Jedro

Pravica za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja se pridobi z licenco. Namen podelitve licence s področja varovanja je zaščita javnega interesa, ki se kaže v varovanju javnega reda, javne varnosti, varstvu naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja, ki neposredno opravlja dejavnost, zato je pomembno, da to dejavnost opravljajo strokovno usposobljene osebe, varnostno preverjene in brez varnostnih zadržkov. Osebe, ki nimajo licence in ne izpolnjujejo pogojev, določenih v ZZasV namreč predstavljajo večje tveganje za varnost naročnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in naložilo tožeči stranki, da toženi povrne 1.3010,90 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožena stranka je pritožbo prejela 14. 2. 2013 in v roku nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker v Povabilu k oddaji ponudbe Sistem za pristopno kontrolo in registracijo delovnega časa na Ministrstvu za javno upravo z dne 1. 4. 2007 (A3, B1) ni uvrstila kot posebnega in nujnega pogoja za ponudnika licenco po 16. členu ZZasV in ker iz ponudbe ni izločila ponudnika J. d. o. o., ki te licence ni imel ter izbrala tožnika, ki je imel veljavno licenco. Nosilni razlog za zaključek, da tožena stranka ni ravnala protipravno, je presoja sodišča prve stopnje, da besedne zveze „pristopne kontrole“ v povabilu k oddaji ponudbe ni mogoče enačiti z enako besedno zvezo po ZZasV, pač pa jo je treba razlagati v skladu s samo vsebino naročila. Ta pa ni v varovanju ljudi in premoženja pač pa gre pri pristopni kontroli le za sistem kontrole in registracije prisotnosti zaposlenih in delovnega časa na Ministrstvu za javno upravo. Zato za izvedbo te ponudbe ponudnik ne potrebuje licence, tožena stranka pa zato ni bila dolžna pogojevati povabila k oddaji ponudb z veljavno licenco.

6. Za presojo obravnavanega vprašanja so relevantne določbe Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS 126/2003), ki je v 3. členu določal, da se pravica za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja pridobi z licenco. Namen podelitve licence s področja varovanja je zaščita javnega interesa, ki se kaže v varovanju javnega reda, javne varnosti, varstvu naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja, ki neposredno opravlja dejavnost, zato je pomembno, da to dejavnost opravljajo strokovno usposobljene osebe, varnostno preverjene in brez varnostnih zadržkov. Osebe, ki nimajo licence in ne izpolnjujejo pogojev, določenih v ZZasV namreč predstavljajo večje tveganje za varnost naročnika, v prostorih katerega montirajo sisteme tehničnega varovanja (1)

7. V pritožbi tožeča stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno presodilo, da vsebina naročila ne ustreza pogojem zasebnega varovanja, kot ga je določal ZZasV, pri čemer izpostavlja naslednje okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, tožeča stranka pa jih je pravočasno zatrjevala: - da po predmetu naročila to zajema tudi montažo naprav, opreme in sredstev sistema pristopne kontrole - da je Inšpektorat RS za notranje zadeve ugotovil, da izbrani ponudnik s pogodbo, ki jo je sklenil na podlagi sporne izbire, brez ustrezne licence izvaja pri naročniku načrtovanje in izvajanje varnostnih sistemov, ki predstavlja storitev zasebnega varovanja in da je zato zoper izvajalca te storitve začel hitri postopek o prekršku.

8. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo obrambi tožene stranke iz odgovora na tožbo in sicer, da pristopna kontrola v povabilu za oddajo ponudb ni pristopna kontrola po 2. odstavku 2. člena ZZasV, ker je šlo pri naročilu le za nakup programske opreme za evidenco delovnega časa. Ugotovitev, da je vsebina naročila le nakup programske evidence za evidenco delovnega časa, je v nasprotju z listino B1, ki jo je v dokaz svojim trditvam priložila tožena stranka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz specifikacije za sistem pristopne kontrole in registracijo delovnega časa na Ministrstvu za javno upravo (sestavni del listine B1) izhaja, da je šlo za menjavo sistema za pristopno kontrolo v vseh delovnih prostorih, ki vključuje tudi montažo, postavitev in konfiguriranje nove opreme, naročilo pa zajema tudi dokumentacijo izvedenih del (načrti, sheme, konfiguracija naprav, dokumentiranje varnostne politike vseh naprav). Na podlagi navedenega se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je tožena stranka dokazala, da je bil predmet naročila le programska oprema za kontrolo delovnega časa, za prodajo katere izvajalec storitve ne potrebuje licence. Sicer pa tožena stranka tudi ni prerekala trditev in dokaza tožeče stranke (obvestila o inšpekcijskem ukrepu - A13) v zvezi z ugotovitvami Inšpektorata RS za notranje zadeve. Zato bi te trditve tožeče stranke moralo sodišče prve stopnje upoštevati za priznane (2. odstavek 214. člena ZPP). Ob povedanem pa se izkaže, da je bila predmet naročila storitev iz ZZasV in da bi bi morala tožena stranka v zvezi s predmetom naročila zahtevati, da ima ponudnik licenco po ZZasV.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker samo ne more dopolniti postopka glede ugotavljanja ostalih zakonskih pogojev za odškodninski zahtevek tožeče stranke, ki temelji na protipravnem ravnanju naročnika storitve (355. člen ZPP).

10. Odložitev odločitve o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Državni portal Republike Slovenije, Vprašanja in odgovori. Odgovor (19. 4. 2013)