Jedro

Vsebino pogoja za izrek ukrepa pridržanja „znatne nevarnosti pobega“ je med drugim treba ugotavljati v povezavi s točko (n) 2. člena Uredbe Dublin III. Enako stališče je izrazilo tudi Vrhovno sodišče, ki je razen tega izrazilo tudi stališče, da uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji „znatna nevarnost pobega“, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi, saj vsaj nekatere določbe ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega je tožena stranka tožniku tudi pravilno izrekla pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, ker bo le tako mogoče zagotoviti na učinkovit način izvedbo postopka določitve odgovorne države članice po Uredbi Dublin III ter izročitev pristojni državi članici.

Pridržanje skladno s 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo upravnih postopkov, vse do izvršitve predaje skladno s to uredbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z izrekom pod točko 1. odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce Postojna do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013; pod 2. točko izreka pa je še odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 7. 6. 2016 od 12.00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 7. 6. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, po podani prošnji pa mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), ker je bilo po preverjanju v bazi Eurdac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem dne 22. 4. 2016. Na podlagi dokumentacije v spisu tožena stranka ugotavlja, da je dne 13. 5. 2016 tožnika obravnavala Policijska postaja K. skupaj s še dvanajstimi osebami, ki so bili državljani Afganistana, Pakistana, Bangladeša in Indije ter so bili v isti skupini dne 13. 5. 2016 vrnjeni na sedež Policijske enote za izravnalne ukrepe (PPIU) K. po njihovem prijetju istega dne v kraju Brisciki v Italiji, neposredno po nedovoljenem prestopu državne meje med Slovenijo in Italijo, v kombi vozilu zaprtega tipa, v zaprtem tovornem delu vozila, v katerega so v skupini vstopili na Madžarskem dne 12. 5. 2016 v Budimpešti in se nato vozili približno 8 ur, zatem pa so vsi izstopili na nekem parkirišču, kjer so si skušali poiskati zavetje pred dežjem, ko je prišla italijanska policija in jih vrnila v Slovenijo. Tožnik je dne 19. 5. 2016 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ki pa jo je dne 25. 5. 2016 s pisno izjavo umaknil, nato pa je dne 30. 5. 2016 ponovno zaprosil za azil. Njegova ciljna je bila Italija ali Francija. Na posebno vprašanje, ali je pred tem že kje drugje zaprosil za mednarodno zaščito, je tožnik izjavil, da je zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem, ki ji je zato tožena stranka posredovala skladno s 1. odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III in 3. odstavkom 28. člena iste uredbe prošnjo za ponoven sprejem tožnika in zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Ob sklicevanju na 2. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III in glede na okoliščino, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Madžarskem, kar pa ga ni zadržalo, da bi to državo zapustil in odšel naprej ter na nedovoljen način prišel v Slovenijo, kjer pa ni takoj ob vstopu zaprosil za mednarodno zaščito, pač pa je pot nadaljeval v Italijo, od koder so ga vrnili in je šele zatem v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito ter glede na opisane okoliščine, v katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja po mnenju tožene stranke kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in odšel že spet v Italijo, od koder je bil že vrnjen, na podlagi česar meni, da je tožnik izrazito begosumen in obstaja velika verjetnost, da bi samovoljno zapustil Azilni dom v Sloveniji, zato mu je bilo potrebno omejiti gibanje. Gibanje mu je bilo treba omejiti na pridržanje na prostore Centra za tujce, ki je strožji ukrep pridržanja, ker bo le tako mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj meni, da milejši ukrep v konkretnem primeru ne bi bil primeren, kar tožena stranka utemeljuje ob sklicevanju na 2. odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), ker meni, da v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev samovoljne zapustitve Azilnega doma in s tem odhoda v drugo državo, s čimer ne bi bilo mogoče doseči namena Uredbe Dublin III. Zato se je tožena stranka odločila, da za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, predvsem ob upoštevanju ugotovitev, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je to storil šele po tem, ko je bil prijet s strani policije ter ob upoštevanju, da je sicer že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Madžarski, vendar ni počakal na končno odločitev, ampak jo je samovoljno zapustil in na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo in ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, pač pa je pot nadaljeval v Republiko Italijo, od koder so ga vrnili, zato po oceni tožene stranke obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, da bi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III, ki ureja tudi trajanje pridržanja z določilom 3. odstavka 28. člena na čim manj časa, in sicer ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvajanje potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z navedeno Uredbo Dublin III.

3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki očita, da pisni odpravek izpodbijanega sklepa ni identičen ustnemu, kot izhaja iz zapisnika tožene stranke o ustni naznanitvi ukrepa pridržanja zaradi predaje pristojni državi članici EU, in sicer za čim manj časa, oziroma, dokler bo to potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z Uredbo Dublin III, medtem ko je z izdanim pisnim sklepom pridržanje tožnika časovno omejeno na čim manj časa oziroma dokler bo to potrebno za izvedbo vseh upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu z Uredbo. Tako je vsebinsko časovna omejitev pridržanja v ustnem sklepu opredeljena na dva različna alternativna načina, od katerih je le enega mogoče enačiti s časovno omejitvijo v pisnem odpravku izpodbijanega akta, iz katerega tudi izhaja, da je začetek pridržanja 7. 6. 2016 od 12.00 ure, medtem ko je iz zapisnika tožene stranke z dne 3. 6. 2016 razviden začetek pridržanja z dnem 3. 6. 2016 ob 12.00 uri. Ker pisni odpravek sklepa ni identičen ustnemu, tožnik očita toženi stranki, da je ravnala v nasprotju s pravili postopka in da je že iz tega razloga potrebno izpodbijani sklep odpraviti, ker gre za kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Nadalje ob sklicevanju na določila 28. člena in člena 2 (n) Uredbe Dublin III ter njene uvodne izjave št. 20 in 32, 5. člena EKČP ter 6. in 56. člena in 52 (3) člena Listine EU, pa tudi 6 (3) člena PEU in 78 (1) člena PDEU v povezavi z 31 (2) členom Ženevske konvencije o statusu beguncev in 19. členom Ustave ter 84. členom ZMZ-1 ter glede na izpostavljene sodne odločbe Upravnega, Vrhovnega in Ustavnega sodišča ter Sodišča Evropske unije (SEU) in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) navaja, da v slovenski azilni zakonodaji ni ustrezne kakovosti pravnih norm pri uporabi kriterijev begosumnosti iz (68. člena) ZTuj-2, ki je bil sprejet že leta 2011, to je še preden je bila sprejeta Uredba Dublin III, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega v smislu 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z določilom 2. odstavka 31. člena Ženevske konvencije o statusu beguncev, ker je po pravu EU tožnik kot prosilec za azil, ki je v postopku obravnave po Dublinski uredbi zakonito na ozemlju Republike Slovenije. Zato meni, da je z vidika Ženevske konvencije za obravnavani spor bistveno, da je ukrep pridržanja, ki ga je izbrala tožena stranka, nujen. To pa se presoja z vidika standardov, ki izhajajo iz določil 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, pa tudi iz besedila 2. odstavka 84. člena ZMZ ter 2.n člena Uredbe Dublin III in ob upoštevanju določbe 1. odstavka 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in 19. člena Ustave ter 84. člena ZMZ. V zvezi s tem izpostavlja sodno prakso Sodišča Evropske Unije v zadevi Arslan in v zadevi Mahdi ter Upravnega in Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 in I U 1145/2016 (pravilno: I U 1145/2015) in odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up 1116/09-22. Toženi stranki očita, da je v konkretnem primeru napačno uporabila določilo 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ker je odločala po prostem preudarku.

4. Nadalje toženi stranki očita glede uporabe določila 2.n člena Uredbe Dublin III, češ da iz izpodbijanega akta ni mogoče ugotoviti, kako je ugotavljala nevarnost pobega in ali je sploh upoštevala določbe 68. člena ZTuj-2 v smislu citiranih stališč Vrhovnega sodišča v omenjeni sodbi. Sicer se tožnik strinja, da je tožena stranka v konkretnem primeru nevarnost pobega ugotovila s tem, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, vendar meni, da se uporaba kriterija nedovoljenega vstopa približa stanju, ko bi bil tujec zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito pridržan. Slednje pa je po določilu 1. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III prepovedano, po določilih ZTuj-2 pa je nedovoljen vstop tudi zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost. 5. Tožnik v tožbi izpostavlja, da je v Evropo prišel z namero zaprositi za azil in da iz okoliščin, o katerih je izpovedal tožnik, sodišče še ne more zaključiti, da je tožnik v času bivanja na Madžarskem zlorabljal postopek, pa tudi dejstvo, da je tožnik zapustil Madžarsko ne zadostuje za zaključek o nesodelovanju, da bi bilo tako nujno, da se tožnika pridrži v Centru za tujce. Poleg tega pa s strani Madžarske tudi še ni potrjena izvedba postopka predaje, kar ne utrjuje prepričanja, da je izrečeni ukrep nujen, ampak nasprotno. Zato je po mnenju tožnika izpodbijani akt nezakonit tudi z vidika uporabe manj prisilnega ukrepa omejitve gibanja na območje Azilnega doma, saj v slovenski azilni zakonodaji niso predvideni od slednjega milejši ukrepi.

6. Toženi stranki nadalje v tožbi očita, da je v konkretnem primeru narobe uporabila zahtevo po uvedbi manj prisilnih sredstev, s katerimi bi bilo tudi možno doseči legitimen namen po izvedbi dublinskega postopka, češ da je sklicevanje na to, da v Azilnem domu ni mogoče zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa, po stališču tožnika nezakonit razlog, ker meni, da bi tožena stranka morala izkazati še kaj več o tem, kaj je storila za to, da bi bil tak ukrep izrečen na območje Azilnega doma bolj učinkovit. Po mnenju tožnika se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce namreč nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa le na splošne okoliščine zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Ker je po mnenju tožnika nepravilna uporaba materialnega prava imela za posledico nezakonito odločitev tožene stranke, gre tudi za zmotno aplikacijo dejstev na zakonski dejanski stan in je zato izpodbijani akt nezakonit. Tožnik v tožbenem zahtevku predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in hkrati odloči, da se tožnika nemudoma izpusti iz Centra za tujce.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Sodišče je dne 16. 6. 2016 na ustni javni glavni obravnavi v navzočnosti tožnika in njegove pooblaščenke ter sodnega tolmača za paštu jezik, ki je tožnikov materin jezik, ter za angleški jezik, v dokazne namene vpogledalo listine upravnega spisa in ustno zaslišalo tožnika, ki je izrecno potrdil, da je lastnoročno podpisal tri listine, sestavljene v angleškem jeziku, ki se nahajajo v upravnem spisu brez slovenskega prevoda in pojasnil, da jih je sestavil tožnikov prijatelj, iz katerih izhaja, da gre po vsebini za prošnjo tožnika za azil in za umik te prošnje, ker si je tožnik želel nazaj na Madžarsko, in za ponovno prošnjo za azil v Sloveniji z dne 30. 5. 2016, ker si je premislil in si želi azil v Sloveniji. Na posebno vprašanje, ali je za azil zaprosil tudi na Madžarskem je izpovedal, da tam ni želel ostati, vendar se je moral podpisati, ker ga drugače ne bi pustili naprej, in na vprašanje, kam naprej si je želel oditi, je odgovoril, da si je od začetka želel v Italijo.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet sodne presoje v upravnem sporu je skladno z določilom 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljevanji) zakonitost dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, v konkretnem primeru torej zakonitost sklepa tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

11. Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na določbe 5. alineje 1. odstavka in 2. ter 4. odstavka 84. člena ZMZ-1 ter 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III). Slednja določa, da kadar obstoja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v smislu te uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, kot je določeno z izpodbijanim sklepom, Slovenijo samovoljno zapustil ter tako onemogočil postopek predaje odgovorni državi članici po določilih Uredbe Dublin III. Tožnik je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito že na Madžarskem, kjer je po lastnih navedbah ostal približno 20 dni, vendar tam na odločitev ni počakal. V Sloveniji je svojo prvo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito s posebno pisno izjavo izrecno umaknil in izrazil željo, da se ga vrne na Madžarsko. Ob podaji prošnje je povedal, da na odločitev o prošnji na Madžarskem ni počakal zato, ker v dvajsetih dneh, kolikor je tam ostal, ni imel nobenega osebnega razgovora o razlogih, zaradi katerih je zaprosil za azil, tudi sicer pa se je tam slabo počutil, popolnoma nezaželen in osovražen ter prepuščen samemu sebi, zato si je želel oditi v Italijo. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je izpovedal, da je že od začetka hotel v Italijo ter da je na Madžarskem sicer tudi zaprosil za azil, vendar tam ni hotel ostati, a se je za to odločil, ker ga drugače ne bi pustili naprej in ker je od začetka hotel iti v Italijo. Ko je bilo tožniku na glavni obravnavi predočeno, da je prvo namero za vložitev prošnje v Sloveniji umaknil, je to potrdil, pri čemer iz umika njegove prve namere, ki je v spisu, izhaja, da je namero umaknil zato, ker je želel, da se ga vrne na Madžarsko. Navedene okoliščine tudi po presoji sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo in Azilni dom samovoljno zapustil, še zlasti ob dejstvu, da si že od začetka želi v Italijo. Zato tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da je nezadostna utemeljitev tožene stranke o znatni nevarnosti pobega tožnika z vidika določil člena 28 (2) Uredbe Dublin III, ki se v državah članicah Evropske Unije uporablja neposredno.

13. Republika Slovenija je v skladu z Uredbo Dublin III dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi navedene Uredbe Dublin III, pa je tudi pridržanje na podlagi člena 28 (2), ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz navedene Uredbe Dublin III, kot tudi iz Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), predvsem člena 8 in naslednji ter uvodne določbe št. 17. Po 1. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III se (sicer) osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po tej uredbi, vendar pa je pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji v skladu z določilom 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Pojem „nevarnosti pobega“ iz 2. odstavka 28. člena Uredbe podrobneje definira točka (n) člena 2 navedene Uredbe, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da je osebi v postopku predaje v odgovorno državo članico mogoče izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti tej osebi in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III v 4. odstavku 28. člena določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive, v katerih pa je glede izvajanja ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti med drugim določeno, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa tega ni mogoče zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji, s tem, da je pridržani prosilec ločen od navadnih zapornikov in ob drugih pogojih za pridržanje iz navedene direktive (člen 10 Recepcijske direktive). Pridržanje se torej kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III odredi na podlagi člena 28 Uredbe Dublin III in ne le na podlagi ZMZ-1 oziroma nacionalne zakonodaje zadevne države članice, v konkretnem primeru Republike Slovenije.

14. Kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve, je vsebino pogoja za izrek ukrepa pridržanja iz 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatne nevarnosti pobega“ med drugim treba ugotavljati v povezavi s točko (n) 2. člena te uredbe. Enako stališče je izrazilo tudi Vrhovno sodišče v citirani sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ki je razen tega izrazilo tudi stališče, da uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji „znatna nevarnost pobega“, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi, saj vsaj nekatere določbe (3. do 5. alinea 1. odstavka 68. člena ZTuj-2) ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Po presoji sodišča pa je tožena stranka izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotavljala glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. 15. Tudi v zvezi s tožbenimi navedbami, da je zakonitost pridržanja treba presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), se sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zgoraj citirani sodbi. Vrhovno sodišče je v tej sodbi navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so navedene določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive, ki so bile upoštevane, skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji ter da je zato sklicevanje pritožnika na to, da je izrek ukrepa na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z 19. členom Ustave RS, za navedeni primer neupoštevno. Enako po mnenju sodišča po povedanem velja tudi za obravnavani primer. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na posebne kriterije v zvezi s sodno presoja z vidika 5. člena EKČP, vendar ne da bi pri tem tudi vsebinsko utemeljil zatrjevano domnevno kršitev v povezavi s konkretnimi okoliščinami izrečenega ukrepa pridržanja.

16. Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega je tožena stranka tožniku tudi pravilno izrekla pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, ker bo le tako mogoče zagotoviti na učinkovit način izvedbo postopka določitve odgovorne države članice po Uredbi Dublin III ter izročitve pristojni državi članici. Tak ukrep je tudi skladen z določbami 28. člena Uredbe Dublin III in 2. odstavka 84. člena ZMZ-1. Zato je ukrep pridržanja na območje Centra za tujce tudi sorazmeren. Treba je namreč zagotoviti, da tožnik ne bo zapustil Republike Slovenije pred končanjem postopka določitve pristojne države članice (in morebitne predaje le-tej). Glede na obstoj tožnikove begosumnosti, ki je v konkretnem primeru bila ugotovljena in glede na navedene varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev samovoljnega odhoda iz Azilnega doma in s tem tudi iz Republike Slovenije, tako ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa od ukrepa pridržanja v Azilnem domu. Zato je samo s pridržanjem na Center za tujce, kjer sicer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo končan postopek določitve pristojne države članice oziroma do njegove predaje le-tej. Ta strožji ukrep pa je tudi v skladu z določbo 10. člena Recepcijske direktive, kot je predhodno povzeta v obrazložitvi te sodbe. Zato tudi okoliščine oziroma razmere v Centru za tujce, kot jih je tožnik navedel v tožbi in na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem (prosto gibanje, bivanjski pogoji, komuniciranje) ne morejo vplivati na zakonitost odrejenega pridržanja v Centru za tujce.

17. Ker tožnik v tožbi očita tudi, da je tožena stranka pri ustni naznanitvi izrečenega ukrepa pridržanja časovno omejitev izrekla na dva različna alternativna načina, od katerih je le enega mogoče enačiti s časovno omejitvijo, kot je opredeljena v izreku pisnega odpravka, sodišče pojasnjuje, da ta nepravilnost sama po sebi ni mogla vplivati na odločitev tožene stranke o stvari, ki je sicer po presoji sodišča pravilna in ki tudi v obrazložitvi (v 3. odstavku na strani 4) na razumljiv način pojasnjuje, da pridržanje skladno s 3. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo upravnih postopkov, vse do izvršitve predaje skladno s to uredbo.

18. Prav tako na pravilnost odločitve po mnenju sodišča ne more vplivati napačen oziroma očitno pomoten zapis datuma sestave zapisnika o seznanitvi prosilca za mednarodno zaščito z odreditvijo spornega ukrepa, zabeležen neposredno po sprejemu prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je tožnik na predpisanem obrazcu vložil dne 7. 6. 2016, kar med strankama niti ni sporno, saj tožena stranka lahko kadarkoli izda popravni sklep za popravo očitne pisne pomote.

19. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.