Jedro

Na podlagi zgornjih dejanskih ugotovitev v postopku in stališča, da gre prvenstveno za stvarno služnost namenjeno opravljanju podjema določene pravne osebe, je sodišče prve stopnje presodilo, da je nepravo stvarno služnost mogoče ustanoviti za nedoločen čas.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo po tožbi zavrnilo zahtevek tožnice, da je toženka dolžna takoj opustiti vsakršno poseganje v njeno nepremičnino parc. št. 259/2, k.o. ... še zlasti pa je dolžna opustiti hojo in vožnjo s traktorji in drugimi kmetijskimi stroji, enoslednimi vozili, kakor tudi osebnimi vozili in tovornimi vozili, da se toženki v bodoče prepoveduje vsakršno poseganje v navedeno nepremičnino tožnice ter da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati odvetniške stroške tožnice, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Po nasprotni tožbi je ugodilo zahtevku tožnice, da ji je toženka dolžna izročiti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje, da se na nepremičnini parc. št. 259/2, k.o. ... vknjiži služnost hoje in vožnje z vsemi vozili v korist A. d.o.o., v roku 15 dni, sicer bo listino nadomestila sodba (II. točka izreka) ter toženki po nasprotni tožbi naložilo, da je dolžna tožnici po nasprotni tožbi v roku 15 dni povrniti vse stroške tega postopka, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje za lažje razumevanje tožnico (po nasprotni tožbi toženko) B. B. imenovalo tožnica, toženko (po nasprotni tožbi tožnico) A. d.o.o. pa toženka.

3.Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica zavzema stališče, da se izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila lahko uveljavlja samo proti tistemu, ki se je s pogodbo zavezal izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo z določeno vsebino, tožnica pa take zaveze nima, nadalje, da neprava stvarna služnost v korist pravne osebe ne more biti časovno neomejena, ter da priposestovanje neprave stvarne služnosti ni mogoče. V potrditev svojih stališč v obširni pritožbi, ki je napisana v obliki pravnega mnenja, navaja, da toženka uveljavlja obligacijskopravni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kjer okoliščine v zvezi z uporabo pravnega pravila o zaupanju v podatke zemljiške knjige in poštenostjo tožnice niso ključne, saj ni mogoče govoriti o pravici v pričakovanju v korist toženke. Za takšen pravni položaj se zahteva že izstavljeno in veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, česar pa v konkretni zadevi ni bilo. Neprava stvarna služnost se lahko ustanovi samo v korist poimensko določene osebe ter ni prenosljiva. Tudi v primeru, če bi bil singularni pravni naslednik v slabi veri, izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila od njega ni dopustno uveljavljati, saj gre za relativni zahtevek, ki še zmeraj ohranja obligacijsko pravno naravo. Do prehoda pravic na podlagi singularnega pravnega nasledstva lahko pride le izjemoma na univerzalne pravne naslednike, na singularne pravne naslednike v primerih, ki jih izrecno določa zakon ter kadar je s pogodbo ustanovljena pravica v korist tretjega. Nadalje navaja, da Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ne govori o smiselni uporabi pravil o osebnih služnostih, ampak o neposredni uporabi pravil o osebnih služnostih, prav tako zanje velja pravilo, da prenehajo s smrtjo fizične osebe oziroma po poteku 30 let, če so ustanovljene v korist pravne osebe. So strogo neprenosljive, prav tako je zasebna neprava stvarna služnost glede obsega upravičenja uporabe bolj utesnjujoča od osebne služnosti, zato prenos njenega izvrševanja ne pride v poštev. V stvarnem pravu velja kogentno pravilo numerus clausus, prav tako je potrebno ločevati prave pozitivne stvarne služnosti in zasebne neprave pozitivne stvarne služnosti, drugi in tretji odstavek 226. člena SPZ, pa se ne moreta uporabiti za zasebne neprave stvarne služnosti. V konkretni zadevi uporabljajo služečo nepremičnino vsi uporabniki bencinskega servisa, čeprav naj bi šlo za zasebno nepravo stvarno služnost v korist družbe A. d.o.o.. V tej zvezi sodišče prve stopnje prezre okoliščino, da pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ, pomeni, da zasebno neprava stvarna služnost, če bi jo morebiti priznali, lahko izvršuje zgolj A. d.o.o.. Tožnica nadalje navaja, da priposestvovanje nepravih stvarnih in osebnih služnosti ni dopustno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnice, da je toženka vedela, da nima neomejene osebne stvarne služnosti, ter da to izhaja iz sestanka z dne 15. 1. 2013, ki je podpisan s strani C. C. in Č. Č., predstavnikov podjetja D. d.o.o.. Prav tako ni zavzelo stališča do izpostavljenih e-sporočil z dne 10. 10. 2012, z dne 15. 1. 2013 ter sporočila z dne 9. 10. 2012 s strani pooblaščenke E. E., ki je prav tako predlagala sestanek za namen ureditve medsebojnih služnosti. Gre za odločilna dejstva, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo presojati z vidika pravilne ugotovitve dejanskega stanja. Protispisna je ugotovitev sodišča, da je bilo izvajanje služnosti navzven vidno in zaznavno, tudi v času, ko je tožnica kupila sporno parcelo. Sam koncept služnosti za priposestvovanje terja daljše časovno obdobje, možna so pretrgana zastaranja, tožnica pa kot pravni laik niti ni mogla opraviti kvalitetne raziskovalne dolžnosti upoštevaje, da služnost v zemljiški knjigi ni bila vpisana. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožnice o točnih datumih dopisov, s katerimi je pravni prednik tožnice obveščal toženko o prepovedi izvajanja prevozov, kar je potrdila tudi priča F. F., v posledici česar je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pod 29. točko obrazložitve sodbe storilo bistveno kršitev določb pravnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP, saj so navedeni razlogi v odločilnih dejstvih med seboj nejasni, prav tako je obrazložitev sodišča nejasna in nerazumljiva. Tožnica se smiselno zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo sodbe na način, da se ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ter se zavrne zahtevek po nasprotni tožbi.

4.Toženka je podala odgovor na pritožbo in se v njem obrazloženo zavzela za njeno zavrnitev. Zahtevala je tudi vračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Prav tako ni zagrešilo pritožbeno očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je odločitev, ki jo je sodišče sprejelo mogoče v celoti preizkusiti. Glede tožničinega vèdenja o obstoju služnosti, je sodišče v točkah 28. in 29. obrazložitve navedlo jasne in argumentirane razloge. To velja tudi za vsa ostala pravno relevantna dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan v zadevi. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve po 15. točki 339. člena ZPP, ki jo tožnica vidi v tem, da je sodišče v nasprotju s spisovnimi podatki ugotovilo, da je bilo izvajanje služnosti navzven vidno in zaznavno. Citirana kršitev (t. i. protispisnost) je napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). Ne gre pa za to kršitev, ko sodišče dokaze ocenjuje. S tem pritožbenim očitkom dejansko izraža pritožba nestrinjanje z dokazno oceno, kar pa ne more biti utemeljen pritožbeni razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri dokazni oceni je upoštevalo vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP; dokazna ocena je vestna, razumna in analitično povezana, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7.Tožnica z negatorno tožbo zahteva prepoved vznemirjanja lastninske pravice na njeni nepremičnini parc. št. 259/2. Zatrjuje in dokazuje, da je navedeno nepremičnino pridobila na podlagi Prodajne pogodbe z dne 15. 9. 2014 od pravnega prednika F. F., toženka pa je lastnica nepremičnine na kateri stoji bencinski servis A. d.o.o., ter opravlja dejavnost točenja in prodaje goriva, pri čemer njeni kupci po opravljenem obisku bencinske črpalke, s svojimi vozili prečkajo najprej nepremičnino v lasti I. I. ter nato še nepremičnino tožnice. Kljub pozivu toženke na ureditev razmerij, plačilu uporabnine ter obratovalnih stroškov, toženka vse zahteve zavrača.

8.Toženka z nasprotno tožbo zahteva od tožnice izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis neprave stvarne služnosti, s katero bo izrecno in nepogojno dovolila, da se na njeni nepremičnini vknjiži služnost hoje in vožnje z vsemi vozili v korist A. d.o.o. Zatrjuje in dokazuje, da ima pravico uporabe, hoje in vožnje, tožničine nepremičnine na podlagi Prodajne pogodbe z dne 3. 11. 1992, ki so jo sklenili pravni predniki tožnice ter toženka. V tej pogodbi so se dogovorili za nepravo stvarno služnost v korist toženke, tj. pravne osebe, toženka je navedeno služnost vseskozi nemoteno izvrševala, tožnica pa je zanjo vedela. Kljub temu, da toženka služnosti ni vpisala v zemljiško knjigo, je pravno varovana, saj je tožnica nedobroverna pridobiteljica lastninske pravice.

9.Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka in zahtevka po nasprotni tožbi predstavljajo določbe SPZ, Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ).

10.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 259/2, k.o. ... toženka pa lastnica nepremičnine parc. št. 254/9, k.o. ... ki v naravi predstavlja bencinski servis. Toženka je navedeno nepremičnino pridobila v last in posest od G. G. in H. H., na podlagi Kupoprodajne pogodbe z dne 3. 11. 1992 (B4). Stranke te pogodbe so se v 3. točki med drugim izrecno dogovorile: "A. d.o.o., dovoljuje pravico hoje in vožnje z vsemi vozili preko parcel št. 255/2 in 254/3, k.o. ... H. H. in G. G. in podjetju I. d.o.o., H. H. in G. G., dajeta pravico služnosti hoje in vožnje z vsemi vozili A. d.o.o., na parc. št. 259, vl. št. ..., k.o. ... Uporaba služnosti ne sme ovirati poslovanja bencinskega servisa oziroma gostinskega objekta. Stranki izrecno dovoljujeta vpis služnosti v zemljiško knjigo v korist druga drugi." Stranke pogodbe so se dogovorile za ustanovitev neprave stvarne služnosti, ki je niso vpisale v zemljiško knjigo, prav tako so si podelile časovno neomejeno služnost. Četudi pogodbeni stranki medsebojno podeljenih služnosti nista vpisali v zemljiško knjigo, sta obe dejansko izvajali služnosti v nemotenem obsegu vse od sklenitve pogodbe v letu 1992 pa do leta 2012, ko sta G. G. in H. H. (sedaj tožničino) nepremičnino prodala F. F. Tožnica je ob sklenitvi pogodbe, na podlagi katere je postala lastnica, vedela, da uporabniki bencinskega servisa, kupci, za dostop uporabljajo sporno nepremičnino.

11.Na podlagi zgornjih dejanskih ugotovitev v postopku in stališča, da gre prvenstveno za stvarno služnost namenjeno opravljanju podjema določene pravne osebe, je sodišče prve stopnje presodilo, da je nepravo stvarno služnost mogoče ustanoviti za nedoločen čas. Pri tem je upoštevalo, da je bil pravni posel, s katerim je bila ustanovljena neprava stvarna služnost sklenjen pred uveljavitvijo SPZ in ocenilo, da je treba uporabiti določila ZTLR oziroma ODZ, ki trajanje nepravih (nepravilnih) služnosti ni časovno omejil. Ker ima toženka ustrezen pravni naslov, je zaključilo, da vznemirjanje tožnice ni protipravno. Ker pa je tožnica vedela, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, je bila nepoštena, zato je treba dati varstvo toženki, ki je imela pravico v pričakovanju, katero je gradila na veljavni pogodbi in dejanskem izvrševanju služnosti. Četudi je bila neskrbna in pravice ni vpisala v zemljiško knjigo, ji je treba dati varstvo pred tožnico, zato ji je slednja dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis neprave stvarne služnosti z vsebino kot izhaja iz njenega zahtevka. Sodišče druge stopnje pritrjuje navedenim zaključkom sodišča prve stopnje, dodaja pa, da razlogi zanje niso v celoti pravilni, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12.Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnice Pogodba z dne 3. 11. 1992 ne zavezuje, ter da toženka ni imela pravice v pričakovanju. Tožnica na več mestih izpostavlja, da pogodbene zaveze učinkujejo le med strankama pogodbe (125. člen OZ). Vendar to pravilo ni absolutno, ker dopušča izjeme. Glede na skrbno in življenjsko prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje in posledično pravilno ugotovitev, da je tožnica vedela, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, saj je zaslišana kot stranka izpovedala, da je pred nakupom nepremičnine vedela za bencinski servis in tudi o poteku prometa preko sporne nepremičnine (o vsem bi ji naj tudi povedal pravni prednik F. F.) , prav tako je toženka v spis kot dokaz predložila zapisnik glavne obravnave pri Okrajnem sodišču v Mariboru v zadevi III P 299/2020 z dne 30. 6. 2022 , kjer je tožnica potrdila vèdenje o uporabi poti s strani toženke, kakor tudi, da je videla Pogodbo z dne 3. 11. 1992 ter zapis originalne služnosti (tožnica teh ugotovitev pritožbeno ne izpodbija), je sodišče prve stopnje pravilno in skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 24/2017 z dne 4. 10. 2015, presojalo kakšne posledice ima tožničina nedobrovernost. Upoštevajoč ključno ugotovitev, da je tožnica ob nakupu nepremičnine vedela za služnost, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se posledično ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in pridobitev neobremenjenih nepremičnin, njena nepoštenost pa ne more uživati pravnega varstva proti toženki, četudi je ta bila neskrbna in svoje služnostne pravice ni vpisala vse od leta 1992. Toženka je na podlagi Pogodbe z dne 3. 11. 1992 imela t. i. pravico v pričakovanju, ki jo je gradila na veljavni pogodbi in jo tudi ves čas dejansko izvrševala (pridobitev pravice v polnem obsegu bi pridobila z vložitvijo predloga za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo, saj je pogodba vsebovala tudi zemljiško knjižno dovolilo). Zato pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na institut pravice v pričakovanju, niso utemeljene.

13.Tožnica nadalje navaja, da je služnostna pravica toženke prenehala s potekom 30 let. Prvi odstavek 226. člena SPZ določa, da se služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Drugi odstavek 227. člena SPZ določa, da če je osebna služnost ustanovljena v korist pravne osebe, čas njenega trajanja ne sme biti daljši od trideset let. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da pri nepravih stvarnih služnosti ni mogoče neposredna uporaba pravil o osebnih služnostih, saj je neprava stvarna služnost namenjena zadovoljevanju osebnih potreb določene fizične osebe, oziroma opravljanju podjema določene pravne osebe, zato omejevalna določila ne veljajo. Pri tem se sklicuje na članek Prenosljivost in časovna omejenost nepravih stvarnih služnosti in služnosti v javno korist, avtorjev dr. Plavšak in dr. Vrenčurja,

ki zavzemata stališče, da je nepravo stvarno služnost v korist pravne osebe mogoče ustanoviti za nedoločen čas. Sodišče druge stopnje v tem delu pritrjuje pritožbi, saj so zakonske določbe glede uporabe pravil o osebnih služnostih, glede nastanka in prenehanja nepravih stvarnih služnost, jasne in jih ni mogoče prilagajati potrebam konkretnih postopkov. Izjema velja pri nepravih stvarnih služnostih, ki so ustanovljene v javno korist, npr. energetska omrežja, kar pa ni predmet obravnavane zadeve.

14.Potrebno pa je upoštevati, da je bila obravnavana neprava stvarna služnost ustanovljena s Pogodbo z dne 3. 11. 1992, torej ko SPZ še ni veljal. SPZ v členu 266 določa, kar izpostavlja tudi pritožba:"Stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon." Vendar je pri tem pomembno, da SPZ ne učinkuje za nazaj in v skladu z načeli pravne države ne posega v stvarne pravice, ki so bile pridobljene pred dnevom njegove uveljavitve. Stvarne pravice, ki so obstajale ob njegovi uveljavitvi ostanejo veljavne

8. V letu 1992 je veljal ZTLR, ki nepravih stvarnih služnosti ni urejal, zato so se uporabljala pravila ODZ, kjer je v paragrafu 479 določilo; "Moči je pa tudi služnosti, ki so ob sebi zemljiške služnosti, dopuščati samo osebi; ali pa je moči ugodnosti, ki so praviloma služnosti, dopuščati le do preklica. Neskladnosti z naravo služnosti se pa ne domnevajo; kdor jih trdi, jih je dolžan dokazati." Iz navedene določbe, niti katere druge ODZ, pa ne izhaja časovna omejenost nepravih stvarnih služnosti. Pritožbeno ni sporno, da stranki Pogodbe iz leta 1992 neprave stvarne služnosti nista časovno omejili, kot tudi ne, da toženka to služnost dejansko izvršuje od sklenitve te pogodbe. Ker SPZ v že pridobljene pravice ne posega, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je potrebno glede časa trajanja uporabiti določbo drugega odstavka 227. člena SPZ

9.

15.Pritožba nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo, da bi lahko nepravo stvarno služnost koristila zgolj toženka, in ne njene stranke. V skladu s 226. členom SPZ je neprava stvarna služnost, služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost in ki se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. V takih primerih se glede nastanka in prenehanju uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo osebne služnosti. Torej zakon izrecno določa, da se pravila o osebnih služnostih uporabljajo le glede ustanovitve in prenehanje te služnosti, izrecne določbe o prenosljivosti neprave stvarne služnosti pa SPZ ne vsebuje.

V kolikor bi zakon želel, da je neprava stvarna služnost neprenosljiva, bi jo uredil v poglavju o osebni služnosti. Ker je neprava stvarna služnost izvzeta iz poglavja o osebnih služnostih, torej neprenosljivost neprave stvarne služnosti ni določena z zakonom. Sicer pa za prenos neprave stvarne služnosti ne govori niti njena pravna narava. V konkretnem primeru stroga vezanost na osebo, po mnenju sodišča druge stopnje, ne izhaja niti iz namena opravljanja podjema toženke, saj je namen opravljanja njene dejavnosti dobava in prodaja goriva, ki je namenjena praktično vsem uporabnikom, ki na bencinski servis dostopajo. Vsa drugačna pritožbena izvajanja so zato neutemeljena.

16.Tožnica nazadnje očita, da so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v točkah od 33 do 35 obrazložitve in z njimi argumentiralo, da so izpolnjeni tudi pogoji za ugotovitev, da je toženka nepravo stvarno služnost priposestvovala. Upoštevaje, da sodišče prve stopnje odločitve o tem podrednem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi ni sprejelo, saj je v celoti ugodilo primarnemu zahtevku, so vsa v tej zvezi podana pritožbena navajanja nebistvena in sodiše druge stopnje nanje ni dolžno odgovarjati. Dodaja pa, da je bilo tudi na pritožbene navedbe glede zmotne ugotovitve nemotenega dejanskega izvrševanja služnosti na podlagi sporne pogodbe, že odgovorjeno v točkah od 29 do 32 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter se pridružuje materialno pravni presoji glede dopustnosti priposestvovanja neprave stvarne služnosti

, z zaključkom, da se je ob konkretno ugotovljenih okoliščinah priposestvovalna doba iztekla že v letu 2002 (določba 217. člena SPZ). Ker pa je bilo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, utemeljenost podrednega tožbenega zahtevka ni bila predmet odločanja.

17.Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek po tožbi ter ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, da je tožnica dolžna toženki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

18.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve potrdilo (353. člen ZPP).

19.Tožnica sama krije nastale stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena). Mora pa toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, saj sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bil odgovor na pritožbo potreben. Toženka je namreč argumentirano prerekala vse tožničine pritožbene trditve. Iz navedenih razlogov mora tožnica toženki povrniti stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo (sestava odgovora 500 točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV), v višini 373,32 EUR (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP ter uporaba 155. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------