Jedro

Pritožba ne more uspeti, če ima le pavšalne ugovore, ne izpodbija pa dokazne ocene tožene stranke, na kateri temelji tudi odločitev sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 18.10.2002. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote B. z dne 1.12.1999, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka je navedla, da pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni izpolnjen, saj tožnica ni bila rojena staršem v času, ko bi zoper njih trajali prisilni ukrepi okupatorja v smislu določb 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZŽVN). Tožnici zato statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po določbi 1. odstavka 2. člena ZŽVN žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja, ki jih ZŽVN določa kot podlago za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v 1., 2., 3. in 4. odstavku tega člena (izgon, taborišče, zapor, prisilno delo, internacija in begunstvo). Da bi tožnica status žrtve vojnega nasilja na podlagi zatrjevanega izgnanstva staršev na navedeni zakonski podlagi lahko uveljavila, bi morala za starše izkazati, da so bili prisilno izseljeni zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Sodišče se strinja z upravnima organoma, da takih okoliščin ni izkazala. Iz nobene od listin, pridobljenih v postopku, ne izhaja, da bi starši tožnice bili izgnani ter da bi bila v izgnanstvu (rojena) tožnica. Nasprotno, iz listin v spisu izhaja, da sta starša tožnice prostovoljno odšla v Avstrijo ter, da v popisu izgnancev Občine B., kjer so starši tožnice bivali, ni podatkov o izgnanstvu tožnice in njenih staršev. Tudi priči, katerih zaslišanje je tožnica v zahtevi predlagala, nista vedeli o, s strani tožnice, zatrjevanem izgnanstvu povedati ničesar. Edina dokaza, ki govorita v prid trditvam tožnice, sta izpovedba njenega brata in njena izjava kot dokaz. Navedena dokaza pa sta prvostopni upravni organ in tožena stranka očitno, ker gre za izpovedbo oziroma izjavo oseb, ki sta neposredno prizadeti, v primeru tožnice pa hkrati za izpoved ne po lastnih zaznavah, pač pa po pripovedovanju, ocenila za manj verodostojna. Ob tem, ko okoliščin, ki jih zatrjuje tožnica, ni potrdil nobeden listinski dokaz in tudi nobena od neprizadetih prič, sta po presoji sodišča pravilno odločila, da tožnici statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

Tožnica v pritožbi navaja, da se s sodbo ne strinja. Opisuje kronologijo dogodkov od leta 1941 do 1945. Podaja, da je "avstrijski sklad za spravo" bratu J.Š. priznal odškodnino. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi, ko je predmet upravnega postopka odločanje o zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, je dokazno breme na stranki, ki takšen status uveljavlja (2. odstavek 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Tožena stranka je v odločbi, izpodbijani v tem upravnem sporu, navedla razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka 1. odstavka 214. člena ZUP). Sprejeta in navedena dokazna ocena je skladna z vsebino izvedenih in presojenih dokazov. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbo tožnice, s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS. Po tej določbi sodišče tožbo zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pritožba, v kateri tožnica niti ne izpodbija konkretno dokazne ocene, na podlagi katere je odločila tožena stranka in na kateri temelji tudi odločitev sodišča prve stopnje, pač pa ponovno opisuje svojo zaznavo vseh dogodkov in se sklicuje na odškodnino "avstrijskega sklada za spravo", ki je bila priznana s strani avstrijskega organa njenemu bratu, ne da bi pojasnila, na kakšni dejanski in pravni podlagi mu je bila priznana, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.