Jedro

Tožbeni ugovor, da je občina že pričela postopke za spremembo in dopolnitev prostorskih aktov, na odločitev ne more vplivati, saj je v postopku inšpekcijskega ukrepa po 1. odstavku 73. člena pomembna zgolj ugotovitev, ali ima investitor za gradnjo oziroma za poseg v prostor ustrezno upravno odločbo ali ne. Tako tudi ni mogoče upoštevati tožbenega ugovora o nastanku nenadomestljive škode, saj bi bilo to potrebno upoštevati pred pričetkom nezakonite gradnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota A z dne 18. 1. 2001, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da mora tožnik kot investitor odstraniti stanovanjsko hišo tlorisne velikosti cca 13,20 m x 12,40 m, ki ima klet, pritličje in izkoriščeno mansardo na zemljišču, parc. št. 810 k.o. B, ker jo je zgradil brez lokacijskega dovoljenja, dolžan pa je tudi vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Upravni organ prve stopnje je izrekel tudi prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89, 5/90 in Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 10/91, 17/91-I, 55/92, 13/93, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 in 44/97 - v nadaljevanju ZUN). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik na zemljišču s parc. št. 810 k.o. B zgradil masivno zidano stanovanjsko hišo, ne da bi za ta poseg v prostor predhodno pridobil lokacijsko dovoljenje po določbi 50. člena ZUN. Navedeno dejstvo je nesporno izkazano iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu z dne 29. 8. 2000, posnetima fotografijama na kraju samem in izjave tožnika, dane na zapisnik dne 29. 9. 2000. Dejstvo je, da je tožnik v obsegu izvedenega dela črnograditelj in tega niti ne zanika. Niso pravno pomembne pritožbene navedbe glede reševanja stanovanjskega problema, tožena stranka pa vseeno poudarja, da bi moral tožnik stanovanjski problem reševati na pravno zakonit način in ne s kršitvijo pravnih norm.

Tožeča stranka v tožbi meni, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotoviti dejansko stanje stvari, o kateri odloča na drugi stopnji. Posebno je to pomembno v zadevah, ko se odloča o rušenju stanovanjske hiše in na podlagi katerega bo mlada družina ostala brez doma. Občina C, kamor sodi predmetna gradnja, je že koncem leta 1998 pričela postopke za spremembo in dopolnitev planskih in prostorskih aktov. Postopki sprejemanja sprememb in dopolnitev so v zaključni fazi. Za tožečo stranko je bila s strani strokovnih in političnih vidikov ugodno sprejeta in potrjena. Na Območni geodetski upravi A, Izpostava A je tožeča stranka naročila in pridobila geodetski posnetek terena. Iz le-tega je razvidno, da stoji sporni stanovanjski objekt na zemljišču s parc. št. 810 in 817 k.o. B. Tožeča stranka vztraja pri svojem mnenju, da toženi stranki ni uspelo iz spisovnih podatkov organa prve stopnje celovito, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje. Tožeča stranka tudi meni, da vzpostavitev v prejšnje stanje ni življenjsko, saj se lahko upravičeno predvideva, da bo upravna enota, ki je v sestavi tožene stranke, hote ali nehote zavlačevala z izdajo upravnega dovoljenja za zgoraj navedeni poseg v prostor. Tožeča stranka tudi poudarja, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala ogromna nenadomestljiva škoda, saj porušenega gradbenega materiala ne bi mogla več uporabljati. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljavca zemljišča, kar je določeno v 1. odstavku 73. člena ZUN. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik za gradnjo predmetne stanovanjske hiše ni pridobil lokacijskega dovoljenja in tudi sam tožnik tega ne zanika. Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja, je povsem pavšalne narave in na odločitev sodišča ne more vplivati. Podatki upravnega spisa (predvsem zapisnik o inšpekcijskem ogledu z dne 29. 8. 2000, fotografija objekta in zapisnik o zaslišanju investitorja z dne 19. 9. 2000) dajo zadostno podlago za odločitev. Tudi trditev tožnika, da naj bi bilo iz geodetskega posnetka razvidno, da sporni stanovanjski objekt stoji na dveh zemljiščih, in sicer na parc. št. 810 in 817 k.o. B (ne samo na parc. št. 810 k.o. B), ni relevantna v tolikšni meri, da bi bila vprašljiva zakonitost izpodbijanega upravnega akta oziroma upravnega akta organa prve stopnje. Tako tožniku kot tudi urbanističnemu inšpektorju, ki je pristojen za izvršbo, je dejanska lokacija stanovanjske stavbe znana in jasna, v odločbi upravnega organa prve stopnje pa tudi dovolj jasno opredeljena, da v primeru upravne izvršbe ne more priti do nesporazuma.

Tožbeni ugovor, da je Občina C že pričela postopke za spremembo in dopolnitev prostorskih aktov, na odločitev ne more vplivati, saj je v postopku inšpekcijskega ukrepa po 1. odstavku 73. člena pomembna zgolj ugotovitev, ali ima investitor za gradnjo oziroma za poseg v prostor ustrezno upravno odločbo ali ne. Tako tudi ni mogoče upoštevati tožbenega ugovora o nastanku nenadomestljive škode, saj bi bilo to potrebno upoštevati pred pričetkom nezakonite gradnje.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), kot neutemeljeno zavrnilo.