Jedro

Sporni prostori na dan uveljavitve SZ niso bili v takem stanju, da bi ustrezali kriterijem, ki jih je zahtevala določba prvega odstavka 4. člena ZSR za opredelitev stanovanja. Stanovanjsko pravico je bilo v skladu z določbo 10. člena ZSR mogoče pridobiti le na stanovanju in ne na kakšnih drugih prostorih. Ker tožnik na dan uveljavitve SZ na spornih prostorih ni mogel imeti stanovanjske pravice, tudi ne more po določbah 117. člena SZ zahtevati privatizacije kasneje adaptiranih prostorov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za sklenitev stanovanjske pogodbe za trosobno stanovanje v pritličju stanovanjske hiše P., ker tožniku s sklepom tožeče stranke o dodelitvi z dne 10.1.1991 niso bili dodeljeni stanovanjski, temveč poslovni prostori. Ker je do dejanske spremembe prostorov iz poslovnih v stanovanjske prišlo šele z adaptacijo v letu 1992, tožnik na njih v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ) ni mogel imeti stanovanjske pravice in zato ni upravičenec za odkup v smislu 117. člena SZ.

Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa tako spremembo obeh sodb, da se ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku za sklenitev kupne pogodbe. V zvezi s sklicevanjem sodišča druge stopnje na določbe 10. in 47. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR) revizija opozarja na stališče v teoriji, da je prevzem opravljen, ko se volji obeh pogodbenikov krijeta. Tožnik je istočasno z aktom o dodelitvi prevzel ključe stanovanja. Zato je že v januarju 1991 prevzel fizično posest nad prostori, naročil je načrte za adaptacijo, pričel z nabavo materiala in tudi s samo adaptacijo. Zato je že takrat prišlo tudi do stanovanjskega razmerja v smislu 47. člena ZSR. Do stalne preselitve je prišlo kasneje iz razlogov višje sile, torej vojne, vpoklica tožnika, nevarnega območja in bolezni tožnikovega otroka. Sodišče druge stopnje je zavzelo dve napačni stališči: do akta dodelitve prostorov in do trenutka nastanka stanovanjskega razmerja.

Neutemeljen je očitek o neplačevanju stanarine, kar predstavlja čisto novoto. Sodišče druge stopnje ne bi smelo interpretirati tožnikovega dopisa z dne 18.11.1991, saj se tožnik o vsebini tega dopisa pred sodiščem prve stopnje ni izjasnil. V njem je tožnik zaprosil za pomoč pri adaptaciji. Sodišče prve stopnje opira odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka predvsem na stališče, da sporni prostori niso predstavljali stanovanja. Tožnik meni, da zaradi večletne neuporabe tudi niso več bili poslovni prostori. Tožena stranka ni predložila evidence o svojih poslovnih prostorih. Za spremembe namembnosti iz poslovnih prostorov v stanovanjske prostore v zakonodaji ni ustreznega postopka. Tudi če so v januarju 1991 to še bili poslovni prostori, so z aktom o dodelitvi spremenili svojo namembnost. Izpolnjevali so vse pogoje iz definicije stanovanja po starem in novem zakonu. Ob dodelitvi teh prostorov in njihovem prevzemu je tožnik vrnil prejšnje družbeno stanovanje v K. Sicer pa sta sodišči zavrnili tožbeni zahtevek oziroma pritožbo iz popolnoma različnih razlogov, ki si med seboj nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je smatralo, da tožnik na poslovnih prostorih ni mogel pridobiti stanovanjske pravice. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da tožnik ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, ker ni imel pravilne odločbe (10. člen ZSR) in ker naj ne bi prevzel stanovanja (47. člen ZSR).

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v obravnavani zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 je med drugim podana, če so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Gre za razloge o odločilnih dejstvih in ne za pravne razloge, predvsem pa gre za razloge v isti sodbi, ne pa v dveh različnih sodbah, kot je uveljavljano procesno kršitev opredelila revizija. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977 je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je nepravilno uporabilo, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. V reviziji se take procesne kršitve lahko uveljavljajo, če je do njih prišlo v postopku pred sodiščem druge stopnje (določba 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977). Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje se lahko v reviziji uveljavljajo le pod pogojem, če so se uveljavljale že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje. Takih procesnih kršitev tožnik v pritožbi ni uveljavljal. V reviziji je nato sicer navedel, da uveljavlja tudi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ni jasno opredelil, do katerih od takih možnih kršitev naj bi v postopku na drugi stopnji prišlo. Če je mogoče v tej smeri opredeliti njegove trditve, da sodišče druge stopnje ne bi smelo interpretirati njegovega dopisa z dne 18.11.1991, mu je potrebno pojasniti, da je vsebino tega dopisa povzelo že sodišče prve stopnje v razlogih v drugem odstavku na 5. strani sodbe. Če pa očitano procesno kršitev predstavlja revizijska trditev, da je neutemeljen očitek sodišča druge stopnje o neplačevanju stanarine, ki je hkrati tudi čista novota, saj se o tem v postopku na prvi stopnji ni govorilo, je potrebno tožniku odgovoriti, da si te razloge napačno razlaga. O plačevanju stanarine govori sodišče druge stopnje na 4. strani sodbe v sklopu ostalih razlogov, zakaj je pomemben trenutek nastanka stanovanjskega razmerja v smislu 47. člena ZSR. Teh razlogov nikakor ni mogoče razumeti kot očitek tožniku, da naj ne bi plačeval stanarine. Revizijsko sodišče je ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe še ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Revizija zmotno ocenjuje, da so (pravni) razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka različni od (pravnih) razlogov sodišča druge stopnje za zavrnitev tožnikove pritožbe. Po določbi 10. člena ZSR je občan pridobil stanovanjsko pravico na stanovanju v družbeni lastnini na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili sporni prostori poslovne in ne stanovanjske narave, pomeni neizpolnjevanje pogojev iz pravkar navedenega člena. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da na podlagi sklepa o dodelitvi poslovnih prostorov v uporabo tožnik ni mogel pridobiti stanovanjske pravice, pomeni opredelitev enakega pravnega razloga iz 10. člena ZSR. Razloge o pogojih za nastanek stanovanjskega razmerja iz 47. člena ZSR in pomenu prevzema stanovanja (48. člen ZSR) je sodišče druge stopnje navedlo le v odgovor na tožnikove pritožbene trditve, da je s prevzemom ključev prevzel fizično oblast nad spornimi prostori. Pri tem je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno poudarilo, da prevzem ključev ne predstavlja prevzema stanovanja v smislu citiranih zakonskih določb. Ker revizija zatrjuje, da je tožnik takoj po prevzemu ključev v januarju 1991 že pričel z adaptacijo spornih prostorov in da je bila elektrika priklopljena, mu je na tem mestu potrebno odgovoriti, da so te trditve v izrečnem nasprotju z njegovo izpovedjo, ko je bil zaslišan kot stranka. Takrat je povedal, da elektrike ni bilo, da po prevzemu ključev v prostorih ni bival, ker je bila potrebna adaptacija, da je sicer pričel z zbiranjem sredstev za adaptacijo in pridobivanjem načrtov, vendar poleti ni nič delal, potem pa je adaptacijo prevzela tožena stranka. Tako njegovo izpoved je sodišče druge stopnje povzelo v svoje razloge o ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovilo je še, da je tožena stranka adaptacijo izvajala v času od marca 1992 do junija 1992, da je bil nato izdan sklep o dodelitvi sedaj stanovanjskih prostorov tožniku, sledilo je točkovanje stanovanja, v septembru 1992 pa še sklenitev najemne pogodbe. Tudi tožnik sam je povedal, da se je v stanovanje vselil v letu 1992. Na take dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje potrdilo, so v revizijskem postopku vezani stranke in revizijsko sodišče, saj zaradi izrečne določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na pravkar povzetih odločilnih dejanskih okoliščinah temelji tudi nadaljnja ugotovitev obeh sodišč, da sporni prostori 19.10.1991, ko je pričel veljati SZ, niso predstavljali stanovanja. Takrat je še vedno šlo za opuščeno vaško trgovino, v kateri je tožena stranka skladiščila svoje predmete. S tako presojo se strinja tudi revizijsko sodišče. Ugotovljeno dejansko stanje spornih prostorov na dan uveljavitve SZ ne dovoljuje sklepanja, da je šlo za stanovanje. Prostori takrat niso bili v takem stanju, da bi ustrezali kriterijem, ki jih je zahtevala določba prvega odstavka 4. člena ZSR za opredelitev stanovanja. Tudi po tožnikovi izpovedi (in ne samo po vsebini njegovega dopisa z dne 18.11.1991) tožnik takrat v njih ni bival, ker jih je bilo treba adaptirati. Ali so sporni prostori takrat še ustrezali kriterijem za poslovne prostore (kar je pričel tožnik uveljavljati šele v pritožbi), za odločitev v tej pravdni zadevi ni pomembno.

Stanovanjsko pravico je bilo v skladu z določbo 10. člena ZSR mogoče pridobiti le na stanovanju in ne na kakšnih drugih prostorih. Ker tožnik na dan uveljavitve SZ na spornih prostorih ni mogel imeti stanovanjske pravice, tudi ne more po določbah 117. člena SZ zahtevati privatizacije kasneje adaptiranih prostorov.

Po vsem povedanem revizijsko uveljavljani in uradno upoštevni revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno tožnikovo revizijo.

Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov.