Jedro

Za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov je možno upoštevati le predloge, vložene do 7.6.1993. Ta rok, določen v 11. členu ZLPP, je materialni rok in ne procesni rok v zvezi z ZUP, zato zamuda materialnega roka pomeni izgubo pravice. Po poteku tega roka zato ni možno razširjati zahtevka na podlagi 130. člena ZUP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2047/97 z dne 15.12.1998.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 67/97 - popr.) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.5.1997 ter ji vrnilo zadevo v ponovno odločanje. V obrazložitvi sodbe navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo v 1. in 2. točki odpravila začasno odredbo in sklep Upravne enote M. z dne 13.1.1997 in pod isto št. z dne 11.3.1997 izdano dopolnilno začasno odredbo, v točkah 3., 4., 5. in 6. pa tožeči stranki kot zavezancu prepovedala vsakršno razpolaganje z nepremičninami pri vl. št. 549 in 906 k.o. F., ki so še v njeni uporabi in upravljanju, kar se po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Mariboru, obvesti se tudi sodni register Okrožnega sodišča v Mariboru ter zavezancu O. F. d.o.o. prepovedala lastninsko preoblikovanje podjetja, o čemer se obvesti Agencijo Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo, vse do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji; vse kar se je v postopku za izdajo začasne odredbe predlagalo več in drugače pa zavrnila. Sodišče povzema določbo 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in ugotavlja, da je tožena stranka v napadeni odločbi zavzela napačno pravno stališče, po katerem je možno vložene predloge za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja po ZLPP, kot tudi vložene zahteve za denacionalizacijo razširjati tudi še po poteku rokov, določenih v 11. členu ZLPP oz. po poteku rokov za vložitev zahtev za denacionalizacijo, in sicer na podlagi določbe 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-ZUP), po kateri lahko stranka, potem ko je upravni postopek uveden, do odločbe na prvi stopnji razširi postavljeni zahtevek, ali postavi namesto prejšnjega zahtevka drug zahtevek, ne glede na to, ali ima razširjeni oz. spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se opira tak zahtevek na bistveno enako dejansko stanje. V sporni zadevi se citirana določba 130. člena ZUP ne more uporabiti, saj tega ne omogoča določba 1. odstavka 11. člena ZLPP, po kateri je skrajni rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij 7.6.1993. ZLPP je namreč novejši in specialen predpis v odnosu do ZUP, ki se v postopkih denacionalizacije in lastninskega preoblikovanja podjetij uporablja subsidiarno, če specialni in novejši predpisi z obeh področij ne določajo drugače. Rok 7. junij 1993 je končni prekluzivni rok, po poteku katerega se postavljenih predlogov za izdajo začasne odredbe ne da več širiti. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke je razvidno, da le-ta temelji na razširjenih predlogih za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki so jih stranke postavljale tudi po poteku prekluzivnega roka iz 11. člena ZLPP. Zato je tožena stranka napačno uporabila materialni zakon, posledično pa nepopolno oz. napačno ugotovila dejansko stanje, saj ni ugotavljala zahtevanega oz. potrebnega obsega in načina zavarovanja vloženih zahtevkov za denacionalizacijo v procesih lastninskega preoblikovanja podjetja (tožeče stranke kot zavezanca) glede na pravočasno vložene predloge za izdajo začasne odredbe, v povezavi z zahtevami za denacionalizacijo, torej glede na tiste, ki so bili vloženi do 7.6.1993. Pritožbo zoper navedeno sodbo sta iz vseh razlogov po 72. členu ZUS vložila I.B. in Z.B. kot pravna naslednika pokojnega upravičenca I.B., rojenega 23.11.1881, ki mu je bilo podržavljeno podjetje I.B., O. F., katerega premoženje se nahaja med sredstvi tožeče stranke (ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo O. F., p.o.- zavezanec).

Pritožnika navajata, da sta v času do 7.6.1993 vsak zase vložila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega podjetja in predlog za izdajo začasne odredbe po 10. in 11. členu ZLPP. I.B. navaja, da ugotovitve sodišča glede vsebine njegovih zahtev za denacionalizacijo in predlogov za izdajo začasne odredbe niso točne, prav tako pa je tudi Z.B. pravočasno vložil predlog za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Navaja, da je iz zapisnika Upravne enote M. z dne 20.12.1996 razvidno, kakšni zahtevki za denacionalizacijo in kakšni predlogi za začasne odredbe so bili vloženi. Meni, da je zahtevo za denacionalizacijo glede vrnitve podržavljenega podjetja v last in posest ter odškodnino in začasno odredbo med postopkom spreminjal glede na ugotovitve o vrednosti podržavljenega podjetja ob podržavljenju in sedaj, ter navedel, da se bo naknadno izjasnil glede oblike odškodnine. Naknadno je bila vložena zahteva za vzpostavitev lastninskega deleža na družbenem kapitalu zavezanca. Ugotovitev tožene stranke o pravočasno vloženih predlogih je po njegovem mnenju pravilna, ker ga je on vložil 3.12.1992, Z.B. pa dne 9.1.1993, in so dopustne dopolnitve po ZUP, ki ga je treba uporabiti na podlagi 6. člena ZDen. Zahteva za denacionalizacijo nima zveze z ZLPP in začasna odredba po ZLPP nima zveze z zahtevo za denacionalizacijo. V smislu 2. odstavka 72. člena ZUS bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo na prvi stopnji, vendar ni bila opravljena, zaradi česar je izdana sodba, ki je nepravilna in v nasprotju z listinskimi dokazi, predvsem glede začasnih odredb. Pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca Z.B. navaja, da je sodišče spregledalo njegove zahteve za denacionalizacijo z dne 4.1.1992 in 21.11.1992 in predlog z dne 9.1.1993. Zahteval je vrnitev podjetja, in sicer v last in posest celotnega družbenega podjetja na podlagi 38. člen ZDen, z dokupom razlike vrednosti po 25. členu, v zvezi s 36. členom ZDen in že 9.1.1993 vložil predlog za izdajo začasne odredbe po določbah 9. do 17. člena ZLPP ter zahteval, da se zavezancu v celoti prepove razpolaganje s premičnim in nepremičnim premoženjem podjetja ter prepove popolno lastninsko preoblikovanje. Meni, da ima položaj stranke in enotnega sospornika ter da se ravnanje enega procesnega udeleženca šteje v korist vseh. Ni razumljivo, zakaj je bil izvzet iz odločanja. Oba pritožnika kot pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbo zavezanca kot neutemeljeno, ali pa da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi prizadetih strank prereka pritožbene navedbe. Navaja, da je pritožbeno sklicevanje na predlog za izdajo začasne odredbe z dne 9.1.1993, ki ga je vložil Z.B. in katerega ni prejela, neutemeljeno, ker se v tem postopku odloča le o predlogu I.B. za izdajo začasne odredbe z dne 4.12.1993 (prav:

3.12.1993) in razširitvi predloga z dne 17.10.1996 ter da je glede uporabe predpisov Vrhovno sodišče RS že odločilo v sodbah št. U 669/96-9 in 670/96-12 z dne 1.4.1998. Opozarja tudi na začasno odločbo upravne enote M. z dne 11.3.1997, s katero so bile vrnjene vse v predlogu začasne odredbe z dne 3.12.1992, naštete nepremičnine, razen parc. št. 32/2, ki je bila povečana z dokupom. Predlaga zavrnitev obeh pritožb. Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je možno upoštevati le predloge za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov, vložene do 7.6.1993 v okviru do tedaj vložene zahteve za denacionalizacijo. Rok po 11. členu ZLPP je materialni rok (pogoj) in ne procesni rok v zvezi z ZUP, zato zamuda materialnega roka pomeni izgubo pravice. Zato je zmotno stališče pritožnikov in tožene stranke, da je na podlagi 130. člena ZUP tak zahtevek možno razširjati. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka napačno uporabila materialni zakon in da je posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker ni ugotavljala potrebnega obsega in načina zavarovanja vloženih zahtev za denacionalizacijo v procesih lastninskega preoblikovanja podjetja glede na pravočasno vložene predloge za izdajo začasne odredbe o zavarovanju, ki so bili vloženi do 7.6.1993. Pritožbeno sodišče tudi zavrača stališče pritožnikov, da zahteva za denacionalizacijo in predlog za zavarovanje po 10. do 12. členu ZLPP nista v medsebojni zvezi, saj je zavarovanje možno le v okviru vložene zahteve za denacionalizacijo.

V zvezi s pritožbenimi ugovori pritožbeno sodišče dodaja, da bi pritožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, vloženi do 7.6.1993, morali biti obravnavani enotno. Organ, ki odloča o predlogu začasne odredbe, pa mora v svojem aktu o odločitvi glede predloga povedati oceno deleža upravičencu podržavljenega premoženja na družbenem kapitalu ali nepremičnini zavezanca, če ne sledi predlogu v celoti. Ker je vložena zahteva za denacionalizacijo pogoj za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja (9. člen ZLPP), je tako kot pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo enega pravnega naslednika pok. upravičenca po določbi 2. odstavka 64. člena, v zvezi s 15. členom ZDen, v korist vseh, tudi pravočasno vložen predlog za izdajo začasne odredbe po 10. in 11. členu ZLPP v korist vseh. Glede na to, da gre za vrnitev podjetja oziroma premoženja pok. upravičenca, imajo vsi njegovi pravni nasledniki položaj enotnega materialnega sospornika tako glede zahteve za vrnitev podržavljenega podjetja oziroma premoženja, kot glede zavarovanja zahtevkov po ZLPP, saj je mogoče tako po ZDen kot po ZLPP, stvar rešiti le na enak način glede zahteve za vrnitev podržavljenega premoženja in zavarovanja zahtevkov. Torej bo morala tožena stranka v ponovnem postopku upoštevati, da je potrebno skupaj obravnavati zahtevi za izdajo začasne odredbe obeh vlagateljev, ki sta bili vloženi do 7.6.1993. V skladu z 12. členom ZLPP mora biti predlagano zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka po vsebini in obsegu verjetno izkazano. To pomeni, da mora biti najmanj izkazano, da je predlagana oblika vrnitve po 1. odstavku 16. člena ZDen možna.

Ta stališča in pripombe bo potrebno upoštevati v ponovnem postopku, v katerem je treba dati vsem strankam možnost udeležbe v postopku.

Ker niti tožeča niti tožena oziroma prizadeti stranki niso predlagale glavne obravnave, sodišče prve stopnje ni kršilo določb Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni na podlagi 73. člena ZUS.