Jedro

S tožbo uveljavljani zahtevek je povračilni (reparacijski) zahtevek. Tak zahtevek pa se lahko skladno z določbo drugega odstavka 111. člena OZ uveljavlja le, če je pogodba razvezana, saj je nastanek reparacijske obveznosti objektivna posledica razveze pogodbe. Enako določa tudi med pravdnima strankama sklenjena pogodba v določbi 12. člena na katerega se v zvezi z zatrjevanimi kršitvami v tožbi in tekom postopka sklicuje tožeča stranka. Tožeča stranka tako za uveljavljanje povračilnega - reparacijskega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi, ni izkazala pravnega temelja in je bilo že iz tega razloga njen tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 346.236,55 EUR s pp.

2. Tožeča stranka to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke ter stroške tega pritožbenega postopka, vse v 15 dneh. V pritožbi navaja, da je sodišče v 29. točki obrazložitve sodbe navedlo kaj predstavlja materialnopravno podlago, pri čemer ni upoštevalo ostale relevantne pravne podlage, ki je za odločanje bistvenega pomena. Ker tega ni storilo je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP. Uveljavlja, da je je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je predmet operacije bila obnova cest ne pa vzdrževalna dela na cestah, zato so vsi drugačni zaključki sodišča prve stopnje nepravilni. S tem, ko je sodišče prve stopnje štelo, da za izvedena dela ni bila potrebna projektna dokumentacija je kršilo Zakon o cestah ter Pravilnik o projektiranju cest. Nadalje tožeča stranka navaja, da je res višina operacije v vlogi tožene stranke bila ocenjena na 631.507,81 EUR z DDV, vrednost upravičenih stroškov brez DDV pa je bila ocenjena na 526,256,51 EUR. Ob sklenitvi pogodbe je tako vrednost operacije presegala z javnim razpisom določeno vrednost. Tožeča stranka je na podlagi pogodbe toženi stranki izplačala 346.236,55 EUR, kar je bistveno manj kot je tožena stranka navedla v vlogi na javni razpis. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje povsem nekritično sprejelo obrazložitev tožene stranke, zakaj je prišlo do zmanjšanja. Nadalje je tožeča stranka tekom postopka v pripravljalnih vlogah navajala, da šesti odstavek 12. člena Pogodbe določa, da v primeru, da pride med izvajanjem projekta do sprememb, ki bi vplivale na oceno vloge tako, da bi se ocena znižala pod prag sofinanciranih projektov lahko ministrstvo odstopi od pogodbe in zahteva vrnitev realne vrednosti dodeljenih nepovratnih sredstev. Sodišče prve stopnje se do teh bistvenih navedb tožeče stranke ni opredelilo. Posebej izpostavlja, da je bila ocenjena vrednost investicije nestrokovno ugotovljena in ne more sprejeti argumentacije sodišča, da so v tem času cene na trgu padle. Tožeča stranka meni, da je do nižje cene od navedene v vlogi prišlo zaradi slabo pripravljene dokumentacije, s čemer je tudi izvedba del bila slabše kakovosti od priporočljive, kar je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala in dokazovala. Da je tožena stranka že od prijave na Javni razpis vedela, da vrednost projekta ne bo presegla zneska 600.000,00 EUR po mnenju tožeče stranke izhaja tudi iz splošnih aktov tožene stranke in sicer iz njenega proračuna za leto 2013 in za leto 2014. Sodišče prve stopnje se nadalje ni izreklo do odločilnih navedb tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2015 in sicer, da je v poglavju 8.1 Javnega razpisa med splošnimi pogoji tudi pogoj, da mora vrednost operacije znašati najmanj 600.000,00 EUR z DDV. V kolikor bi namreč tožena stranka prijavila operacijo z nižjim zneskom do sofinanciranja ne bi bila upravičena. Tako je tožena stranka v prijavi na Javni razpis navedla vsaj zavajajoče, če ne celo neresnične podatke s tem, ko je navedla, da vrednost operacije presega 600.000,00 EUR. V skladu s 6. alinejo točke a 12. člena Pogodbe se je upravičenec strinjal, da lahko tožeča stranka zahteva povračilo vseh izplačanih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, če bo naknadno ugotovljena navedba neresničnih ali zavajajočih podatkov, do česar pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče je nadalje prezrlo in ni upoštevalo končnega poročila o izvedbi kontrole na kraju samem za operacijo obnova cest S. V pripravljalni vlogi z dne 30. 1. 2017 je v zvezi z izvedeniškim mnenjem tožeča stranka podala konkretne ugovore in pripombe zoper mnenje predvsem v delu, ki se tiče kakovosti izvedenih del, izvedenec je na te pavšalno odgovoril, ko je navedel, da so bila dela opravljena v skladu z določili stroke in izvedena v predvidenem obsegu in je temu sodišče prve stopnje tudi nekritično sledilo. Nadalje navaja, da je kot dokaz priložila fotografije, ki jih je naredil kontrolor M. K. 24. 4. 2014 in predlagala, da sodišče te dokaze upošteva v dokaznem postopku, saj dopustitev teh dokazov ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče prve stopnje pa se do slednjega sploh ni opredelilo in tožeči stranki ni pojasnilo zakaj meni drugače, zato odločitve v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Posledica nestrokovne in nekvalitetne gradnje je, da kazalniki učinka niso bili doseženi, s čemer je tožena stranka kršila 3. alinejo točke a 12. člena Pogodbe, kar je prav tako razlog za odstop tožeče stranke od pogodbe. Sodišče je po mnenju tožeče stranke nepravilno presojalo tudi upravičenost stroška za CBA analizo. V konkretni zadevi je izvedenec podal svoje mnenje in izvid samo pisno in sodišče ni upoštevalo predloga tožeče stranke po zaslišanju izvedenca, s čemer je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 339. členu ZPP, saj ni uporabilo določbe 253. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navajala, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo, da je tožena stranka svoje obveznosti po pogodbi o sofinanciranju v celoti izpolnila ter je zato upravičena do prejetih sredstev sofinanciranja. Nadalje, da je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi tožeča stranka v celoti izpolnila svoje pogodbene obveznosti ter s to tožbo neutemeljeno zahteva vračilo izplačanih sredstev, ki jih je izplačala na podlagi še vedno veljavne pogodbe o sofinanciranju, opravljenega pregleda predmeta pogodbe pred izplačilom ter brez pripomb v celoti izpolnila. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne, potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in tožeči stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017), zato se glede na določbo 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavnega po uveljavitvi novele ZPP-E. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka s tožbo zoper toženo stranko zahteva vračilo toženi stranki izplačanih sredstev iz naslova sofinanciranja operacije ″Obnova cest S.″ Zatrjuje, da je na podlagi javnega razpisa za izbor operacij iz prednostne usmeritve ″Razvoj obmejnih območij s H.″ v okviru operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 do 2013, razvojne politike ″razvoj regij″, tožeči stranki odobrila sredstva za sofinanciranje operacije ″Obnova cest S.″ v višini največ do 526.256,51 EUR, ki se delno financira iz sredstev EU, ter da je s toženo stranko na tej podlagi sklenila Pogodbo o sofinanciranju in na podlagi s strani tožene stranke izstavljenih ji zahtevkov v letu 2013 in 2014 v zvezi z izvedeno operacijo izplačala skupno 346.236,55 EUR. Pri izvedeni naknadni kontroli operacije na kraju samem v letu 2014 naj bi tožeča stranka ugotovila, da tožena stranka ne izpolnjuje pogojev iz Javnega razpisa, da mora vrednost operacije znašati najmanj 600.000,00 EUR z DDV, da ni dosežen kazalnik uspeha (to je skupna dolžina vseh obnovljenih cest je manjša od 5,458 km), da upravičenec pri izvajanju projekta ni uporabljal ustrezne projektne dokumentacije ter da so z zahtevkom za izplačila bile priložene gradbene situacije v katerih so bila obračunana s strani nadzora potrjena in s strani občine plačana dela, ki dejansko niso bila izvedena na prijavljeni trasi cestišča, ter da je občina v zahtevku za izplačilo uveljavljala nepotrebne stroške izdelave CBA analize, zato je tožena stranka bila pozvana na vračilo izplačanih sredstev v celotni višini tako, da je tožeča stranka glede na izrečen ukrep na podlagi točke 9.2 Navodil organa upravljanja za finančno upravljanje izvajanja evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007 do 2013, končnega poročila kontrolnega organa ter 3. in 9. alineje točke a 12. člena Pogodbe, toženi stranki izstavila zahtevek za vračilo vseh izplačanih sredstev, ki pa ga tožena stranka ni poravnala.

7. Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala kot neutemeljen. Zatrjevala je, da sklenjene pogodbe ni kršila, da je sofinancirani projekt izvedla v skladu s sklenjeno pogodbo in da je uveljavljala upravičene stroške gradbenih del in v zvezi s tem potrebne dokumentacije ter, da je te tožeča stranka tudi v celoti plačala, in da je do prejetih sredstev v celoti upravičena, pri čemer je poudarjala, da je Pogodba o sofinanciranju veljavna, ker nobena od pogodbenih strank ni od nje odstopila.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila operacija za katero je tožena stranka prejela finančna sredstva iz Evropskega sklada v celoti izvedena, da je bila dolžina obnovljenih cest skladna s postavljenimi kazalniki, da so bila dela izvedena z ustrezno kvaliteto, da so bila plačana le izvedena dela, da je bil postopek voden v skladu z veljavnimi predpisi ter izdelana vsa potrebna in zahtevana dokumentacija, da sporni odseki cest spadajo med javne poti, razen tistih, ki jih je izvedenec tudi sam odbil (pri čemer se sodišče pridružuje navedbam tožene stranke, da je tožeča stranka že sama navedla, da je vrednost del na spornih odsekih odštela od zahtevka tožene stranke in jih torej sploh ni priznala pri izplačilu, zato tudi domnevno ugotovljene nepravilnosti na kontrolah pred izplačilom na ta način tudi sama sanirala) in zato zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, ter ga je kot takšnega zavrnilo v celoti.

9. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje za takšno razsojo odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna vendar ne iz po sodišču prve stopnje navedenih razlogov, temveč iz razlogov kot bodo navedeni v nadaljevanju.

11. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka objavila Javni razpis za razvoj regij, na katerega se je prijavila tudi tožena stranka. Tožeča stranka je izdala sklep, s katerim je odobrila sredstva toženi stranki za financiranje operacije ″Obnova cest S.″ v višini največ do 526.256,51 EUR in na podlagi tega sklepa, zoper katerega tožena stranka ni imela pritožb in je postal pravnomočen, sta pravdni stranki 18. 7. 2013 sklenili Pogodbo o sofinanciranju za operacijo ″Obnova cest S.″ Na podlagi te pogodbe je tožeča stranka toženi stranki tudi izplačala znesek 346.236,55 EUR in sicer 4. 12. 2013 znesek v višini 175.418,84 EUR in dne 12. 5. 2014 znesek 170.817,71 EUR. Kot izhaja iz trditev pravdnih strank, ni bilo sporno, da je tožena stranka sofinancirano operacijo zaključila v celoti in zanjo od tožeče stranke uveljavljala le vtoževani znesek, ki ga je tožeča stranka toženi stranki tudi plačala. Kot izhaja iz neprerekanih trditev tožene stranke, tožeča stranka kljub uveljavljanim kršitvam s strani tožene stranke in zahtevanemu vračilu celotnega plačanega zneska operacije, od pogodbe ni odstopila. Da bi pogodba prenehala iz kakšnega drugega razloga, tožeča stranka ni zatrjevala.

12. S tožbo uveljavljani zahtevek je tako povračilni (reparacijski) zahtevek. Tak zahtevek pa se lahko skladno z določbo drugega odstavka 111. člena OZ uveljavlja le, če je pogodba razvezana, saj je nastanek reparacijske obveznosti objektivna posledica razveze pogodbe. Enako določa tudi med pravdnima strankama sklenjena pogodba v določbi 12. člena na katerega se v zvezi z zatrjevanimi kršitvami v tožbi in tekom postopka sklicuje tožeča stranka.1 Na takšno vsebino pogodbe pa se sklicuje tožeča stranka tudi sama v pritožbi. Kaj drugega kot je navedeno zgoraj ne izhaja niti iz predpisov na podlagi katerih je bila sklenjena pogodba med pravdnima strankama niti to ne izhaja iz navodil na katere se je v tožbi sklicevala tožeča stranka. Tožeča stranka tako za uveljavljanje povračilnega - reparacijskega zahtevka, kot ga uveljavlja v tej pravdi, ni izkazala pravnega temelja in je bilo že iz tega razloga njen tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti, ne da bi se bilo treba sodišču spuščati v ugotavljanje utemeljenosti zatrjevanih kršitev očitanih toženi stranki.

13. Pritožbeno sodišče se zato s pritožbenimi navedbami tožeče stranke s katerimi ta izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in v zvezi s tem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni ukvarjalo in nanje ni odgovarjalo, saj te tudi če bi bile storjene v postopku na prvi stopnji, na pravilnost odločitve ne morejo vplivati. Kolikor pa tožeča stranka s pritožbo uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka in zatrjuje, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, ker da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njene za odločitev relevantne trditve, te kršitve v postopku na prvi stopnji niso bile storjene, saj je sodba sodišča prve stopnje primerno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh relevantnih dejstvih na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev in ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do odločilnih trditev tožeče stranke ni opredelilo. Pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi samo po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP.

14. Pritožbo je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). O stroških pritožbenega odgovora tožene stranke pa je sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker odgovor ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi, tožena stranka do povrnitve nastalih stroškov odgovora ni upravičena.

1 12. člen Pogodbe v prvem odstavku - točka a določa: Upravičenec se strinja, da lahko M. zahteva: a) povračilo vseh izplačanih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev do dneva vračila in prekinitev pogodbe, če […]. V šestem odstavku isti člen določa: V primeru, da med izvajanjem projekta pride do sprememb, ki bi vplivale na oceno vloge tako, da bi se ocena znižala pod prag sofinanciranih projektov, lahko ministrstvo odstopi od pogodbe ter zahteva vrnitev realne vrednosti dodeljenih nepovratnih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nakazila do dneva vračila.