Jedro

Pri trasirani lastni menici je poziv „plačajte“ ustrezen nepogojen nalog za plačilo, ki je kot ena od nujnih sestavin menice predpisana z 2. točko 1. člena ZM.

Samostojni podjetnik ni pravna ampak fizična oseba, zato s prenehanjem opravljanja dejavnosti pri prvi toženki ni prišlo do statusne spremembe, ki bi terjala spremembo stranke na pasivni strani. Podjetnik posameznik nima lastne pravne subjektivitete, ločene od subjektivitete nosilca opravljanja dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: V meničnem sporu je prvostopno sodišče odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 263/2006 z dne 13.4.2006 ostane v veljavi v delu, s katerim je tožencema naložena obveznost plačila 13.589,77 € in 149,66 €, vse z zakonskimi zamudni obrestmi, v preostalem delu pa ta sklep razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Tožencema je naložilo nerazdelno obveznost, da tožeči stranki povrneta 1.361,17 € pravdnih stroškov.

Pritožuje se prvo tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen ali deloma zavrnjen, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti pravila postopka v gospodarskih sporih. Trdi, da je prva toženka - samostojna podjetnica prenehala obstajati, zato ne more biti stranka postopka. Postopkovna pravila so bila kršena, ker drugi toženec na narok dne 15.9.2009, ki se ga je udeležil, ni bil vabljen. Pojasnjuje, da je pripoznala nekatere podpise na dobavnicah, sodišče pa je kljub temu v zvezi s priznanimi dejstvi izvajalo dokazni postopek. Meni, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago, ker je ugotovilo, da je dobavnice podpisal sin tožencev in da je bil Č. zaposlen pri prvo toženi stranki; teh dejstev pa nobena od strank ni zatrjevala. O tožbi se ni mogla izreči, ker ni konkretizirana. Poudarja, da za prevzemanje blaga ni pooblastila nikogar in se je to v dokaznem postopku tudi potrdilo. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da se pritožuje le prva toženka, zato je sodba sodišča 1. stopnje v preostalem delu, kolikor se nanaša na drugega toženca, že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

Tožeča stranka svojo terjatev zoper prvo toženko utemeljuje z menico (dokaz A2 in A3); iztoževana terjatev izvira iz menice, zato je obravnavani spor menični spor. Prevzem menične obveznosti je potrjen s podpisom na menici. Ker je na menici izdajateljica menice vpisana tudi kot trasat, gre za trasirano lastno menico (2. odstavek 3. člena Zakona o menici). Ker gre za trasirano menico, je poziv „plačajte“ ustrezen nepogojen nalog za plačilo, ki je kot ena od nujnih sestavin menice predpisana z 2. točko 1. člena Zakona o menici. Z vidika obveznih sestavin je torej predložena menica, ki jo dopolnjujeta menična izjava in pooblastilo za izpolnitev menice (dokaz A8) ter pooblastilo za vnovčenje menice (dokaz A9), veljavna. Tudi sodišče prve stopnje zaključuje, da je menični dolg pravnoveljavno nastal. Pritožnica ne navaja, katera določba postopka o gospodarskih sporih naj bi bila kršena, zato pritožbenega razloga, ki se sklicuje na kršitev procesnih pravil, ni mogoče preizkusiti. O zadevi je odločalo okrožno sodišče, ki je pristojno odločati o gospodarskih sporih (7. točka 2. odstavka 32. čl. ZPP).

Neutemeljena je pritožbena navedba, da pritožnica po prenehanju opravljanja dejavnosti nima pravne sposobnosti - sposobnosti biti stranka. Samostojni podjetnik ni pravna ampak fizična oseba, zato s prenehanjem opravljanja dejavnosti pri prvi toženki ni prišlo do statusne spremembe, ki bi terjala spremembo stranke na pasivni strani. Podjetnik posameznik nima lastne pravne subjektivitete, ločene od subjektivitete nosilca opravljanja dejavnosti (1. čl. Zakona o gospodarskih družbah).

Pritožnica nima pravnega interesa za uveljavljanje procesnih kršitev, ki naj bi bile storjene s pomanjkljivim vabljenjem drugega toženca na obravnavo. Pravni interes je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje pritožbe (4. odstavek 343. čl. ZPP). Z uveljavljanjem procesnih kršitev, ki naj bi bile storjene v škodo drugega toženca, si pritožnica pravnega položaja ne more izboljšati, zato je v tem delu pritožba nedovoljena.

Tudi za uveljavljanje procesne kršitve, ki naj bi bila storjena s tem, da sodišče ni upoštevalo pritožničine pripoznave zahtevka, ni videti pritožničinega interesa. Pritožnica očitno ne loči med pripoznavo zahtevka, ki predstavlja razpolaganje z zahtevkom in priznanjem dejstev. Pritožničino priznanje nekaterih dejstev še ne pomeni, da se strinja z zahtevkom. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je kljub nekaterim priznanim dejstvom nadaljevalo z dokaznim postopkom.

Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izvajalo in odločalo v okviru trditvene podlage. S tem, ko je tožeča stranka postavila trditev, da je bilo naročeno blago dobavljeno in s strani naročnice prevzeto, je navedla odločilno dejstvo. Kdo oz. katera fizična oseba je v okviru izvajanja prvotoženkine dejavnosti prevzemala blago, ni odločilno dejstvo. Potrebno pa je bilo to ugotoviti, saj je sodišče le na ta način lahko preverilo utemeljenost zatrjevanega odločilnega dejstva - da je tožeča stranka naročilo izpolnila, blago dobavila. V postopku zatrjevana dejstva zadovoljivo substancirajo tožbeni zahtevek. Pri tem ni mogoče spregledati, da je velik del dokaznega bremena tudi na toženi stranki, kajti temeljno razmerje je predmet obravnave zaradi ugovora tožene stranke; tožeča stranka terjatev utemeljuje z menično zavezo tožene stranke. S tem, ko je tožeča stranka trdila in s pričami dokazala, da je naročeno blago dobavila v prostore tožene stranke oz. da so ga prevzeli s prvo toženko sorodstveno ali poslovno povezani ljudje (zaposleni), je trditveno in dokazno breme, da ti ljudje pooblastila za prevzem blaga niso imeli, prešlo na toženo stranko. Trditve, da zaposleni delavci ter sorodniki pooblastila za prevzem blaga niso imeli, toženka ni podala. V zvezi s citiranjem toženkine izpovedbe, da za prevzem blaga ni nikogar pooblastila, pa je treba pojasniti, da izpovedba stranke (in prič) ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).