Jedro

Ob zavrnitvi tožbenih navedb o razdedinjenju B. B., ostaja neizpodbito dejstvo tudi, da se je B. B. 5. 7. 2017 odpovedal dedovanju po svojem pokojnem očetu C. C., tako da je A. A. kot soproga pokojnega C. C. tedaj postala edina dedinja. Izpodbijana odločba je bila torej izdana le dve leti po tem, ko je A. A. od B. B. neodplačno pridobila premoženje v smislu prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 (tj. odkar se je B. B. odpovedal dedovanju), kar je pred iztekom petletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2. To pomeni, da ni bila zastarana niti pravica do izterjave zoper B. B. niti pravica do odmere zoper A. A., kot se neutemeljeno navaja v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ ugotovil, da je A. A. kot porok davčnega dolžnika B. B. odgovorna za plačilo davčnih obveznosti dotičnega do zneska 129.109,00 EUR (I. točka), nadalje da so neporavnane obveznosti dotičnega razvidne iz odločbe št. DT 4242-116/2011-2 z dne 14. 7. 2011, ki je postala izvršljiva 30. 8. 2011, in so 13. 10. 2017 znašale 122.979,56 EUR (glavnica) in 67.920,63 EUR (obresti do navedenega datuma), skupaj 190.890,19 EUR (II. točka), pri čemer je porok obveznost iz I. točke izreka že v celoti poravnal 21. 9. 2018 (III. točka) in z dnem izvršljivosti izpodbijane odločbe preneha veljati začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti št. DT 4934-135485/2017-35 z dne 8. 7. 2019 (IV. točka). Porok stroškov ni priglasil, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (V. točka), vložena pritožba pa ne zadrži izvršitve te odločbe (VI. točka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da B. B. po cit. odločbi z dne 14. 7. 2011 (v nadaljevanju prva odločba) ni poravnal svojih davčnih in carinskih obveznosti, po tem, ko je ta dolg nastal, pa je neodplačno razpolagal s svojim premoženjem, saj se je, kot izhaja iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Novem mestu št. D 256/2017 z dne 5. 7. 2017, odpovedal zapuščini po pokojnem očetu C. C., in sicer v korist svoje matere A. A. B. B. in A. A. sta bila namreč po zakonu dediča vsak do polovice, vrednost zapuščine pa je bila ocenjena na 258.218,00 EUR, torej je polovica znašala 122.979,56 EUR, kolikor je torej B. B. z odpovedjo prenesel na svojo mater A. A. Zoper slednjo se je zato na podlagi 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) sprva začel postopek davčne izvršbe, in sicer s sklepom o davčni izvršbi na nematerializirane vrednostne papirje št. DT 4934-135485/2017-4 z dne 13.10.2017, ki pa je bil kasneje 8. 7. 2019 nadomeščen s sklepom, da se izvršba ne opravi; v vmesnem času je namreč prišlo do spremembe sodne prakse. Zato je prvostopenjski davčni organ v tem postopku zoper A. A. z izpodbijano odločbo ugotavljal izpolnjenost pogojev za poroštvo po cit. 148. členu ZDavP-2 z namenom pridobitve izvršilnega naslova. V tem postopku se ugotavlja, da B. B. svojih obveznosti po prvi odločbi ni poravnal, pri čemer se opisuje tudi postopek vročanja prve odločbe B. B. Naknadno je bilo zoper B. B. izdanih več sklepov o izvršbi (na denarna sredstva, na premičnine, na denarne prejemke), vendar izterjava ni bila uspešna. Je pa davčni organ ugotovil, da je B. B. po nastanku davčnega dolga iz prve odločbe neodplačno razpolagal s svojim premoženjem, namreč da se je odpovedal dedovanju po svojem pokojnem očetu v korist svoje matere, kot predhodno opisano. Znesek 129.109,00 EUR, kolikor znaša prejeto s strani A. A., je slednja kot porok že plačala na podlagi odpravljenega sklepa o izvršbi, zato se od A. A. v tem postopku dolg ne bo izterjeval ponovno (v primeru njenega uspeha, pa ji bo ta znesek vrnjen s pripadki). A. A. je v tem postopku zatrjevala, da se je naknadno našla oporoka, s kateri je C. C. razdedinil sina B. B. in za dediča razglasil svojo vnukinjo D. D.1 (v nadaljevanju tožnica), ki pa se naj bi odrekla zapuščini v korist A. A. V tej zvezi je tožnica svojo staro mater A. A. in Republiko Slovenijo pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu neuspešno tožila zaradi ugotovitve oporočnih dedičev in izročitve delnic, saj je bila njena tožba zoper Republiko Slovenijo s sklepom P 18/2018 z dne 3. 5. 2019 zavržena, postopek zoper A. A. pa je bil s sklepom z dne 26. 3. 2019 zaradi umika tožbe ustavljen. Davčni organ ugotavlja, da so glede na navedeno navedbe A. A., da je dejanski dedič tožnica kot oporočna dedinja, neutemeljen in da glede dedovanja po C. C. v celoti velja zakonito dedovanje, saj oporočna dedinja v pravdnem postopku, kot opisano, ni uspela. Zato se je začel postopek z uporabo instituta poroštva iz 148. člena ZDavP-2 zoper A. A. Glede zastaranja je porok po 148. členu v enakem pravnem položaju kot dolžnik, kar pomeni, da če še ni zastaral dolg dolžnika, ne more zastarati niti obveznost poroka.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo A. A. zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Zapiše, da je v skladu s spremenjeno sodno prakso bil torej potreben ne le sklep o davčni izvršbi, temveč nov izvršilni naslov (odločba o poroštvu) zoper A. A., pri čemer je bila A. A. omogočena tudi pravica do sodelovanja in izjave, vendar s trditvami o oporočnem dedovanju po pokojnem možu pred prvostopenjskim organom ni uspela. Izpodbijana odločba je po presoji druge stopnje pravilna in zakonita, strinja pa se tudi z njenimi razlogi. Dodaja, da A. A. obstoju dolga B. B. ne ugovarja, prav tako ne dejstvu, da te obveznosti od B. B. ni bilo mogoče izterjati, o njuni bližnji sorodstveni povezavi pa tudi ni dvoma. Sporno je, ali je B. B. neodplačno razpolagal v korist svoje matere. Prvostopenjski organ v tej zvezi temelji svojo odločitev na odpovedi dedovanju s strani B. B., ocenjeni vrednosti premoženja, ki je bilo predmet dedovanja, pa A. A. ne oporeka. Tudi drugostopenjski organ se v tej zvezi pridružuje prvi stopnji, da je sin B. B. na mati A. A. neodplačno prenesel premoženje v višini 129.109,00 EUR. Tozadevno citira Obligacijski zakonik, četrti odstavek 256. člena, ter argumentira, da je do odpovedi prišlo leta 2017, torej skladno s prvim odstavkom 148. člena ZDavP-2 po tem, ko je nastala obveznost B. B. Ni pa v tej zvezi treba, da do odsvojitve pride najkasneje naslednje leto po nastanku davčne obveznosti, temveč (kadarkoli) po nastanku davčne obveznosti. Glede zatrjevanja A. A. o razdedinjenju sina B. B. drugostopenjski organ citira tretji odstavek 43. člena Zakona o dedovanju, da mora to dokazati tisti, ki se na razdedinjenje sklicuje. V tej zvezi pa drugostopenjski organ ponavlja, da je tožnica tožila staro mati A. A. in Republiko Slovenijo in zahtevala, med drugim, ugotovitev, da je B. B. razdedinjen, vendar je bila njena tožba delno zavržena, delno pa je bila umaknjena, kar pomeni, da tožnica kot domnevna oporočna dedinja s svojimi zahtevki v pravdi ni uspela. Tožnica, kot pravna naslednica pokojne A. A., pa je naknadno v pritožbenem postopku posredovala še dokumentacijo o tem, da sta njena stara mati A. A. in tožnica pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu tožili B. B. na ugotovitev, da sta onidve oporočni dedinji po pokojnem C. C., da je B. B. razdedinjen idr., vendar pa je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, kar je bilo potrjeno tudi na instanci. Ob odsotnosti sodne odločitve, ki bi torej nasprotovala pravnomočnemu sklepu o dedovanju, je tako pravilno opreti se na ugotovitve zapuščinskega sodišča iz pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega izhaja, da se je B. B. dedovanju po C. C. odpovedal, kar pomeni, da je neodplačno razpolagal v korist svoje matere A. A., s čimer je podana njena odgovornost v smislu 148. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ doda, da je zaradi suma ponareditve sporne oporoke bila zoper tožnico in A. A. ter obe domnevni oporočni priči vložena kazenska ovadba, nato pa še obdolžilni predlog; kazenski postopek sicer še ni končan, so pa izkazane okoliščine sumljive.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo2 in sodišču predlaga njeno odpravo, prav tako pa zahteva vrnitev 2760 delnic družbe H. oz. podredno, plačilo njihove protivrednosti ter plačilo pripadajočih dividend za leta 2016‑20223, zahteva pa tudi povračilo stroškov pritožb in tožb v skupni višini 7.050,00 EUR. Navaja, da njena pravna prednica, pokojna A. A., po kateri je tožnica podedovala zapuščino, ni porok B. B., saj je bil z oporoko razdedinjen in mu ne pripada polovica dediščine po pokojnem C. C., zato tudi ni mogel neodplačno svojega premoženja prenesti na tožničino prednico. V dokaz tožnica predloži kopijo oporoke (A3). Ker ima oporoka večjo moč kot sklep o dedovanju, je jasno, da je bil B. B. razdedinjen, zato je treba odločbo in sklep o izvršbi na nematerializirane vrednotne papirje zavrniti in tožnici vrniti odvzeto premoženje s pripadki. Tožnica in njena stara mati A. A. sta B. B. tožili iz previdnosti in ker ju je davčni organ na to indirektno napotil, a je bila njuna tožba zavržena. V dokaz tožnica predloži dopolnitev tožbe iz zadeve zoper B. B. (A4) ter sklep Višjega sodišča (A6).

5. Tožnica navaja tudi, da je A. A. sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-135485/2017-4 z dne 13.10.2017 izpodbijala, češ da je pravica do izterjave zoper B. B. po prvi odločbi zastarala, saj je ta postala pravnomočna 30. 8. 2011, petletni zastaralni rok je potekel 30. 8. 2016, sklep A. A. pa je bil poslan leta 2017. Tako davčni organ nima pravice terjati A. A., pravne prednice tožnice, ker je davčna terjatev zastarala. V dokaz tožnica predloži pritožbo A. A. zoper sklep št. DT 4934-135485/2017-4 (A7).

6. Tožnica se je po tem, ko je dedovala po A. A., soočila z njenimi pritožbami proti sklepom davčnih organov. Prvič se je 1. 11. 2020 pogovarjala s svojim očetom B. B., ko ji je povedal, da sploh ni davčni dolžnik, ker prve odločbe sploh nikoli ni prejel, ker mu ni bila vročena, kar tožnica podrobneje obrazloži. B. B. pa je v kazenskem postopku zaradi očitane davčne zatajitve tudi dokazal, da z zatajitvijo ni imel nobene zveze, preiskava zoper njega pa je bila ustavljena, kar dokazuje, da ni davčni dolžnik. V dokaz tožnica predloži sklep o ustavitvi preiskave (A8), predlaga pa tudi vpogled v omejeni kazenski sodni spis in se sklicuje še na odločbo4 DT 4934-135485/2017-4 z vročilnicami, predloži pa tudi prvo odločbo z vročilnicami (A9).

7. Prav tako toženka dolga ni najprej skušala izterjati od B. B., saj je ta v pogovoru 1. 10. 2020 tožnici povedal, da ni prišlo do izvršbe na njegova denarna sredstva, ki jih je imel pri bankah, zato se je toženka po nepotrebnem lotila izvršbe na vrednostne papirje A. A. V dokaz tožnica predloži tudi bančne dokumente o sredstvih B. B. pri E. banki v Zagrebu in Beogradu ter pri F. v Monaku (A10-12), predloži pa tudi potrdilo o prejšnjih stalnih prebivališčih B. B. (A13).

8. Prav tako je tožnica ob priliki omenjenega pogovora izvedela, da so bile zasežene delnice iz zapuščine C. C. v resnici last A. A., ki je del sredstev od svoje dejavnosti vlagala v omenjene delnice, ker pa je bila zasedena z delom, je zanjo zadeve urejal pokojni C. C., ki je račune odprl na svoje ime; delnice so bile torej A. A., le napisane so bile na C. C. V tej zvezi tožnica predlaga zaslišanje G. G. in B. B. 9. Toženka v svojem odgovoru v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Izpostavi, da so tožničine navedbe o domnevno nepravilnem vročanju prve odločbe B. B. nedopustne tožbene novote, saj jih A. A. ni uveljavila niti v svojem odgovoru na poziv 9. 7. 2019 niti v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, prav tako pa jih ni uveljavljala sama tožnica (kot pravna naslednica A. A.), ko je 9. 7. 2020 izjavila, da vstopa v pritožbeni postopek. Enako velja tudi v zvezi s kazenskim postopkom I Kpr 33562/2013 (poleg tega iz sklepa sodišča z dne 24. 5. 2016 ne izhaja, da B. B. ne bi bil dolžan plačati davščin po prvi odločbi). Prav tako so nedopustna tožbena novota tožbi priložene kopije bančnih dokumentov o denarnih sredstvih B. B. (če je denarja imel dovolj, pa tudi ni jasno, zakaj svojega dolga ni poravnal). Toženka prav tako meni, da gre za tožbeno novoto tudi v primeru navedb glede lastništva zaseženih delnic A. A. ter v tej zvezi podanih dokaznih predlogov za zaslišanje G. G. in B. B., saj navedbe in predlogi v upravnem postopku v tej smeri niso bili podani. Te navedbe so tudi v nasprotju s poprej podanimi navedbami. Tudi iz sklepa o dedovanju izhaja, da je 2.760 delnic izdajatelja H. spadalo v zapuščino po C. C., čemur niti B. B. niti A. A. nista ugovarjala in sta se celo odpovedala pritožbi zoper sklep o dedovanju. Te tožbene navedbe so torej prilagojene potrebam konkretnega postopka. Toženka oporeka tožnici tudi glede zatrjevanega zastaranja pravice do izterjave po prvi odločbi. Zastranje se je namreč pretrgalo s sklepoma o davčni izvršbi 15. in 17. 3. 2016, ki sta bila izdana B. B., kot je obrazloženo tudi v izpodbijani odločbi. Obstoj teh dveh sklepov pa glede na vsebino tožbenih navedb ni sporen.

10. V zadevi je bil izveden narok za glavno obravnavo, ki se ga tožnica, kljub temu, da je bila pravilno in pravočasno nanj povabljena, ni udeležila, svojega izostanka pa pri sodišču ni opravičila. Sodišče je na naroku izvedlo dokazni postopek, pri čemer je tožničine dokazne predloge delno zavrnilo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Tožnica se je s svojim neopravičenim izostankom namreč odpovedala polni izrabi svojih procesnih pravic ter možnosti vplivati na izid upravnega spora oz. svoj uspeh v njem.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Z izpodbijano odločbo je bilo ugotovljeno, da je A. A. kot porok B. B. odgovorna za plačilo njegovih davčnih obveznosti, in sicer do zneska 129.109,00 EUR. V prvi povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 je določeno med drugim, da če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno /.../ pridobile od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja.

13. Tožnica, ki je dedinja po A. A. in je v takšnem svojstvu tudi nadaljevala pritožbeni postopek zoper izpodbijano odločbo (kar v zadevi ni sporno), nato pa tudi sprožila ta upravni spor, v tožbi osporava podanost več elementov poroštvene odgovornosti svoje stare matere, A. A. Tako se tožnica **najprej protivi temu, da bi bil tožničin oče, B. B., sploh davčni dolžnik**, rekoč da ji je slednji 1. 11. 2020 povedal, da prve odločbe sploh nikoli ni prejel. Toženka v odgovoru na tožbo tej navedbi nasprotuje, češ da niti A. A. niti tožnica predhodno v upravnem postopku tega dejstva nista navajali. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da niti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe A. A. takšne trditve ni podala (prim. odgovor A. A. z dne 11. 7. 2019 na poziv za izjasnitev o dejstvih in predložitev dokazov - C1), prav tako pa takšne navedbe nista podali niti A. A. niti tožnica v pritožbenem postopku zoper izpodbijano odločbo (prim. pritožbo A. A. zoper izpodbijano odločbo - C2, vlogo tožnice za vstop v pritožbeni postopek - C3 in nadaljnjo vlogo tožnice v pritožbenem postopku - C4). Vsled neopravičenega izostanka z naroka tožnica ni podala opravičljivih razlogov, da je te navedbe podala šele v tožbi. Sodišče pritrjuje toženki tudi glede tega, da enako velja za navedbe tožbe glede kazenskega postopka I Kpr 33562/2013, ki se je vodil zoper B. B. Tudi v tej zvezi navedbe in dokazi v upravnem postopku niso bili podani, tožnica pa za to ni podala opravičenih razlogov. Zato je sodišče dokazne predloge s sklepom o ustavitvi preiskave (A8), za vpogled v omejeni kazenski sodni spis, s sklepom DT 4934-135485/2017-4 z vročilnicami in prvo odločbo z vročilnicami (A9) zavrnilo kot prepozne. Sklepno se sodišče v zvezi z vročitvijo prve odločbe B. B. po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (str. 3), v katerih je natančno opisano, kako je teklo vročanje B. B., česar tožnica torej s svojimi nedopustnimi novimi navedbami, podanimi šele v tožbi, ni uspela izpodbiti.

14. Tožnica nadalje s tožbo **zanika, da obveznosti, odmerjenih in v plačilo naloženih B. B. s prvo določbo, ni bilo mogoče izterjati iz premoženja B. B.**, češ da ji je slednji 1. 11. 2020 povedal za sredstva, ki jih je imel na svojih računih pri bankah, o čemer tožnica tudi predloži dokaze (bančne dokumente in izpis glede prebivališč B. B. A10-A13). Toženka se tudi temu protivi in pravi, da gre za nedopustne novote, dodaja pa, da bi B. B. račune v tujini moral deklarirati pri slovenskih organih, prav tako pa bi svoj dolg lahko poravnal, če je bil imovit. Sodišče tudi tozadevno pritrjuje toženki, namreč da niti A. A. niti tožnica v upravnem postopku nista podali niti takšnih navedb niti teh dokaznih predlogov (prim. prej cit. dokaze C1 - C4). Vsled neopravičenega izostanka z naroka tožnica ni podala opravičljivih razlogov, da je te navedbe podala šele v svoji tožbi. Zato je sodišče dokazne predloge s z bančnimi dokumenti o sredstvih B. B. pri E. banki v Zagrebu in Beogradu ter pri F. v Monaku (A10-12), ter potrdilom o prejšnjih stalnih prebivališčih B. B. (A13), zavrnilo kot prepozne.

15. Tožnica tudi **osporava, da bi A. A. neodplačno prejela premoženje od B. B., češ da je bil dotični razdedinjen**, kar obširno obrazloži ter v zvezi s čimer predloži kopijo oporoke (A3), dopolnitev tožbe iz pravdne zadeve zoper B. B. (A4) in sklep Višjega sodišča II Cp 2017/2019 (A6). Po vpogledu v predložene listinske dokaze se le-ti po presoji sodišča izkažejo za nerelevantne, saj sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 upošteva in se sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega davčnega organa glede zatrjevanega razdedinjenja. Na str. 4 izpodbijane odločbe in na str. 4-7 drugostopenjske odločbe sta oba davčna organa podrobno argumentirala, zakaj nista sledila navedbam A. A. in tožnice o tem, da je bil B. B. z oporoko C. C. (A3) razdedinjen; sodišče pa se na te razloge po omenjenem zakonskem pooblastilu sklicuje in jih vidi kot pravilne. Glede na neosporavano zavrženje tožbe, ki sta jo vložili A. A. in tožnica zoper B. B., pa tudi dopolnitev tožbe iz te pravdne zadeve (A4) in sklep višjega sodišča II Cp 2017/2019 (A6) teh ugotovitev ne spremenita. Povrh vsega pa je toženka na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem v zvezi s s strani tožnice predloženo oporoko (A3) predložila še sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 1906/2018 z dne 26. 10. 2022 (B3), s katero je bila tožnica spoznana za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin in pogojno obsojena, ker je ponarejeno oporoko uporabila kot pravo, saj C. C. omenjene oporoke ni napravil in podpisal. 16. Tožnica v tožbi trdi še, da je **pravica do izterjave zoper B. B. po prvi odločbi zastarala** ter da je bil sklep A. A. poslan šele leta 2017, zato **davčni organ nima pravice terjati A. A., ker je davčna terjatev zastarala**, v zvezi s čimer predloži pritožbo A. A. zoper sklep št. DT 4934-135485/2017-4 (A7). Toženka se v tej zvezi sklicuje na pretrganje zastaranja s sklepoma o davčni izvršbi 15. in 17. 3. 2016, ki sta bila izdana B. B. Sodišče tozadevno pritrjuje toženki, kajti ni sporno, da je bil prva odločba B. B. izdana 14. 7. 2011, po zavrnitvi tožbenih ugovorov v zvezi s tem, da le-ta B. B. ni bila vročena (prim. predhodno obrazložitev te sodbe), pa sodišče kot dejstvo sprejema tudi nadaljnjo izvršljivost prve odločbe z dnem 30. 8. 2011, kot se navaja v izpodbijani odločbi. Nadalje sodišče sprejema tudi dejstvo, da sta bila zoper B. B. izdana cit. sklepa o izvršbi 15. in 17. 3. 2016 (česar tožnica s tožbo dejansko ne osporava; zanikala je le, da izvršba zoper B. B. ni bila uspešna), pri čemer je iz datumov teh dveh sklepov jasno, da sta izdana pred potekom petletnega relativnega roka iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2. Nadalje pa ostaja, ob zavrnitvi tožbenih navedb o razdedinjenju B. B. (prim. predhodno obrazložitev te sodbe), neizpodbito dejstvo tudi, da se je B. B. 5. 7. 2017 odpovedal dedovanju po svojem pokojnem očetu C. C., tako da je A. A. kot soproga pokojnega C. C. tedaj postala edina dedinja. Z uveljavljanjem poroštvene odgovornosti A. A. pa je davčni organ nadaljeval takorekoč nemudoma po tej odpovedi dedovanju, saj je, čemur ne nasprotuje niti pritožba A. A. (A7), bil sklep o izvršbi zoper A. A. št. DT 4934-135485/2017-4 izdan že oktobra 2017, v vsakem primeru in zlasti pa je bila izpodbijana odločba izdana že julija 2019. Izpodbijana odločba je bila torej izdana le dve leti po tem, ko je A. A. od B. B. neodplačno pridobila premoženje v smislu prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 (tj. odkar se je B. B. odpovedal dedovanju), kar je pred iztekom petletnega relativnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2. To pomeni, da ni bila zastarana niti pravica do izterjave zoper B. B. niti pravica do odmere zoper A. A., kot se neutemeljeno navaja v tožbi.

17. Sklepno sodišče zavrača še tožničine navedbe, da **naj bi bila imetnica zaseženih delnic izdajatelja H. v resnici A. A. in ne pokojni C. C.**, v zvezi s čimer tožnica predlaga zaslišanje G. G. in B. B. Te tožbene navedbe so po presoji sodišča nerelevantne za odločitev v tem upravnem sporu. V tej zadevi se namreč odloča o zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je bilo, po tem, ko je bila A. A. predhodno omogočena pravica do izjave in sodelovanja, ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za njeno poroštvo in je kot takšna odgovorna za plačilo davčnih obveznosti B. B. po prvi odločbi do vrednosti premoženja, ki ga je pridobila od slednjega (I. točka izreka), prav tako pa je bilo ugotovljeno, da je A. A. svojo obveznost že poravnala (III. točka izreka). Iz povzetega izreka izpodbijane odločbe je torej razvidno, da je bila A. A. z njo na podlagi poroštva odmerjena davčna obveznost, ki pa ji ni bila naložena v plačilo, ker je le-ta že bila poravnana predhodno. Predmet izpodbijane odločbe torej ni bila izterjava neplačanih obveznosti A. A., še manj izvršba na njene vrednostne papirje, ki naj bi bila po navedbah tožbe nezakonita oz. nepravilna. Prav tako pa je treba upoštevati, da prva poved 148. člena ZDavP-2 odgovornost poroka omejuje _do vrednosti_ neodplačno _pridobljenega premoženja_, kar pomeni, da porok odgovarja s katerimkoli premoženjem, ne le tistim, prejetim od dolžnika. Tožnica pa z zatrjevanjem, da je bila imetnica delnic izdajatelja H. v resnici A. A., meri ravno na to, da toženka s sklepom o izvršbi št. DT 4934-135485/2017-4 z dne 13.10.2017 na nematerializirane vrednostne papirje A. A. ne bi smela poseči, češ da so bili ti vrednostni papirji izvorno v imetništvu A. A. (četudi ne formalno) in ona ni njihova imetnica postala šele vsled domnevno neupoštevnega razpolaganja B. B. (z osporavano odpovedjo dedovanju po pokojnem C. C.). Zato so torej te tožbene navedbe in dokazni predlog za zaslišanje po presoji sodišča nerelevantni za odločitev v tem upravnem sporu.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. O stroških je sodišče odločilo po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Op. sodišča: D. D. je tožnica v tem upravnem sporu. 2 Op. sodišča: sprva je tožnica predlagala odpravo odločb drugostopenjskega davčnega organa št. DT-499-29-644/2019-10 (s katero je bila zavrnjena pritožba A. A. zoper izpodbijano odločbo) in DT-499-29-643/2019-8 (s katero je bila zavrnjena pritožba A. A. zoper sklep o zavarovanju izpolnitve pričakovane davčne obveznosti), vendar pa je naknadno po pozivu sodišču sporočila, da je pravilna navedba izpodbijanega prvostopenjskega akta št. DT 4934-135485/2017-38 (torej prvostopenjska izpodbijana odločba). 3 Op. sodišča: tožnica je dividende sprva zahtevala le za obdobje 2016-2020, kasneje pa je to razširila še dodatno na leta do vključno 2022. 4 Op. sodišča: pravilno sklep.