Jedro

Toženec je opustil skrb za varnost svojih delavcev, s tem ko je dovolil prisotnost svojih delavcev, tudi tožnika, pri spuščanju oz. pospravljanju udarnega kladiva v neposredni bližini spuščajočega bremena - v njegovem delovnem območju. Vodja del bi moral operacijo pospravljanja kladiva ustaviti, ko je videl, da sta se k njemu približala tožnik in drugi delavec. Prvostopno sodišče je odgovornost toženca za škodni dogodek povsem pravilno prvenstveno utemeljilo na določilih krivdne odgovornosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka tako spremeni, da se: - v I. točki izreka znesek 34.000,00 EUR nadomesti z zneskom 38.000,00 EUR, - v III. točki izreka znesek 970,70 EUR nadomesti z zneskom 397,06 EUR.

2. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki 148,01 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku odškodnino v višini 34.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 970,70 EUR skupaj s pripadki v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik zavrnilni del sodbe v višini 27.000,00 EUR izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi ju sodišče prve stopnje zagrešilo pri odločanju o odškodnini po posameznih odškodninskih postavkah. Izpostavlja številne neugodnosti, ki jim je bil podvržen tekom zdravljenja, ter navaja, da je prvostopno sodišče kriterije za odmero odškodnine iz te odškodninske postavke uporabilo prestrogo, zato se zavzema za prisojo celotne zahtevane odškodnine iz tega naslova oz. nadaljnjih 4.000,00 EUR. Tudi za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti naj bi bil v času poškodbe 23-letni tožnik glede na okrnjeno sposobnost v nadaljnjem življenju upravičen do celotnega zahtevanega zneska oz. do nadaljnjih 19.000,00 EUR odškodnine, iz naslova strahu pa do nadaljnjih 4.000,00 EUR. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri pritožbenih navedb ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec prvostopno sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je prvostopno sodišče manjkajočo oz. nezadostno trditveno podlago tožnika nadomestilo z izvedenskimi mnenji in izpovedbo tožnika. S tem, ko je svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva, naj bi prvostopno sodišče ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom, z odločanjem mimo trditvene podlage tožnika pa zagrešilo tudi bistveno kršitev procesnih določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženec poudarja, da tožnik v svojih trditvah ni nikoli navedel, da naj bi s sodelavcem Č. pri spuščanju udarnega kladiva le-to držala in ga usmerjala, kot v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišča prve stopnje. Toženec je v odgovoru na tožbo navedel, da sta druga dva delavca (K. in Č.) pospravljala udarno kladivo, ko je samovoljno pristopil tožnik, ki tam ni imel kaj iskati, ter glede na podano trditveno podlago tožbe predložil ustrezne dokaze. V tožbi ni trditev, da naj bi toženec opustil kakšen varnostni ukrep in kateri, postavljeni izvedenec iz varstva pri delu pa naj bi s takimi zaključki ugotavljal dejstva mimo trditvene in dokazne podlage in sam zbiral dokaze. Izpodbijani izvedenčev zaključek je po prepričanju toženca povsem pavšalen, po drugi strani pa se ni opredelil do jasnih dokazov, da je tožnik samovoljno in brez potrebe pristopil k delu drugih dveh delavcev. Izvedenec je sam naredil raziskavo, uporabil izpovedbe prič in postavil svoje trditve, ki jih je v izpodbijano sodbo zajelo tudi sodišče prve stopnje in s tako odločitvijo mimo in v nasprotju s trditveno in dokazno podlago zagrešilo bistveno kršitev procesnih določb. Isti pritožbeni razlog naj bi storilo tudi s tem, ko ni sledilo toženčevemu predlogu po postavitvi novega izvedenca iz varstva pri delu kakor tudi ne novega izvedenca medicinske stroke. Tudi pri odmeri višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin sodišče prve stopnje ni odločalo na podlagi trditvene podlage tožnika, ki je s tem v zvezi tožnik v tožbi ni navedel, sicer pa toženec prisojeno odškodnino po vseh postavkah nepremoženjske škode graja kot previsoko odmerjeno. Primarno predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa je v celoti neutemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi toženca uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo v obravnavani zadevi v odločitvi o temelju tožbenega zahtevka tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, slednje pa ne velja v celoti za višino prisojene odškodnine, ki je bila po eni postavki nepremoženjske škode odmerjena nekoliko prenizko, kot bo še podrobneje obrazloženo.

7. V obravnavani zadevi je tožnik je od toženca (svojega takratnega delodajalca) terjal odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je pretrpel v posledici zloma desne stegnenice v sprednji tretjini z dislokacijo odlomkov. Zatrjeval je krivdno odgovornost toženca za navedeni škodni dogodek, ko ga je pri delu v območju vrtalnega stroja s svedrom širine 400 milimetrov in dolžine 2 metrov, h kateremu je bil dodeljen, navedeni sveder, ki se je pri spuščanju začel nekontrolirano vrteti, udaril v nogo in stisnil k stabilizatorju. Ker je šlo za objektivno nevarno delo, pa naj bi mu toženec za pretrpljeno škodo odgovarjal tudi po načelu objektivne odgovornosti. Toženec sicer utemeljeno izpostavlja, da tožnik v svojih tožbenih in nadaljnjih navedbah ni izrecno zatrjeval vseh podrobnosti škodnega dogodka, kot so jih opisovale zaslišane priče in jih je kot nepravilen - ne varen način dela ocenil tudi postavljeni izvedenec iz varstva pri delu. Vendar pa je bilo na prvi stopnji tudi po prepričanju sodišča druge stopnje še vedno v okviru trditvene podlage tožnika na podlagi izpovedb zaslišanih prič in mnenja izvedenca iz varstva pri delu (vključno z njegovo ustno dopolnitvijo) dovolj zanesljivo ugotovljeno, da je toženec opustil skrb za varnost svojih delavcev, s tem ko je dovolil prisotnost svojih delavcev, tudi tožnika, pri spuščanju oz. pospravljanju udarnega kladiva v neposredni bližini spuščajočega bremena - v njegovem delovnem območju. Slednje pa je tudi očitek, na podlagi katerega je tožnik že v tožbenih navedbah izrecno zatrjeval krivdno odgovornost toženca. Zato je neutemeljena pritožbena graja toženca, da naj bi prvostopno sodišče s takim zaključkom ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom in odločalo mimo trditvene podlage tožnika. Prvostopno sodišče je na podlagi mnenja postavljenega izvedenca iz varstva pri delu nadalje pravilno zaključilo, da bi moral vodja del M. K. v skrbi za varnost delavcev operacijo pospravljanja kladiva ustaviti, ko je videl, da sta se k njemu približala tožnik in drugi delavec, toženec pa ni uspel dokazati zatrjevanega, da naj bi vodja del tožnika k umiku pozval že takoj, ko se je ta približal delovnemu območju spuščanja bremena, temveč šele takrat, ko je spuščajoče se udarno kladivo že zanihalo, torej prepozno. Po vsem obrazloženem je prvostopno sodišče odgovornost toženca za škodni dogodek povsem pravilno prvenstveno utemeljilo na določilih krivdne odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 1. odstavkom 147. člena istega zakona).

8. V zvezi s pritožbeno grajo, da naj bi tožnik samovoljno in brez potrebe pristopil k delu drugih delavcev, je že sodišče prve stopnje na podlagi presoje vseh ugotovljenih okoliščin pravilno zaključilo, da take tožnikove prisotnosti in delovne pomoči pri spuščanju udarnega kladiva vendarle ni mogoče šteti kot njegov soprispevek ali izključni prispevek k nastanku škodnega dogodka (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), glede na ugotovljeno, da je toženec tak način dela vsaj dopuščal, tudi sam tožnik ga je na enak način izvajal že večkrat, v konkretnem primeru pa tožnika vodja del ni niti pravočasno pozval, da se odstrani z delovnega območja stroja, kaj šele mu tako prisotnost učinkovito preprečil. Poleg tega ni mogoče spregledati, da je šlo ob ugotovljenih krivdnih opustitvah toženca glede na težo spuščajočega udarnega kladiva tudi za delo s povečano nevarnostjo, kot je pravilno smiselno zaključilo že sodišče prve stopnje, kar utemeljuje tudi objektivno odgovornost toženca kot delodajalca (2. odstavek 131. člena OZ), v konkurenci s čimer se prispevek tožnika v smislu ne nujno potrebne delovne pomoči pokaže kot zanemarljiv.

9. Toženec sicer utemeljeno izpostavlja, da tožnik v svojih trditvah ni nikoli izrecno navedel, da naj bi s sodelavcem Č. pri spuščanju udarnega kladiva le-to tudi držala in ga usmerjala, kar je kot nepravilen (ne varen) način opravljanja dela v konkretnem primeru ugotovil izvedenec iz varstva pri delu in v svojo odločitev povzelo tudi sodišče prve stopnje, vendar to na pravilnost izpodbijane sodbe nima odločilnega vpliva. Že zgoraj je bilo namreč izpostavljeno zatrjevano in ugotovljeno nepravilno ravnanje pri pospravljanju udarnega kladiva (prisotnost delavcev v območju spuščajočega težkega bremena), ki ga je toženec kot delodajalec določal oz. vsaj dopuščal in ki tudi po presoji sodišča druge stopnje povsem zadošča za zaključek o krivdni odgovornosti delodajalca tožnika (toženca) zaradi opustitve skrbi za varno delo svojih delavcev, v posledici katere je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. V zvezi s pritožbeno grajo, da naj bi izvedenec z zaključki o tem, kateri varnostni ukrep naj bi toženec prekršil, ugotavljal dejstva mimo trditvene in dokazne podlage, ker v tožbi o tem ni bilo konkretnih trditev, sodišče druge stopnje pripominja, da se dokaz z izvedencem izvede v primeru, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), slednje pa praviloma velja tudi za stranke postopka. Zato bi bilo prestrogo od stranke pričakovati, da bi ob očitku krivdnega ravnanja delodajalca določno navedla, konkretno kateri varnostni ukrepi naj bi bili kršeni. Zadošča, da stranka poda trditve o spornem načinu ravnanja, na postavljenem izvedencu iz varstva pri delu pa je ocena, ali in kateri v predpisih določeni varnostni ukrepi so bili s takim ravnanjem kršeni.

10. Izvedenec iz varstva pri delu je podal pisni izvid in mnenje in ga na zahtevo toženca tudi ustno dopolnil. Ker v tako podanem mnenju, ki ga je šteti kot celoto, sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni ugotovilo nobenih nejasnosti, pomanjkljivosti ali nasprotij (tretji odstavek 254. člena ZPP), po že zgoraj obrazloženem pa je neutemeljen tudi očitek prekoračitve tožnikove trditvene podlage s strani izvedenca in sodišča, prvostopno sodišče povsem pravilno ni sledilo toženčevemu zavzemanju po pritegnitvi drugega izvedenca iste stroke, ki ga je le-ta dejansko podal zgolj iz razloga, ker mu že podano mnenje ni bilo v korist. S tako odločitvijo sodišče prve stopnje ni zagrešilo v toženčevi pritožbi uveljavljane procesne kršitve. Podobno velja glede po tožencu predlagane postavitve novega izvedenca medicinske stroke, čeprav je že postavljeni izvedenec dr. F. svoj pisni izvid in mnenje na zahtevo toženca ustno dopolnil in na njegovo pripombe dovolj izčrpno in prepričljivo odgovoril, tudi glede v pritožbi izpostavljene intenzitete tožnikovih telesnih bolečin, kot bo še podrobneje pojasnjeno. Po vsem obrazloženem se je prvostopno sodišče pri ugotavljanju obsega tožnikove nepremoženjske škode povsem pravilno oprlo na izvid in mnenje tega izvedenca medicinske stroke ter utemeljeno zavrnilo predlagano postavitev izvedenca psihiatrične stroke, glede na to, da v zvezi s po tožencu pavšalno zatrjevanimi psihičnimi težavami tožnika (odvisnost od psihotropnih snovi) v medicinski dokumentaciji le-tega ni bilo nobenega podatka. Ustrezno težo je prvostopno sodišče v okviru podane trditvene podlage pripisalo tudi subjektivnemu doživljanju tožnika, kot ga je razbralo iz njegove izpovedbe.

11. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju kot pravilne povzema prvostopne izčrpne zaključke glede obsega tožnikove nepremoženjske škode po posameznih postavkah (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 13 do 21), v pretežni meri pa tudi prvostopno odmero pravične denarne odškodnine iz tega naslova (razen glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot bo še pojasnjeno). V zvezi s pritožbenimi navedbami v tej smeri pa še dodaja:

12. Toženec sicer utemeljeno izpostavlja, da tožnik v svoji trditveni podlagi (ob podanem natančnem opisu zdravljenja zadobljene poškodbe kakor tudi številnih nevšečnosti med zdravljenjem) ni podrobno opredelil bolečinskega obdobja - trajanja in intenzitete pretrpljenih telesnih bolečin. Vendar to samo po sebi sodišču prve stopnje ni onemogočilo priznanja denarne odškodnine iz tega naslova niti njene pravične odmere. Po tožniku predlagani izvedenec medicinske stroke je namreč obdobje trajanja tožnikovih telesnih bolečin na podlagi njegove medicinske dokumentacije in pregleda tožnika natančno opredelil in objektiviziral (7 dni hude telesne bolečine, 2 tedna občasne srednje hude telesne bolečine, lahke stalne telesne bolečine 3 mesece, bodoče lahke telesne bolečine ob obremenitvah) ob upoštevanju konkretne poškodbe (zlom desne stegnenice z dislokacijo odlomkov), glede na katero tudi po presoji sodišča druge stopnje o obstoju telesnih bolečin objektivno ne more biti nobenega dvoma, pri čemer je nepomembno, katera protibolečinska sredstva naj bi uporabljal tožnik (o čemer je polemiziral toženec). Ob hkratnem upoštevanju številnih nevšečnosti med zdravljenjem, ki pritožbeno niso sporne, je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova s prisojo 16.000,00 EUR odmerilo pravično denarno odškodnino, ki ustreza načelu individualizacije odškodnine glede na konkretnega oškodovanca v starosti 23 let, kakor tudi načelu njene objektivizacije glede na razmerje med različnimi vrstami škod. Neutemeljeno je zato tožnikovo pritožbeno zavzemanje po njenem zvišanju, kakor tudi toženčevo zavzemanje po znižanju prisojene odškodnine iz tega naslova.

13. Upoštevaje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, da tožnik po poškodbi v posledici zmanjšane grobe moči desne stegenske mišice ni več sposoben za težke fizične aktivnosti niti v okviru delovnih nalog niti rekreacije, zaradi česar ne more več opravljati težkih in zahtevnih fizičnih del, ki jih je opravljal pred nezgodo (ko je delal kot pomožni delavec v gradbeništvu), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bo opisana poškodba nedvomno vplivala na nadaljnji potek tožnikovega življenja. Tožnik ne more več delati v gradbeništvu, kjer je potrebno veliko dvigovati, se prepogibati, hoditi. Neutemeljena je pritožbena graja toženca, da naj bi prvostopno sodišče s takim zaključkom prekoračilo tožnikovo trditveno podlago, saj je tožnik svoje življenjske omejitve (celo v še večjem obsegu) opisoval že v tožbi. Glede na intenziteto duševnih bolečin, ki jih zaradi opisanega zmanjšanja življenjske aktivnosti trpi 23-letni tožnik, pa je utemeljena tožnikova pritožbena graja, da mu je prvostopno sodišče iz tega naslova s prisojo zgolj 11.000,00 EUR (od zahtevanih 30.000,00 EUR) prisodilo prenizko odškodnino. Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi ugotovljenega trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti po presoji sodišča druge stopnje ob pravilni presoji kriterijev za njeno odmero (179. člen OZ) znaša 15.000,00 EUR, kar je narekovalo spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v tej smeri.

14. Kot pravilno - v ustrezni višini odmerjeno pa sodišče druge stopnje povzema prisojeno odškodnino (4.000,00 EUR) iz naslova strahu, ki ga je tožnik pretrpel v posledici škodnega dogodka, tako primarnega strahu (intenzivni kratkotrajni strah), kakor tudi sekundarnega strahu (intenzivni strah za izid zdravljenja v trajanju 3 dni, zmerni sekundarni strah 3 mesece, ter ponovno ob odstranitvi osteosintetskega materiala). Neutemeljeno je zato tožnikovo pritožbeno zavzemanje po zvišanju prisojene odškodnine, v okviru katere neuspešno poskuša prikazati večjo intenziteto pretrpljenega strahu (zatrjevani kar trikratni strah pred smrtjo), kakor tudi toženčev poskus znižanja prisojene odškodnine iz tega naslova z neutemeljenim poudarjanjem neupravičenosti tožnikovega strahu.

15. Tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti prisojeno odškodnino v višini 3.000,00 EUR kot neutemeljeno oz. previsoko odmerjeno graja le toženec. Upoštevaje objektivna merila za prisojo odškodnine iz tega naslova (sprememba tožnikove zunanjosti v smislu 29 cm dolge in 1 cm široke pooperacijske brazgotine na zunanji strani desnega stegna, ki predstavlja skaženost lažje stopnje), kakor tudi konkretno ugotovljena subjektivna merila (tožnika brazgotina moti predvsem poleti, obremenjuje ga reakcija okolice), sodišče druge stopnje iz tega naslova prisojeno odškodnino sprejema kot ustrezno.

16. Po vsem obrazloženem znaša ob pravilni uporabi materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP) pravična denarna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo skupaj 38.000,00 EUR, kar je narekovalo (delno) ugoditev pritožbi tožnika in spremembo izpodbijane prvostopne sodbe v tej smeri. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika in v celoti neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenem delu prvostopno sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Od prisojenega zneska odškodnine gredo tožniku tudi zakonske zamudne obresti, kot so bile prisojene v postopku na prvi stopnji in niso bile pritožbeno sporne.

17. Opisana sprememba prvostopne sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji znaša pravdni uspeh tožnika 53%, toženca pa 47%. Ob upoštevanju spremenjenega pravdnega uspeha je dolžan toženec tožniku povrniti na prvi stopnji pravilno odmerjene in v pritožbah negrajane pravdne stroške. Le-ti za tožnika znašajo 4.995,18 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 25), glede na 53% pravdni uspeh pa mu je dolžan toženec povrniti 2.647,44 EUR pravdnih stroškov.

18. Tožencu, katerega na prvi stopnji pravilno odmerjeni in v pritožbah ne grajani pravdni stroški znašajo 6.477,65 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 26), je dolžan tožnik glede na njegov spremenjeni pravdni uspeh v višini 47 % v tem obsegu povrniti njegove pravdne stroške, kar znaša 3.044,50 EUR.

19. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov je dolžan tožnik tožencu po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji povrniti 397,06 EUR pravdnih stroškov.

20. Pritožbeni uspeh tožnika znaša 15 % (4.000,00/27.000,00), zato mu je v tem obsegu v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona toženec dolžan povrniti njegove utemeljeno priglašene pritožbene stroške, ki znašajo: 788,80 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom (Tar. št. 3210), skupaj z materialnimi stroški (20,00 EUR) in DDV pa 986,74 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je dolžan toženec tožniku povrniti 148,01 EUR pritožbenih stroškov. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, pa krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).