Jedro

1. Zneska, ki sta bila tožnici že pravnomočno prisojena iz naslova kondikcije in neupravičene obogatitve, tožnica ne more uveljavljati, čeprav zoper drugo osebo, še na odškodninski podlagi. Ta dva zneska namreč ne moreta predstavljati škode. Škoda pa je eden izmed nujnih elementov odškodninskega delikta. Če škode ni, tudi ni odškodninskega delikta.

2. Kolikor sta dve osebi odgovorni za isto škodo, čeprav iz različnih pravnih podlag, pa sta jo oškodovancu dolžni povrniti nerazdelno.

3. Kadar upnik pride v zamudo oziroma noče sprejeti izpolnitve iz razloga, ki ni na strani dolžnika, dolžnik ne more biti odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane.

4. Odškodninska odgovornost odvetnika se presoja po splošnih pravilih, ki veljajo za mandatno pogodbo in po specialnih določilih zakona, ki obravnavava pravno pomoč oziroma odvetnike. Ker je treba vsakogar presojati po znanju in sposobnosti, ki velja za krog oseb, kateremu pripada, je treba pri odvetnikih, ki opravljajo dejanja, ki terjajo od njih posebno znanje, upoštevati tudi, da mora biti njihovo znanje in skrbnost večja od znanja in skrbnosti povprečnega človeka, torej da se mora držati predpisanih strokovnih norm in temeljnih načel, na katerih slonijo strokovne norme. Kakšno stopnjo marljivosti in previdnosti ("diligence et prudence") nalaga stroka posamezniku, je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.

Izrek

1. Pritožbi prvotoženke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. julija 2001 se ugodi in se ta sodba glede prvotoženke:

- v točki II-1 izreka spremeni tako, da se del podrednega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini razlike med že prisojenima zneskoma (4.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do 23.7.2001 in 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot jih priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od

3.11.1989 do 23.7.2001) in zneskom 9.445.407,00 SIT, zoper njo zavrne, - v točki III izreka pa glede nje razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Pritožbi drugotoženke zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. julija 2001 se delno ugodi in se ta sodba glede drugotoženke: - v točki I-1 izreka spremeni tako, da se za besedami "toženka S. D." doda "nerazdelno s toženko R. K.", - v točkah II-1 in II-2 izreka spremeni tako, da se del podrednega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v skupni višini 9.445.407,00 SIT zoper njo zavrne, - v točki III izreka pa glede nje razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ostalem se pritožba drugotoženke zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi točka I-1 izreka te sodbe.

3. Pritožbi tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. julija 2001 se delno ugodi in se ta sodba v točki II-3 izreka glede drugotoženke za 2.108.818,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.7.1988 do plačila razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožnice zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je v točki II-3 izreka glede prvotoženke v celoti in glede drugotoženke za 553.438,00 SIT) potrdi ta sodba sodišča prve stopnje.

4. Odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. julija 2001 se pridrži za končno odločbo.

II.

1. Pritožbi drugotoženke zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje z dne 11. februarja 2004 se ugodi in se ta sodba: - v točki 1 izreka spremeni tako, da se zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine v višini razlike med zneskoma 4.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do 23.7.2001 in

5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot jih priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od

3.11.1989 do 23.7.2001, in zneskom 9.445.407,00 SIT, od

23.7.2001 do plačila, zoper drugotoženko zavrne, - v točki 2 izreka pa glede drugotoženke razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka drugotoženke zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje z dne 11. februarja 2004 se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

I. Odločitev sodišča prve stopnje - sodba.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.7.2001 razsodilo:

I. Po primarnem tožbenem zahtevku:

1. da je drugotoženka dolžna tožnici plačati znesek 461,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

23.8.1988 do plačila,

2. kar je tožnica zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo.

II. Po podrednem tožbenem zahtevku:

1. da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno plačati znesek, ki predstavlja razliko med že pravnomočno prisojenima zneskoma (4.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do 23.7.2001 in

5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot jih priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od

3.11.1989 do 23.7.2001) in zneskom 9.445.407,00 SIT,

2. da je dolžna drugotoženka poleg zneska iz točke II-1 izreka tožnici plačati še razliko do zneska

9.445.407,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

23.7.2001 dalje do plačila,

3. kar je tožnica zahtevala več, pa je zavrnilo.

III. Toženki sta dolžni tožnici nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v višini 917.987,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Pritožbe.

Tožnica se pritožuje zoper točki II-3 in III izreka sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo). Navaja, da so napačne ugotovitve sodišča o tem, da je prevzem denarja odklonila na lastno roko in brez opravičenega razloga. Tako je ravnala po nasvetu oziroma zaradi izrecnega zagotovila drugotoženke, da bo ta denar položen na sodni depozit in da ji ga zato ni treba jemati nazaj.

Prvotoženka je izpovedala, da sta si prizadevali obraniti se pred padanjem vrednosti denarja. Popolnoma skladni sta bili njena izpoved in izpoved prvotoženke, da je pri dogovoru o plačilu tudi drugega dela kupnine sodelovala tudi drugotoženka. Plačilo dela kupnine, ki ni pripadal prvotoženki, ni ne logično ne verjetno. Tožnica brez predhodne odobritve drugotoženke tega ne bi storila. Nelogična in neprepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, da sta imeli s prvotoženko interes, da izgubo vrednosti denarja naprtita drugotoženki. Vsaka pravdna stranka, tudi drugotoženka, ima interes razbremeniti se lastne odgovornosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila drugotoženka o plačilu drugega dela kupnine obveščena šele po izvršenem plačilu in da takega plačila ni svetovala, ni skladna z ugotovitvijo, da je bila izvedba celotnega posla prav njena zamisel. Po zamisli drugotoženke je bil ta del kupnine namenjen položitvi na sodni depozit. Položitev drugega dela kupnine je predstavljal integralni del svetovanega posla, ki po pravilih stroke ni bil pravilen, mogoč in primeren za dosego pogodbenega namena. Iz tega vidika je bilo v resnici popolnoma vseeno, pri kateri od pogodbenic bi se denar do položitve na sodni depozit dejansko nahajal. V vsakem primeru bi zaradi takratne enormne inflacije izgubil na vrednosti.

Pred padcem vrednosti denarja se ne bi mogla ubraniti niti v primeru takojšnjega pologa zneska na sodni depozit, saj se denar na sodnem depozitu ne obrestuje. Izročitev in odklonitev vrnitve drugega dela kupnine zato ni v vzročni zvezi z vtoževano škodo. Škodo je povzročila drugotoženka, ker ji je svetovala napačni način izvedbe posla, in jo skupaj s prvotoženko zavedla v sklenitev posla, ki ga ona, če bi poznala pravo dejansko in pravno stanje stvari, ne bi sklenila. Sodišče prve stopnje je zato napačno presodilo, da je deloma sama kriva za nastanek škode. Prezrlo je, da na noben način ni mogla preprečiti in se izogniti izgubi (vrednosti) denarja. Zato je napačno presodilo, da je opravičena le do sorazmerno zmanjšane odškodnine, in zahtevek nad 9.445.407,00 SIT s pripadajočimi obrestmi napačno zavrnilo kot neutemeljenega. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da temu dela zahtevka ugodi, podredno pa izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotoženka se pritožuje zoper točko II-1 izreka sodbe sodišča prve stopnje (po njenem izračunu za znesek 2.838.175,00 SIT). V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Navaja, da je bilo v pogodbi med njo kot prodajalko in tožnico kot kupovalko izrecno dogovorjeno, da tožnica plača polovico kupnine za stanovanje njej, drugo polovico kupnine pa A. B. ob izpraznitvi in izročitvi stanovanja. Kljub takemu dogovoru ji je tožnica samovoljno nakazala tudi drugi del kupnine (41.000.000,00 takratnih din). Škoda zaradi razvrednotenja tega zneska je posledica nepremišljenega ravnanja tožnice in ne njene prevare. Tudi če je tožnici zamolčala, da je bil A. B. ob sklepanju kupoprodajne pogodbe še vedno uporabnik stanovanja, tožnica zaradi tega ni utrpela druge škode, kot tiste zaradi plačila prve polovice kupnine. Sodišče prve stopnje napačno razume določbo 327. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78, s spremembami). Prvotoženka je z drugim delom kupnine storila vse, kar je bilo od nje utemeljeno pričakovati, ko je tožnico pozvala, naj sprejme denar. Tožnica pa denarja ni hotela sprejeti. Zato naj sama trpi škodljive posledice svojega neracionalnega ravnanja. Prvotoženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek na plačilo 2.838.175,00 SIT zavrne.

Iz pritožbe drugotoženke se neposredno ne vidi, v katerem delu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi določbe prvega odstavka 350. člena ZPP zato pritožbeno sodišče šteje, da se drugotoženka pritožuje zoper tisti del sodbe, s katerim je propadla, torej zoper točke I-1, II-1, II-2 in III izreka sodbe sodišča prve stopnje. V pritožbi drugotoženka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da sta točki II-1 in II-2 izreka sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. Sodišče je zagrešilo procesno kršitev, ker ni ponovno zaslišalo priče L. J. in je le vpogledalo zapisnike o zaslišanih, s čimer se pravdni stranki nista strinjali. Razlogi sodbe, ki se nanašajo na njeno odškodninsko odgovornost, so v nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti pa vpogledanimi listinami.

Sodišče ni zapisalo razlogov, zaradi katerih naj bi predlagala izvedbo prodaje stanovanja drugače, kot je bilo zapisano v kupoprodajni pogodbi z dne 21.7.1988. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kakšen naj bi bil njen nasvet, ki ni bil v skladu s pravili stroke. Pogodba je bila sklenjena le za polovico stanovanja, kasneje pa je v korist obeh pogodbenic predlagala tudi sklenitev aneksa za primer razveljavitve pogodbe. Dejansko sklenjena pogodba za polovico stanovanja je veljavna in v skladu s pravili stroke. Takoj, ko je izvedela, da je prvotoženka prejela kupnino za celo stanovanje, ji je povedala, da je eno polovico dolžna tožnici vrniti, s čimer se je prvotoženka tudi strinjala. Nikoli ni trdila ali dokazovala, da je bil med prvotoženko in A. B. dosežen sporazum o prodaji stanovanja tožnici. Ves čas dogovorov je bilo jasno, da je tožnica dolžna prvotoženki plačati le polovico kupnine, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo. Zaslišan kot priča L. J. je povedal, da ocenjuje, da je tožnica delala uslugo prvotoženki, kar izhaja tudi iz listin, zlasti iz prodajne pogodbe, sklenjene z B., kjer je prvotoženka zamujala s kupnino, pa sodišče prve stopnje glede njih ni zavzelo nobenega stališča. Tudi zaključek glede dopisa pod prilogo A8 je napačen. V sodbi ni razlogov o tem, zakaj sta toženki dolžni del škode povrniti nerazdelno, ostalo pa samostojno. Pravni temelj njune odškodninske odgovornosti je drugačen. Zato bi moralo sodišče ugotavljati obstoj odgovornosti za vsako toženko posebej. Pritožnica poudarja, da je tožnica zatrjevala, da ji je zaupala, vendar ji je ves čas razgovorov pojasnjevala, da ima tudi drugega pravnega svetovalca. Sodišče bi moralo upoštevati, da ji tožnica nikoli ni očitala napačnega ravnanja ali povzročitve kakršnekoli škode. Šele z vložitvijo tožbe tik pred iztekom triletnega zastaralnega roka je zahtevala plačilo odškodnine.

Poleg tega tožnica od prvotoženke še do danes ni prevzela denarja. Do odškodnine za škodo, ki jo je povzročila sama, ker ni prevzela ponujenega denarja, ni opravičena, saj je bila po določbah ZOR tudi ona dolžna storiti vse, da bi bila morebitna škoda čim manjša. Drugotoženka poudarja, da je podrejeni zahtevek tožnice v celoti neutemeljen, zlasti pa je zastaran, saj ga je tožnica postavila že po izteku triletnega zastaralnega roka. Iz vseh navedenih razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče smiselno izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba tožnice vročena obema toženkama, pritožbi toženk pa tožnici, vendar nobena izmed njih na pritožbo ni odgovorila.

II. Odločitev sodišča prve stopnje - dopolnilna sodba.

Tožnica je v pritožbi zoper sodbo z dne 23.7.2001 opozorila, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine, prisojenega v točki II-1 izreka. Zato je sodišče prve stopnje dne 11. februarja 2004 izdalo dopolnilno sodbo. Z njo je razsodilo, da sta toženki dolžni tožnici od zneska, dosojenega v točki II-1 izreka sodbe z dne 23.7.2001, nerazdelno plačati še zakonske zamudne obresti od 23.7.2001 do plačila.

Pritožba.

Zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje drugotoženka. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz obrazložitve dopolnilne sodbe ni razvidno, da bi katera izmed pravdnih strank predlagala izdajo dopolnilne sodbe in kdaj naj bi bil ta predlog vložen. Te okoliščine so za pravilnost izpodbijane dopolnilne sodbe pomembne, ker se dopolnilna sodba izdaja le na predlog stranke in je v drugem odstavku 325. člena ZPP določeno, da sodišče prepozen predlog zavrže. Tudi izrek dopolnilne sodbe je nerazumljiv. Iz njega ni mogoče ugotoviti, koliko sta toženki dejansko dolžni plačati, saj gre za kombinacijo različnih številk v različnih valutah. Nadalje sodišče ni obrazložilo, zakaj sta toženki dolžni plačati zakonske zamudne obresti od 23.7.2001 in ne od dneva izdaje dopolnilne sodbe do plačila. Prav gotovo tega nista dolžni storiti zgolj zato, ker jih je sodišče ni dosodilo že s sodbo z dne 23.7.2001. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da sta toženki dolžni plačati le tiste stroške pravdnega postopka, ki sta jih zakrivili sami, kar za prisojene stroške ni mogoče ugotoviti.

Na koncu opozarja, da sodišče prve stopnje na kratki glavni obravnavi ni moglo prebrati izvedenih dokazov in sprejetih dokaznih sklepov, kot to navaja v obrazložitvi dopolnilne sodbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Odločitev pritožbenega sodišča. Pritožba prvotoženke zoper sodbo z dne 23. julija 2001 je utemeljena, pritožbi tožnice in drugotoženke zoper isto sodbo pa sta delno utemeljeni. Pritožba drugotoženke zoper dopolnilno sodbo z dne 11. februarja 2004 je utemeljena.

I. Preizkus izpodbijanega dela sodbe z dne 23.7.2001: Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP).

Čeprav izrecno uveljavljen v pritožbah tožnice in obeh toženk, je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka substanciran le v pritožbi drugotoženke. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po mnenju drugotoženke sta točki II-1 in II-2 izreka izpodbijane sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. Tej trditvi pritožbeno sodišče ne sledi. Omenjeni del izreka je morda nekoliko zapleten, vendar razumljiv. V teh dveh točkah izreka pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobenega nasprotja. Po točki II-1 izreka izpodbijane sodbe sta toženki dolžni tožnici nerazdelno plačati znesek, ki se ga izračuna oziroma določi tako, da se od zneska

9.445.407,00 SIT odšteje že pravnomočno dosojena zneska v višini

4.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do

23.7.2001 in 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot jih priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od 3.11.1989 do 23.7.2001. Kakršenkoli drugačen izračun ne pride v poštev. Prav tako je možen (en sam) izračun obveznosti drugotoženke po točki II-2 izreka izpodbijane sodbe. Zapis "da je drugotoženka dolžna poleg zneska iz točke II-1 izreka tožnici plačati še razliko do zneska 9.445.407,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2001 do plačila" je mogoče razumeti le kot dolžnost drugotoženke plačati tožnici zneska

4.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do

23.7.2001 in 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot jih priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od 3.11.1989 do 23.7.2001 (po točki II-1 in II-2 izreka skupaj 9.445.407,00 SIT). Ugotoviti torej je, da je izrek v točkah II-1 in II-2 razumljiv in da si ne nasprotuje.

Tudi drugi razlog absolutne bistvene procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Predvsem je neutemeljen očitek drugotoženke, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za njeno odškodninsko odgovornost. Drugo vprašanje pa je, ali je bilo s tem v zvezi pravilno ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo.

Po mnenju drugotoženke je bilo pred sodiščem prve stopnje kršeno tudi načelo neposrednosti, ker sodišče ni ponovno zaslišalo priče L. J., temveč le prebralo zapisnike o zaslišanju te priče in drugih zaslišanih, čeprav se pravdni stranki s tem nista strinjali. Načelo neposrednosti je vsebovano v določbi prvega odstavka 4. člena ZPP, po kateri sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, ter določbi 217. člena ZPP, po kateri se dokazi na glavni obravnavi izvajajo (neposredno) pred senatom, razen v določenih izjemnih primerih. Odstop od načela neposrednosti je dopusten iz tehtnih razlogov ali če s tem soglašata pravdni stranki. Pritožbene trditve drugotoženke, da se pravdni stranki nista strinjali, da sodišče na zadnji glavni obravnavi dokaz z zaslišanjem priče L. J. izvede tako, da (le) prebere zapisnik o izvedbi tega dokaza, niso utemeljene, saj so podatki zapisnika z glavne obravnave z dne 28.5.2001, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar je v njem zapisano (prvi odstavek 224. člena ZPP), temu direktno nasprotni. Zato po oceni pritožbenega sodišča tudi do kršitve načela neposrednosti ni prišlo.

Na prvi stopnji tudi ni prišlo do drugih procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica je v tem sporu zoper prvo in drugotoženko uveljavljala več (primarnih in podrednih) tožbenih zahtevkov. O (delu) nekaterih zoper prvotoženko je bilo že pravnomočno odločeno. Za lažje razumevanje še spornih odločitev sodišča prve stopnje je treba osvetliti celotno dejansko ozadje spora.

V letu 1988 se je tožnica, da bi sebi in svoji hčerki izboljšala stanovanjske razmere, odločala za nakup stanovanja, večjega od tistega, ki ga je že imela. Na njen oglas se je javila prvotoženka in ji v odkup ponudila stanovanje na X v Ljubljani. Tožnici je povedala, da stanovanje ni le njeno, temveč tudi od njenega bivšega moža A. B., za vsakega do ene polovice. Prav zaradi tega je drugotoženka kot takratna pooblaščenka oziroma odvetnica prvotoženke sestavila kupoprodajno pogodbo, po kateri sta bila prodajalca omenjenega stanovanja dva - prvotoženka in A. B.. Vendar A. B. po sestavi te pogodbe soglasja k prodaji njegovega dela stanovanja po ceni, kot si jo je zamislila prvotoženka, ni hotel dati. Tožnica je nato sklenila kupoprodajno pogodbo le s prvotoženko in torej le za eno polovico stanovanja. To je storila iz dveh razlogov. Prvič, ker je mislila, da ima pravico uporabe na stanovanju prvotoženka. Prvotoženka ji je zamolčala, da je svojega bivšega moža A. B. izprla in da sta imela spor glede pravice uporabe stanovanja. Na podlagi 17. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 je imel pravico do uporabe stanovanja prav on in leta 1992 se je morala tožnica, čeprav je bila lastnica stanovanja do ene polovice, iz njega izseliti. Zaradi ugotovljene prevare je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 26.10.1993 že pravnomočno ugodilo tožničinemu zahtevku na razveljavitev

21.7.1988 sklenjene kupoprodajne pogodbe. Po tej sodbi je prvotoženka dolžna tožnici povrniti tudi kupnino, ki je bila plačana na podlagi te pogodbe, to je 4.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

23.8.1988 do plačila.

V kupoprodajno pogodbo za zgolj eno polovico stanovanja je tožnica na drugi strani privolila zato, ker je mislila, da bo drugo polovico stanovanja pridobila od A. B. s tožbo. Takšno njeno prepričanje je slonelo na zagotovilu drugotoženke kot njene odvetnice, da bo zoper A. B. uspešna tožba na izstavitev listine s hkratno položitvijo njegovega dela kupnine na sodni depozit. Takemu zaključku sodišča prve stopnje se drugotoženka sicer upira, vendar je povsem prepričljiv. Tožnica in prvotoženka se kot prava neuki stranki ne bi mogli sami dogovoriti za tak nevsakdanji način pridobitve lastninske pravice na celem stanovanju. Zamisel o tožbi na izstavitev listine in predlogu za sodni depozit je bila zagotovo zamisel drugotoženke kot pravne strokovnjakinje. Pismo drugotoženke pooblaščenki A. B., to je odvetnici C., v spisu označeno kot priloga A8, izpoved odvetnika U. K. v zadevi I P 746/88 in tožničina prošnja za oprostitev plačila prometnega davka to le še potrjujejo.

Tožba zoper A. B. ni bila uspešna. Temeljno sodišče v L., enota v L., je (v pravdi I P 826/88) ugotovilo, da med bivšima zakoncema ni prišlo do sporazuma glede cene stanovanja, zato A. B. ni bil zavezan k prodaji njegovega dela stanovanja. Iz istega razloga je bila tožnica neuspešna tudi s predlogom za sodni depozit. Kljub temu ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe tožnica prvotoženki ni nakazala le 45.000.000,00 takratnih din, kot je bila dogovorjena kupnina za polovico stanovanja, ampak 86.100.000,00 takratnih din, torej tudi tisti del kupnine, ki naj bi odpadel na A. B., to je skoraj celotno kupnino, le toliko manj, kolikor je morala plačati prometnega davka.

Tožnica prometnega davka ne bi plačala, če bi kupila celotno stanovanje, saj bi bila po takratnih predpisih ob nakupu večjega stanovanja oproščena njegovega plačila. Mislila je, da ji bo davčna služba plačani davek vrnila, ko bo s tožbo zoper A. B. dosegla pridobitev tudi druge polovice stanovanja, pa do tega, kot je bilo že zapisano, ni prišlo. Zoper prvotoženko je že pravnomočna tudi odločitev, da mora tožnici plačati odškodnino zaradi izgube prometnega davka v višini 461,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do plačila.

Nadalje je hotela prvotoženka tožnici del kupnine, ki je odpadel na A. B., približno dva meseca po sklenitvi pogodbe vrniti. A ga tožnica ni hotela vzeti nazaj. Približno leto dni kasneje - novembra 1989 - je zato prvotoženka drugi del kupnine zamenjala v DEM in ga položila na bančno knjižico. Seveda pa je denar zaradi takratne enormne inflacije izgubil na svoji vrednosti in je ob položitvi na knjižico predstavljal le še 5.000,00 DEM. Sodišče prve stopnje je z že omenjeno sodbo z dne 26.10.1993 pravnomočno razsodilo, da je dolžna prvotoženka tožnici plačati 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot jih priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od 3.11.1989 do plačila.

Pravni temelj tega dela tožničinega zahtevka je najti v določbah ZOR o neupravičeni obogatitvi.

Če se vrnemo nekoliko nazaj. Tožnica je od toženk z enim izmed tožbenih zahtevkov zahtevala nerazdelno plačilo tolarske protivrednosti 109.386,00 DEM in 461,40 SIT oziroma podredno tolarski seštevek, vse s pripadajočimi obrestmi, zatrjujoč, da gre za odškodnino, vendar je sodišče prve stopnje v že omenjeni sodbi z dne

26.10.1993 pravilno presodilo, da je zahtevek proti prvotoženki tudi delno kondikcijski (po njem mora prvotoženka tožnici vrniti kupnino v višini 4.500,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, ki jo je prejela na podlagi razveljavljene kupoprodajne pogodbe - 132. člen ZOR) in obogatitveni (po njem mora prvotoženka tožnici plačati znesek v višini 5.000,00 DEM s pripadajočimi obrestmi, ki ga je prejela brez pravne podlage - 210. člen ZOR). Le v preostalem delu je zahtevek na plačilo zoper prvotoženko in v celoti zahtevek na plačilo zoper drugotoženko odškodninski.

Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje s sodbo z dne

26.10.1993 (na podlagi drugega odstavka 65. člena in prvega ter drugega odstavka 266. člena ZOR) tožnici že prisodilo povračilo izgubljenega prometnega davka v višini 461,40 SIT s pripadajočimi obrestmi. Morebitna preostala škoda tožnice se lahko nanaša le še na razliko med vrednostjo drugega dela kupnine konec avgusta leta 1988, ko ga je tožnica prvotoženki nakazala in vrednostjo tega denarja novembra leta 1989, ko ga je prvotoženka spremenila v DEM in položila na knjižico, saj tožnica v tem postopku izrecno ne uveljavlja škode, ki bi ji nastala zaradi rasti vrednosti stanovanja, iz katerega se je morala leta 1992 izseliti.

Po oceni pritožbenega sodišča prvotoženka za nastanek škode zaradi razlike med vrednostjo kupnine konec avgusta leta 1988 in novembra leta 1989 ni odgovorna. Tožnica zatrjuje, da je drugi del kupnine nakazala in zavračala njegovo vračilo po nasvetu drugotoženke zaradi ureditve sodnega pologa. Kot je povedala zaslišana kot stranka na naroku za glavno obravnavo dne 15.6.1993, je mislila, da mora drugi del kupnine na sodni depozit položiti prvotoženka. Drugotoženka nasprotno zatrjuje, da plačilo (tudi) drugega dela kupnine ni bila njena ideja in da je za nakazilo izvedela šele, ko je do njega že prišlo. Hkrati zanika, da bi tožnici svetovala, naj ne vzame denarja nazaj od prvotoženke. Sodišče prve stopnje glede tega, na čigavo idejo je bila nakazana celotna in ne le del kupnine, verjame drugotoženki. Pritožbeno sodišče se strinja z njegovo oceno, da je tožnica s tem, ko je nakazala (skoraj) vso kupnino in ne le njeno polovico, delala uslugo prvotoženki. Slednji je primanjkovalo denarja in je bila tudi sicer v zamudi s plačilom za nakup novega stanovanja na X v Ljubljani. To izhaja iz listinskih dokazov - prilog B6, B7, B16 in B17, in izpovedi priče L. J. (list. št. 64 spisa). Do nakazila drugega dela kupnine v višini 41.100.000,00 takratnih din je torej prišlo po dogovoru tožnice in prvotoženke. Tožnica ne zatrjuje, da bi jo prvotoženka silila v nakazilo. Prav tako priznava, da ji je prvotoženka že kakšen mesec po nakazilu tega zneska denar hotela vrniti, pa je ponujeno vračilo zavračala (prišla je v tim. upnikovo zamudo - prvi odstavek 325. člena ZOR). Četudi ga je zavračala po nasvetu drugotoženke, to ne more bremeniti prvotoženke. Kadar upnik pride v zamudo oziroma noče sprejeti izpolnitve iz razloga, ki ni na strani dolžnika, dolžnik ne more biti odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane. Prvotoženki ni bilo treba opraviti položitve pri sodišču (327. člen ZOR je dolžniku le omogočal in ne nalagal takšne nadomestne izpolnitve). Drugi del kupnine je položila na svojo knjižico in ga s tem dejansko obdržala pri sebi, pri čemer se je že morala sprijazniti s pravno posledico takega stanja, to je z dolžnostjo vrnitve tega zneska (zaradi neupravičene obogatitve). Ni pa dolžna zaradi tega kriti še kakšno (nadaljnjo) škodo, saj ta ne more biti v vzročni zvezi z njenim (poštenim) ravnanjem. V tem smislu je bilo v sodbi sodišča prve stopnje delno zmotno uporabljeno materialno pravo - pritožbi prvotoženke je bilo treba ugoditi in točko II-1 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se zahtevek tožnice na plačilo iz tega dela izreka zoper prvotoženko zavrne (4. točka 358. člena ZPP). Iz istih razlogov je bilo treba glede prvotoženke zavrniti pritožbo tožnice zoper točko II-3 izreka sodbe (353. člen ZPP).

Glede na trditve tožnice, da ji je drugotoženka zmotno svetovala način dejanske in pravne pridobitve stanovanja, je na drugi strani tožbeni zahtevek zoper drugotoženko lahko le odškodninski. Na tem mestu je treba poudariti, da pritožbeno sodišče v tej fazi ne more upoštevati pritožbenih trditev drugotoženke o zastaranju tega tožbenega zahtevka. Gre za trditev, ki je drugotoženka med postopkom na prvi stopnji ni navajala, sedaj pa je to glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno. Na drugi strani ni jasno, na kaj naj bi vplivala pritožbena trditev, da tožnica drugotoženki nepravilnega ali nestrokovnega ravnanja ni očitala pred vložitvijo tožbe, ampak šele z njo. Če drugotoženka misli, da bi kaj takega lahko vplivalo na zmanjšanje njene odgovornosti, seveda nima prav.

Ravno obratno. Povzročitelji škode so tisti, ki bi se morali pred vložitvijo tožbe zavedati svoje odškodninske odgovornosti in oškodovancem pravočasno povrniti morebitno nastalo škodo.

Je pa pritožbeno sodišče prepričano, da tožnica zoper drugotoženko ne more uveljavljati tistih zneskov, ki jih je že uveljavljala proti prvotoženki na poslovni podlagi. Iste terjatve namreč ni mogoče uveljavljati na različnih pravnih podlagah. Zneska, ki sta bila tožnici že pravnomočno prisojena iz naslova kondikcije in neupravičene obogatitve (to je 4.500,00 SIT in 5.000,00 DEM, oboje s pripadajočimi obrestmi), ne moreta predstavljati škode. Škoda pa je eden izmed nujnih elementov odškodninskega delikta. Če škode ni, tudi ni odškodninskega delikta. Zaradi tega je utemeljena pritožba drugotoženke glede odločitve sodišča prve stopnje v točki II-2 izreka. Odločitev o spremembi tega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP.

Drugače je glede zneska, ki ga je sodišče tožnici že pravnomočno priznalo iz naslova odškodnine. Gre za znesek zaradi izgube prometnega davka v višini 461,40 oziroma sedaj 461,50 SIT s pripadajočimi obrestmi. Zahtevek na plačilo tega zneska je zoper prvo in drugotoženko po svojem temelju odškodninski. Ob pogoju podanega odškodninskega delikta ga je nerazdelno s prvotoženko dolžna kriti tudi drugotoženka.

Tu stopi v ospredje presoja skrbnosti drugotoženke, s katero je bila ta dolžna izpolnjevati obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti v okviru (molče sklenjenega) mandatnega razmerja s tožnico. Mandatno razmerje je zasnovano predvsem na zaupanju stranke do odvetnika ("intuitu personae"), zaradi česar mora ta v prvi vrsti skrbeti za mandatov interes. Odškodninska odgovornost mandatarja se presoja po splošnih pravilih, ki veljajo za mandatno pogodbo (751. in 752. člen ZOR). Ker je bila v obravnavanem primeru mandatarka odvetnica, je treba njeno odgovornost presojati po specialnem določilu v času spornega razmerja še veljavnega 70. člena Zakona o pravni pomoči (Uradni list SRS, št. 23/79). Po tem določilu je bil odvetnik odgovoren za škodo, ki jo je s svojim nezakonitim in nepravilnim delom povzročil stranki. Na podlagi tega je bil odvetnik dolžan pri zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške poklicne etike. Ker je treba vsakogar presojati po znanju in sposobnosti, ki velja za krog oseb, kateremu pripada, je treba pri odvetnikih, ki opravljajo dejanja, ki terjajo od njih posebno znanje, upoštevati tudi, da mora biti njihovo znanje in skrbnost večja od znanja in skrbnosti povprečnega človeka, torej da se mora držati predpisanih strokovnih norm in temeljnih načel, na katerih slonijo strokovne norme. Uporabiti je torej treba tudi prvi odstavek 751. člena in drugi odstavek 18. člena ZOR - določila o skrbnosti dobrega strokovnjaka. Kakšno stopnjo marljivosti in previdnosti ("diligence et prudence") nalaga stroka posamezniku, je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.

Kot ravnanje, ki ni bilo v skladu s pravili odvetniške stroke oziroma je bilo nevestno in neskrbno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo napačno presojo drugotoženke o tem, da je (bilo) A. B. možno prisiliti v prodajo njegovega dela stanovanja. Pritožbene navedbe drugotoženke o tem, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tega ni navedlo, so neutemeljene. Nejasne so njene pritožbene trditve, da je bila kupoprodajna pogodba za eno polovico stanovanja veljavno sklenjena in da se je vedelo, da mora tožnica prvotoženki nakazati le

45.000.000,00 takratnih din kupnine. Vse to namreč ni v neposredni vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožnica ji očita nepravilen nasvet v zvezi z načinom pridobitve druge polovice stanovanja. Drugotoženka je sama, zaslišana kot stranka, v tem postopku večkrat navedla, da je A. B. pristal na ceno stanovanja, ki mu jo je ponujala prvotoženka in da je zato glede tega prišlo do nekakšne izvensodne poravnave.

Vendar dopisi drugotoženke z odvetnico C. takega zaključka ne potrjujejo. Na zadnjo ponujeno ceno je A. B. podal pripombe. Zato bi drugotoženka morala vedeti, da do sporazuma ni prišlo in da tožnica s tožbo na izstavitev listine, z njo pa tudi s predlogom za sodni depozit, ne bo uspešna. Ne le posebno pazljiv, tudi povprečni pravni strokovnjak bi to moral vedeti.

Že samo iz tega razloga je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je (tudi) drugotoženka dolžna tožnici povrniti škodo zaradi izgube prometnega davka. Sodišče prve stopnje je plačilo te škode le napačno naložilo obema toženkama samostojno. Ker gre za eno škodo, sta jo toženki tožnici dolžni povrniti nerazdelno. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi drugotoženke in ustrezno spremenilo točko I-1 izreka sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Morda je do nestrokovnega dela drugotoženke prišlo še v eni zvezi.

Glede na trditve pravdnih strank in vse izvedene dokaze, zlasti pa izpoved prvotoženke, pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost ocene sodišča prve stopnje na 16. strani izpodbijane sodbe, da drugotoženka tožnici ni dala nasveta, naj od prvotoženke ne sprejme nazaj ponujenega drugega dela kupnine, ki ga je pred tem sicer mimo drugotoženke nakazala prvotoženki. Prvotoženka je namreč večkrat poudarila, da je tožnici kmalu po zadnjem nakazilu ponujala vračilo dela kupnine, ki ni odpadel nanjo, in da tožnica tega denarja ni hotela vzeti nazaj, pri čemer ji je omenjala, da zato, ker bo položen na sodni depozit (glej njeno izpoved na list. št. 52, 59 in 186 spisa). To se ujema s trditvijo tožnice, da je mislila, da mora denar na sodni depozit položiti prvotoženka (glej njeno izpoved na list. št. 52 spisa). Kot pravilno v pritožbi opozarja tožnica, ni jasno stališče sodišča prve stopnje, zakaj bi prvotoženka s svojo izpovedjo hotela škodovati drugotoženki. Bolj verjetno je, da sta tožnica in prvotoženka dejansko veliko pozornosti namenjali problemu padanja vrednosti denarja zaradi inflacije, pa se pred tem nista mogli ubraniti, ker naj bi bil denar po pojasnilih drugotoženke vsak čas položen na sodni depozit. Če bi se izkazalo za resnično, bi tudi tak nasvet drugotoženke pomenil njeno nestrokovno in neskrbno ravnanje in hkrati njeno obveznost tožnici povrniti škodo, ki je tej nastala zaradi padca vrednosti drugega dela kupnine od septembra leta 1988, ko ji ga je prvotoženka ponujala nazaj, pa ga tožnica zaradi navodil drugotoženke ni sprejela, pa do novembra leta 1989, ko ga je prvotoženka spremenila v DEM in položila na knjižico ter s tem preprečila, da bi tožnici nastala še večja škoda. Povrnitev tega dela škode je sodišče prve stopnje zavrnilo v točki II-3 izreka izpodbijane sodbe. Izračunalo je, da bi 41.100.000,00 din septembra 1988 predstavljalo 24.052,00 DEM ali (po tečaju za DEM na dan

26.5.2001) 2.662.256,00 SIT, medtem ko je prvotoženka novembra 1989 za ta denar zaradi inflacije dobila samo še 5.000,00 DEM ali (po tečaju za DEM na dan 26.5.2001) 553.438,00 SIT. To pomeni, da bo moralo v ponovljenem postopku ponovno odločati o tožničinem tožbenem zahtevku zoper drugotoženko za povračilo razlike v višini 19.052,00 DEM ali (po tečaju za DEM na dan 26.5.2001) 2.108.818,00 SIT.

Zaradi delne razveljavitve točke II-3 izreka sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo tudi stroškovno odločitev v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Preizkus dopolnilne sodbe z dne 21.2.2004: Drži pritožbeno stališče drugotoženke, da sodišče dopolnilne sodbe ne izda po uradni dolžnosti, ampak le na predlog stranke (prvi odstavek

325. člena ZPP). Kot je v nasprotju s pritožbenimi trditvami poudarjeno na koncu prvega odstavka obrazložitve dopolnilne sodbe, je v obravnavanem primeru predlog za izdajo le-te v okviru pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 23.7.2001 vložila tožnica. Del njene pritožbe je bilo treba šteti kot predlog iz prvega odstavka

325. člena ZPP, saj neodločitev o delu zahtevka ni pritožbeni razlog, temveč razlog za izdajo dopolnilne sodbe. Izdaja dopolnilne sodbe zato ni bila nezakonita. Tožnica je poleg tega predlog za izdajo dopolnilne sodbe, tako kot pritožbo, vložila znotraj 15-dnevnega roka od prejema sodbe, torej pravočasno.

Tudi zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je izrek dopolnilne sodbe nerazumljiv, ni podana.

Izrek dopolnilne sodbe obsega le obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti, njena vsebina pa je v izreku dopolnilne sodbe jasna in povsem razumljiva. Če ima pritožnica v mislih izrek, kot ga tvorita dopolnilna sodba in sodba z dne 23. julija 2001 skupaj, pa je bil ta že predmet preizkusa sodbe z dne 23. julija 2001. Tudi tam je pritožbeno sodišče že pojasnilo, zakaj šteje, da do procesne kršitve ni prišlo.

Kot je bilo že poudarjeno, dopolnilna sodba obsega le obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice, ki je bila tožnici na prvi stopnji prisojena že s sodbo z dne 23. julija 2001. Gre za glavnico iz točke II-1 izreka omenjene sodbe. To točko izreka sodbe je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo kot neutemeljen. Enako je seveda napraviti tudi z dopolnilno sodbo. Ni obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti, če ni obveznosti plačila glavnice, na katero se zakonske zamudne obresti navezujejo (načelo akcesornosti zamudnih obresti). Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v celoti ugodilo pritožbi drugotoženke in dopolnilno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska iz točke II-1 izreka sodbe z dne 23. julija 2001, zoper drugotoženko zavrnilo.

Odločitev o tem je sprejelo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP.

Ker je uspeh tožnice napram drugotoženki zaradi delne razveljavitve sodbe z dne 23. julija 2001 še neznan, je moralo pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje glede drugotoženke razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o stroških pritožbenega postopka drugotoženke pa pridržati za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).