridobitev državljanstva Republike Slovenije v delu, ki se nanaša na tožnika. V obnovljenem postopku je tožena stranka pridobila pravnomočno sodbo enote temeljnega sodišča, s katero je bila tožniku izrečena zaporna kazen v višini enega leta in petih mesecev zapora ter hkrati izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Tožena stranka je v obnovljenem postopku zaslišala tudi tožnika. Na zaslišanju dne 3.3.1994 je tožnik navedel, da je več kot polovica dejanskega stanja v navedeni pravnomočni sodbi izmišljenega. Povedal je še, da se z družino lepo razume in da žene in otrok ne pretepa več. Ne glede na podano tožnikovo izjavo je tožena stranka, po presoji vseh dokazov v upravnem spisu, ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, pri čemer je upoštevala težo in pogostost istovrstnega tožnikovega nasilniškega obnašanja ter nasploh njegovo nagnjenost k nasilniškemu obnašanju. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka presodila, da so podani razlogi nevarnosti za javni red v smislu 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 30/91-I), na katero se navezuje 3. odstavek 40. člena tega zakona. Zato je odločila, kot to izhaja iz citiranega izreka izpodbijane odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil res pravnomočno obsojen v kazenskem postopku pri enoti temeljnega sodišča. V tem kazenskem postopku je bilo ugotovljeno, da so bila vsa dejanja storjena na škodo takratne njegove soproge in njegovih otrok. Takrat je tudi prišlo do razveze zakonske zveze. Po kazenski sodbi pa se je pobotal s soprogo. Že takrat sta imela štiri otroke. Sedaj se je rodil tudi peti otrok. Vsi otroci in soproga imajo državljanstvo Republike Slovenije. Zaradi obnove upravnega postopka se je porušila materialna eksistenca njegove družine. Ima sicer možnost zaposlitve, kot je to razvidno iz tožbi priloženega potrdila z dne 29.3.1994. Njegova partnerica nima dohodkov, ker ni zaposlena in sama ni sposobna v materialnem pogledu preživljati svojih otrok. Po drugi strani iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je bila obnova upravnega postopka sploh pravočasna. Pri tem je potrebno upoštevati, da je obnova dovoljena v njegovo škodo. Ker je šlo za nadaljevano kaznivo dejanje v okviru družine, bi se takšna zadeva po predvideni novi kazenski zakonodaji lahko rešila v okviru družine. Po stari zakonodaji pa je šlo za kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja. Iz celotnih podatkov ni razvidno, da bi bil nevaren za okolico, saj ni bil nikoli obravnavan pri sodniku za prekrške ali pri sodišču za ravnanja, ki bi šla na škodo okolice. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in še dodaja, da je naknadno, po vročitvi odločbe, s katero je bilo ugodeno tožnikovi vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva, zvedela za podatke, ki po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije pomenijo zadržek za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Zato je izdala sklep o tem, da se postopek pridobitve državljanstva Republike Slovenije za tožnika obnovi po uradni dolžnosti. V obnovljenem upravnem postopku je pri presoji dokazov in sprejeti oceni, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, upoštevala zlasti pogostnost kaznivih dejanj ter dejstvo, da imajo vsa storjena tožnikova kazniva dejanja elemente nasilja, iz česar je razvidna njegova nagnjenost k nasilniškemu obnašanju in je torej mogoče sklepati tudi na njegova bodoča ravnanja. Zato je v obnovljenem upravnem postopku razveljavila pozitivno odločbo v tistem delu, ki se nanaša na tožnika, saj je po njeni presoji podan dejanski stan po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za zavrnitev tožnikove vloge. V zvezi s tožnikovo tožbeno navedbo, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je obnova postopka sploh pravočasna, pa pojasnjuje, da je bil postopek obnovljen po uradni dolžnosti. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 14.4.1992, s sklepom tožene stranke z dne 2.2.1993, ki je bil tožniku vročen dne 3.8.1993. Same uvedbe obnove postopka tožnik torej ne more več izpodbijati, če ni sprožil upravnega spora proti navedenemu sklepu z dne 2.2.1993. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi opira na pravnomočno sodbo, s katero je bil tožnik obsojen za dve kaznivi dejanji hude telesne poškodbe, nadaljevano kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja, kaznivo dejanje zanemarjanje mladoletnih otrok in surovo ravnanje in kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe (sodba enote Temeljnega sodišča z dne 4.6.1992), storjena pred izdajo odločbe tožene stranke o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije z dne 14.4.1992. To sodbo tožena stranka upošteva kot izključno podlago za oceno, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Če gre za tako oceno na podlagi navedene pravnomočne sodbe, potem ko je tožnik z dnem vročitve prejšnje odločbe že postal državljan Republike Slovenije (29.4.1992 - 15. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije), bi po presoji sodišča tožena stranka morala to sodbo presojati v razmerju do dejanskega stanja ob izdaji svoje prve odločbe (14.4.1992), ko ta sodba še ni bila pravnomočna in je še tekel kazenski postopek v zvezi z navedenimi kaznivimi dejanji. Če tožena stranka v konkretnem primeru v prejšnjem postopku tega ni prekinila in je izdala navedeno odločbo z dne 14.4.1992, je v obnovljenem postopku ne more razveljaviti, sklicujoč se izključno le na pravnomočno sodbo po tožnikovem sprejemu v slovensko državljanstvo. V takem primeru namreč tožena stranka svojega lastnega ravnanja, ker je pač izdala prvo odločbo, ne more sanirati z obnovo upravnega postopka in z izdajo izpodbijane odločbe na podlagi 258. člena ZUP, v kateri ugotavlja dejansko stanje le na podlagi dokaza (pravnomočne sodbe za navedena kazniva dejanja), ki ob izdaji prejšnje odločbe še ni obstajal. Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je ZUP in ZUS uporabilo kot republiška predpisa v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).