Jedro

O tem, ali obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, odloča nepristranski organ (sodišče), na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo deloma razveljavilo, deloma pa spremenilo izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 23.5.1995 tako, da je v dveh točkah drugega odstavka (1. in 5. točki) postopek ustavilo in da je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti, pogojno odložilo za dobo enega leta, odločilo da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, in da je zato tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo določbe 90. člena zakona o delovnih razmerjih, da je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje (kršeno načelo neposrednosti), in da je bilo dejansko stanje ugotovljeno v nasprotju z izvedenimi dokazi. Poleg tega je bil napačno uporabljen pravni standard v zvezi s pojmom "velika materialna škoda". Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94- v nadaljevanju:ZPP ) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija smiselno nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo, prav tako pa ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revizija (7. in 9. ter 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi izpodbijana sodba, kot to navaja revizija, bila v nasprotju z dokazi, izvedenimi pred sodiščem prve stopnje, ali da bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje. Revizija navaja, da je sodišče druge stopnje v nasprotju s sodiščem prve stopnje ugotovilo, "da je tožnik nabavil dražji koks le zaradi navidezne reklamacije kvalitete, vrnil dva vagona koksa B. kljub prepovedi direktorja in da je priznal dobavitelju starega železa višjo ceno in s tem povzročil toženi stranki veliko materialno škodo". Taka revizijska navedba ni povsem točna, saj v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje ni ugotovitve, da bi bil koks nabavljen zaradi navidezne reklamacije kvalitete, niti ni govora o veliki materialni škodi (ta po pravilniku o disciplinski in materialni odgovornosti sploh ni v opisu hujše kršitve, saj 5. točka 34. člena pravilnika govori samo o povzročeni škodi podjetju). Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je to sodišče ugotovilo, da je revident kršil delovne obveznosti s tem, da je "dobavljal dražji poljski koks namesto češkega koksa" (stran 8 sodbe sodišča prve stopnje), da je "kljub prepovedi direktorja podjetja odredil odpremo dveh vagonov koksa podjetju B." (stran 9 sodbe sodišča prve stopnje) in da je "prišlo do zvišanja cene rezanega železa, brez da bi bilo to dogovorjeno s tožniku predpostavljenimi delavci oziroma, da se je za to odločil tožnik sam brez vednosti direktorja" (stran 10 sodbe sodišča prve stopnje). Zato ne gre za ugotavljanje drugačnega dejanskega stanja s strani sodišča druge stopnje in zato tudi ni ugotoviti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. in 9. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Ugotovitve sodišč prve in druge stopnje niso v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5.9.1997 izhaja, da je priča D., ki je bil v spornem obdobju glavni direktor tožene stranke, izpovedal, da je pri delu službe, ki jo je vodil revident, prišlo do dobave dražjega poljskega koksa namesto češkega (list. št. 57) in da je bila taka dobava kasneje prepovedana, da je bilo revidentu z njegove strani in strani finančnega direktorja O. izrecno naročeno, da ne odpremi dveh vagonov koksa B. in da se ta naročila ni držal (list. št. 59) in da je podjetju R. za rezano livarsko železo izplačeval 257 DEM/tono namesto dogovorjenih 250 DEM/tono (list. št. 59). Na podlagi takih izpovedb priče in drugih izvedenih dokazov je sodišče lahko ugotovilo kršitve delovnih obveznosti revidenta, zato med obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in izvedenimi dokazi ni zatrjevanih nasprotij in ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Na podlagi prvega odstavka 58. člena zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) se izreče za hujše kršitve delovnih dolžnosti, ki so v tem členu naštete, ukrep prenehanja delovnega razmerja, pri čemer se okoliščine in pogoji (tretji odstavek 58. člena ZTPDR), pod katerimi se izreče najhujši disciplinski ukrep, določijo v aktih ali kolektivni pogodbi. V drugem odstavku istega člena pa je določba, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče tudi za druge hujše kršitve delovnih obveznosti, če so določene z zakonom, aktom ali kolektivno pogodbo (obligatorno prenehanje).

Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da je tožnik v treh primerih huje kršil delovne obveznosti, zaradi prekoračitev pooblastil, ter s prekoračitvijo povzročil škodo podjetju. Za tako kršitev se po določbi 5. točke 34. člena pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti tožene stranke izreče ukrep (obligatoren) prenehanja delovnega razmerja. Po določbi prvega odstavka 90. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) pa je možno izvršitev denarne kazni in disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložiti največ za dobo enega leta in to ne glede na to ali je šlo za obligatoren ali fakultativen izrek disciplinskega ukrepa.

Po mnenju revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje glede pogojne odložitve izvršitve disciplinskega ukrepa odločilo pravilno, razlogovanje pa materialnopravno ni bilo pravilno. Sodišče prve stopnje je imelo pravno podlago za pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa, ni pa za to imelo dejanske podlage. Odločitev je bila smiselno v skladu z določbo b. točke drugega odstavka 9. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Ta določa, da o tem, ali obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, odloča nepristranski organ (sodišče), na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke. Podlaga za odločanje je tudi v 24. členu ZDSS. Vendar pa je na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki ga je povzelo sodišče druge stopnje in na katerega je vezano tudi revizijsko sodišče (določba tretjega odstavka 385. člena ZPP), sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ocenilo, da ocenjevane olajševalne okoliščine na strani tožnika niti v postopku pred disciplinskimi organi revidentke niti v postopku pred sodiščem niso bile take, da bi bil možen pomislek o tem, ali obstoja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja revidenta. Glede te ugotovitve se revizijsko sodišče pridružuje sodišču druge stopnje v izpodbijani sodbi in zaključuje, da pri ugotovljeni prekoračitvi pooblastil in povzročitvi škode podjetju, okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje ocenjuje kot olajševalne okoliščine, to niso bile. To še zlasti, če je upoštevano, da so bile strokovne analize kvalitete koksa narejene pred spornimi dobavami (analize so bile iz let 1992 oziroma 1993) in so bile revidentu znane, da problem nabave ni bil povzročen z ukinitvijo dobave koksa iz Hrvaške (izjava priče D. na list. št. 62), predvsem pa, da je tudi po končanem reklamacijskem postopku v marcu leta 1995 še prihajalo do spornih in dražjih dobav in da zaradi izrecnega naročila revidentovega predpostavljenega v zvezi z odpremo dveh vagonov koksa B., kot olajševalne okoliščine ni mogoče upoštevati morebitnih moralnih elementov. Zato je sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in vzdržalo v veljavi izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Glede na ugotovljeno, ko je revizijsko sodišče zaključilo, da ni ugotoviti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v skladu z ugotovljeno kršitvijo delovnih obveznosti, reviziji ni moglo ugoditi in jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).