Jedro

Izvršitelj skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka pri opravljanju izvršilnih dejanj dolžniku ne sme povzročati nepotrebnih stroškov (prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Glede na to je treba tudi pri odločanju o stroških delovne sile izvršitelja presoditi, ali je bila odločitev za izbiro selitvenega servisa izven območja okrožnega sodišča, za katerega je imenovan izvršitelj in kjer se opravlja izvršba, v skladu z načelom ekonomičnosti in je bil posledično strošek delovne sile oziroma priglašene kilometrine v resnici potreben.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in IV. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžnica dolžna upniku v roku 8 dni povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 5.672,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (I. točka izreka), da se izvršilni postopek ustavi (II. točka izreka) in da se zavrže upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom – z rubežem dolžnikove plače in denarnih sredstev na OPP (III. točka izreka) ter zavrne njegov predlog za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 30. 11. 2022 (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sklepa se upnik pritožuje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek za povrnitev izvršilnih stroškov v znesku 856,80 EUR, ki se nanaša na postavko tovornega vozila usposobljenega subjekta za pomoč izvršitelju pri opravi sodne izvršbe. Gre za strokovnega izvajalca Pomoč pri sodnih izvršbah A. A. s.p., ki ga je izvršitelj angažiral za odvoz ogromne količine dolžničinih stvari iz stanovanja na deponijo, kar vse je zapisano v zapisniku o izročitvi in izpraznitvi nepremičnine. Tako upnik, kot izvršitelj sta ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka storila vse, da niso bili povzročeni nepotrebni stroški. Upnik je angažiral izvršitelja iz območja Okrožnega sodišča v Novi Gorici, kjer je stanovala dolžnica in so bila opravljena izvršilna dejanja, izvršitelj pa je angažiral strokovno osebo s potrebno opremo (tovornjak), pri čemer po dodatno pridobljenih pojasnilih na območju Nove Gorice takšnega subjekta ni. V tem primeru torej ne gre za stroške izvršitelja in zato ne pride v poštev določba šestega odstavka 11. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik). Prav tako je napačna odločitev sodišča o upnikovem predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Upnik je res že predlagal izvršbo z rubežem plače in denarnih sredstev na OPP, vendar je bil tak predlog podan zaradi poplačila do takrat nastalih izvršilnih stroškov. Upnik je nato predlagal ustavitev izvršbe v tem delu izključno zato, ker je bila izvršba uspešna. 30. 11. 2022 pa je predlagal izvršbo z enakima izvršilnima sredstvoma za poplačilo druge terjatve, in sicer novo odmerjenih izvršilnih stroškov. Zato se sodišče zmotno sklicuje na odločbo VSRS II Ips 332/2011. Dejansko stanje je bilo v tem primeru drugačno, saj je upnik tam želel nadaljevati izvršbo z istim izvršilnim sredstvom zaradi izterjave iste denarne denarne terjatve, v zvezi s čimer je bila izvršba že ustavljena. Obrazložitev VSRS glede objektivne kumulacije z istim izvršilnim sredstvom se torej nanaša zgolj na primere, ko je bila izvršba zaradi pravnih in dejanskih zadržkov neizvedljiva (neuspešna). V obravnavanem primeru pa je bila izvršba druge terjatve uspešna in je bil upnik na ta način že poplačan.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da gre v primeru nepriznanih stroškov izvršitelja po njegovem obračunu za stroške kilometrine, ki bi pripadala izvršitelju in je zato treba uporabiti določbo šestega odstavka 11. člena Pravilnika. Ta določa, da se v primeru, da je za opravo izvršilnih dejanj na predlog upnika postavljen izvršitelj izven območja okrožnega sodišča, za katerega je imenovan, potni stroški, nastali izven tega območja in dnevnice, ki pripadajo izvršitelju, štejejo za stroške upnika in ne izvršilne stroške. V obravnavanem primeru namreč ne gre za tak primer, saj je upnik priglasil stroške izvršitelja po njegovem računu in obračunu, v katerem so ena izmed postavk tudi "stroški za delovno silo v dejanski višini – po obračunu, ki je v prilogi' po tarifni št. 8. Pravilnika v skupnem znesku 4.026,08 EUR. Iz priloženega obračuna, na katerega se ta postavka sklicuje, pa izhaja, da gre za strošek zunanjega izvajalca Pomoč pri sodnih izvršbah A. A. s.p., ki je nudil pomoč izvršitelju pri izpraznitvi nepremičnine dolžnice. Ta je med drugimi postavkami obračunal tudi strošek tovornega vozila iz naslova kilometrine na relaciji Koper – Nova Gorica – Koper, ki ga sodišče ni priznalo kot izvršilni strošek. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da v tem primeru ta strošek kilometrine ne predstavlja potnega stroška izvršitelja, ki je sicer v konkretnem primeru bil na predlog upnika določen za opravo izvršbe na območju okrožnega sodišča, za katerega je imenovan (Okrožno sodišče v Novi Gorici). Gre torej za strošek iz naslova delovne sile, potrebne za izpraznitev nepremičnine, ki jo je izvršitelj dolžan zagotoviti v skladu s 114. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Ta določa, da mora izvršitelj za odstranitev ljudi in stvari iz nepremičnine zagotoviti vse potrebno za njihovo opravo (delovno silo, prevozno sredstvo in prostor za hrambo), pri čemer so stroški iz tega naslova izvršilni stroški.

5. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje strošek kilometrine za tovorno vozilo, ki ga je izvršitelj potreboval za opravo izvršbe, na temelju šestega odstavka 11. člena Pravilnika neutemeljeno zavrnilo. O utemeljenosti teh stroškov bi moralo presojati na temelju tarifna št. 8 Pravilnika, ki določa da se stroški za delovno silo obračunavajo v dejanski višini oziroma, če delo opravi izvršitelj, po običajnih cenah, ki jih v kraju izvršiteljevega sedeža zaračunavajo pravne ali fizične osebe, ki opravljajo dejavnost selitev. Pri tem pa bi moralo upoštevati tudi, da je dolžnik upniku dolžan plačati zgolj stroške, ki so bili za izvršbo potrebni (peti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Izvršitelj namreč skladno s skrbnostjo dobrega strokovnjaka pri opravljanju izvršilnih dejanj dolžniku ne sme povzročati nepotrebnih stroškov (prvi odstavek 39. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja). Glede na to je treba tudi pri odločanju o stroških delovne sile izvršitelja presoditi, ali je bila odločitev za izbiro selitvenega servisa izven območja okrožnega sodišča, za katerega je imenovan izvršitelj in kjer se opravlja izvršba, v skladu z načelom ekonomičnosti in je bil posledično strošek delovne sile oziroma kilometrine na lokaciji Koper-Nova Gorica-Koper za izvršbo v resnici potreben.

6. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi izvršitelj v zvezi z izbiro izvajalca in priglašenim stroškom delovne sile podal natančnejšo obrazložitev.1 Zato zgolj na podlagi obračuna izvršitelja ni mogoče odgovoriti na vprašanje, ali bi izvršitelj za opravo izvršbe lahko izbral selitveni servis na območju Nove Gorice in bi bil tako priglašen strošek delovne sile lahko manjši, kot je bil. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v postopku opraviti ustrezne poizvedbe pri upniku in izvršitelju ter ugotoviti, ali je priglašen strošek kilometrine za tovornjak v celoti utemeljen.

7. Pritožba prav tako utemeljeno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje glede možnosti nadaljevanja izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, kot jo je predlagal upnik. Dejansko stanje v obravnavani zadevi namreč ni enako tistemu, o katerem je odločalo VSRS v odločbi II Ips 332/2011, na katero se je sodišče prve stopnje oprlo pri svoji odločitvi. V predmetni zadevi je bila namreč izvršba z rubežem plače in rubežem denarnih sredstev dolžnice na OPP ustavljena zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo iz razloga poplačila denarne terjatve (dotlej nastalih in priznanih izvršilnih stroškov) in ne iz razloga, ker le ta ne bi bila uspešna (neizvedljiva) in bi bilo tako morebitno vztrajanje z nadaljevanjem izvršbe z istim (neuspešnim) izvršilnim sredstvom v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka. Poleg tega je upnik v predmetni zadevi predlagal nadaljevanje izvršbe zaradi izterjave nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki so nastali in bili priznani v zvezi s kasnejšo izpraznitvijo nepremičnine in tako v nobenem primeru ne gre za poplačilo iste denarne terjatve, ki je bila že poplačana in glede katere je bila izvršba z istima izvršilnima sredstvoma ustavljena.

8. Kljub temu, da je stališče pritožbe v zvezi z možnostjo naknadne objektivne kumulacije v tem primeru pravilno, pa pritožbeno sodišče zmotne odločitve sodišča prve stopnje ne more spremeniti. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijanim sklepom tudi ustavilo izvršilni postopek (II. točka izreka), zoper to odločitev pa se upnik ne pritožuje in je tako s potekom pritožbenega roka ta odločitev postala pravnomočna. Ustavljenega izvršilnega postopka pa ni več mogoče nadaljevati z novim izvršilnim sredstvom. Upnik bo zato izterjavo odmerjenih nadaljnjih izvršilnih stroškov po obračunu izvršitelja lahko dosegel zgolj v novem izvršilnem postopku.

9. Glede na vse navedeno je pritožba delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato delno ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V njem naj sodišče prve stopnje ugotovi vsa odločilna dejstva o potrebnosti stroškov izvršitelja, ki se nanašajo na stroške delovne sile izven območja okrožnega sodišča, za katerega je imenovan ter nato o nadaljnjih izvršilnih stroških ponovno odloči. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. in IV. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Ker je upnik s pritožbo delno uspel, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Upnik sicer v pritožbi navaja, da takšnega servisa na območju Nove Gorice ni, vendar v spisu o tem ni podatka.