13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 635/2004 z dne 3. 3. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku za plačilo premoženjske škode delno ugodilo zahtevku pritožnice (v pravdi tožnice). Kot odškodnino zaradi izpada materialnih prejemkov pritožničinega očeta ji je na podlagi 541. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) kot dedinji prisodilo 3.652.010 SIT z zakonskimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek (razlika do 8.465.600 SIT) pa je zavrnilo. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zoper zavrnilni del sodbe zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo revizijo. Pritrdilo je stališču sodišč prve in druge stopnje, da pritožnica po več kot 50 letih ne more uspešno uveljavljati pravice iz 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ker se pravica do povračila škode zaradi izgubljenega preživljanja lahko odmerja le za sedanji in prihodnji čas, ne pa za preteklo obdobje. Pritrdilo je tudi stališču, po katerem je pravica dedičev do odškodnine po 541. člena ZKP omejena z obsegom njihove dedne pravice, ki je odvisen od kroga potencialnih dedičev ne glede na to, ali drugi dediči svojo pravico iz 541. člena ZKP uresničujejo ali ne. Glede na to, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pritožnica ena od treh dedinj po neposrednem oškodovancu, jo tudi po mnenju Vrhovnega sodišča 541. člen ZKP aktivno legitimira v mejah njenega dednega deleža, tj. do 1/3. Glede na to, da je bila višina škode v skladu z drugim odstavkom 189. člena ZOR ugotovljena po cenah na dan sojenja, je Vrhovno sodišče zavrnilo tudi revizijski očitek o napačni odločitvi glede začetka teka zamudnih obresti.

2.Pritožnica z ustavno pritožbo vsem trem stališčem, na katerih temelji izpodbijana odločitev, nasprotuje. Meni, da so pravno zmotna in v nasprotju z Ustavo. Zatrjuje kršitve 2., 23., 26. in 33. člena Ustave, ki naj bi bile posledica kršitev pravil postopka (14. točke drugega odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, in nasl. – ZPP) in napačne uporabe materialnega prava.

3.Navaja, da je svoj zahtevek opirala na določbe 541. člena ZKP, "alternativno pa tudi na 194. člen ZOR ali (glede na to, da sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago) na 190. člen ZOR" in da v obravnavanem primeru odškodnina pomeni čisto denarno terjatev, od katere tečejo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje oziroma od preoblikovanja tožbenega zahtevka iz DEM v SIT. Obširno navaja razloge, s katerimi utemeljuje napačno uporabo materialnega prava. Trdi, da je bila prikrajšana za povrnitev lastne škode, ki naj bi jo utrpela zaradi "izpada preživnine po svojem očetu" in da se je v reviziji sklicevala na določbe 185., 186. in 190. člen ZOR. Svoj zahtevek naj bi primarno oprla na 541. člen ZKP predvsem iz procesnih razlogov (ker je šele leta 1990 z uveljavitvijo ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi SFRJ iz leta 1974 prenehala ovira za uveljavljanje odškodnine neupravičeno obsojenih do 31. 12. 1953). Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 69/96 z dne 28. 1. 1998, iz katerega naj bi izhajalo stališče glede uporabe določb ZOR pri odločanju o povračilu škode za neopravičeno obsodbo. S sklicevanjem na določbo 194. člena ZOR naj bi opredelila zgolj način oblikovanja višine zahtevka za lastno škodo. Izrecno poudarja, da ne uveljavlja dvojnega zneska, temveč le toliko, za kolikor naj bi bila sama oškodovana zaradi izpadlega preživljanja, pri čemer je pritožnici vseeno, na kakšni pravni podlagi ji bo škoda povrnjena. Meni, da je bila 143 mesecev (do dokončanja pritožničinega študija) prikrajšana za 1/3 očetove plače ob upoštevanju, da bi oče 1/3 porabil zase, 1/3 pa za pritožničinega polbrata.

4.Trditev revizijskega sodišča, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pritožnica ena izmed treh dedinj po neposrednem oškodovancu, naj bi bila napačna, ker naj ne bi imela podlage v spisih. Poleg tega zapuščinski postopek sploh ni bil uveden. V zvezi s tem povzema tudi dele iz obrazložitev sodb sodišča prve in druge stopnje, ki pa ustavni pritožbi nista priloženi. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da je dokaz o neveljavnosti zakonske zveze njenega očeta z drugo ženo pridobila šele pred kratkim in da v pravdnem postopku tudi ugotovitve o obstoju treh dedičev ni izpodbijala (sodbo Okrožnega sodišča za mesto Beograd št. 1974/48 z dne 15. 6. 1948 je pritožnica priložila kot tudi njen prevod v slovenski jezik). S temi navedbami utemeljuje očitek o napačni ugotovitvi dejanskega stanja, ki naj bi mu sledilo tudi revizijsko sodišče. Zato naj bi ji bila kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave tudi v primeru, če bi bilo stališče sodišč glede obsega njene pravice za uveljavljanje odškodnine po 541. členu ZKP pravilno.

5.S tem v zvezi utemeljuje tudi napačnost stališča, po katerem naj bi bila do uveljavljanja odškodnine po 541. členu ZKP upravičena le do 1/3 dednega deleža. Ker je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju sledilo stališču pritožbenega sodišča, po katerem so do vtoževanega odškodninskega zneska upravičene tudi druge osebe, ki bi utegnile priti v poštev kot dediči, naj bi ji bila s takšno vnaprejšno presojo odvzeta ena stopnja odločanja. Pritožnica meni, da je tako stališče napačno in tudi Vrhovnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo določbe ZKP in Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – ZD). Meni, da vprašanje aktivne legitimacije ni odvisno od kroga potencialnih dednih upravičencev, temveč od kroga dedičev, ki so pred iztekom zastaralnega roka začeli pravdni postopek.

6.Pritožnica opisuje ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi s preoblikovanjem tožbenega zahtevka, v katerem vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in navaja razloge, s katerimi utemeljuje svoje mnenje o (ne)pravilnosti odločitve glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Tako naj bi bistveno kršitev določb pravdnega postopka pomenila tudi nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar je o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku (glede opredeljevanja oziroma preoblikovanja tožbenega zahtevka) navedeno v razlogih sodbe, in med samimi temi listinami. V zvezi s tem Vrhovnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njenih vsebinsko enakih revizijskih navedb.

B.

7.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

8.Trditev pritožnice, da izpodbijana sodba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in na zmotni uporabi prava, Ustavno sodišče ni presojalo, ker Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Z navedbami, s katerimi pritožnica izraža zgolj svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in s pravnimi stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev, namreč ne more utemeljiti zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

9.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave sta ustavnoprocesni jamstvi, ki zagotavljata, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Pritožnica ne trdi, da bi bila v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, prikrajšana za navedene možnosti. Kršitev ustavnoprocesnih jamstev pa ni mogoče utemeljevati z očitkom, da je odločitev po vsebini napačna.

10.Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zgolj očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Te kršitve tudi ni mogoče utemeljiti z očitkom, da odločitev sodišč temelji na napačni ugotovitvi dejanskega stanja. Enako velja za očitek o kršitvi 26. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic bi šlo, če bi sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi stališča, ki je z vidika teh ustavnih pravic nesprejemljivo. Tega pa pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže.

11.Pritožnica ne izpodbija stališča sodišča glede možnosti za uveljavljanje zahtevkov po 194. členu ZOR, saj sama meni, da bi ji sodišče zahtevano odškodnino moralo priznati glede na splošne določbe ZOR o odškodninski odgovornosti v zvezi s 26. členom Ustave. S tem v zvezi je razumeti tudi njeno navedbo, da sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago. Vendar bi morala pritožnica nastanek lastne škode izkazati. Zgolj dejstvo, da je oče zaradi neupravičene obsodbe ni mogel preživljati, namreč samo po sebi še ne pomeni, da sredstev za njeno preživljanje ni zagotovil kdo drug. Pritožnica niti v ustavni pritožbi ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo njeno morebitno prikrajšanje. Prav tako ne navaja, da je sama upravičena do povrnitve stroškov za svoje preživljanje, ki bi jih zagotovil kdo drug. Zgolj dejstvo, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, pa za sklep o kršitvi pravic iz 26. in 33. člena Ustave ne zadošča.

12.Pritožnica sicer meni, da je sodišče določbo 541. člena ZKP uporabilo napačno in da je obseg odškodnine, ki jo je dedič upravičen uveljavljati po tej določbi, odvisen od kroga dedičev, ki so pred iztekom zastaralnega roka začeli pravdni postopek. Navedbe, s katerimi utemeljuje to mnenje, pomenijo zgolj očitek napačne uporabe materialnega prava, ki sam po sebi ne zadošča za sklep o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic. Dejstvo, da je Višje sodišče o pritožbi zoper novo prvostopenjsko odločitev odločalo na podlagi enakega stališča kot o pritožbi zoper prvo odločitev sodišča prve stopnje, oziroma dejstvo, da sta v postopku novega odločanja stališči prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča enaki, pa samo po sebi tudi ne pomeni, da je šlo za vnaprejšnjo presojo, s katero bi bila pritožnici ena stopnja odločanja odvzeta.

13.Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožničine trditve, da je bila zakonska zveza med njenim očetom in drugo ženo razglašena za neveljavno. Okoliščina, da je pritožnica šele tik pred potekom roka za vložitev ustavne pritožbe pridobila možnost uporabiti dokaz, iz katerega naj bi izhajalo, da je ugotovitev sodišč o treh dedičih po pritožničinem očetu napačna, namreč sama po sebi ni razlog, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo. Poleg tega pritožnica v ustavni pritožbi sama navaja, da ugotovitve sodišča o obstoju treh dedičev ni izpodbijala. Zato ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča ne more utemeljiti niti z navedbo, da ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju treh dedičev nima podlage v spisih.

14.Trditev pritožnice, da se revizijsko sodišče ni opredelilo do njenih navedb, s katerimi je izpodbijala odločitev glede začetka teka zamudnih obresti, in do navedb, da je glede te odločitve šlo za nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med vsebino tožbe in zapisnika o glavni obravnavi, ne drži. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da pritožnica očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni konkretizirano opredelila in da vsi konkretizirani revizijski očitki pomenijo vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V tem okviru pa je Vrhovno sodišče njene očitke presojalo in jih obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene. Iz vsebine obrazložitve je razvidno tudi, kakšen pomen je imela ugotovitev višine plače pritožničinega očeta po razmerah (cenah) na dan sojenja. V pravilnost te presoje pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

15.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

16.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić