10. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa B. B., odvetnik v Sevnici, na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 123/2003 z dne 26. 2. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1062/2001 z dne 28. 8. 2002 in z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Krškem št. P 7/2001 z dne 18. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavna pritožnika sta na upravni enoti dala ponudbo za prodajo zemljišč, na katero se je prijavil tožnik. Ker z njim nista hotela skleniti kupoprodajne pogodbe, je zoper njiju vložil tožbo na sklenitev pogodbe. Pritožnika niti na tožbo niti na njeno dopolnitev nista odgovorila, zato je prvostopenjsko sodišče izdalo zamudno sodbo. Pritožnika sta se zoper navedeno sodbo pritožila. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njuno revizijo.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi izpodbijanim sodbam očitata kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave, ker je bila zamudna sodba izdana brez obrazložitve, pri tem pa se sklicujeta na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-201/01 z dne 6. 11. 2003 (Uradni list RS, št. 117/2003). Navedene ustavne pravice naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo tudi s tem, ko ju ob vročitvi dopolnitve tožbe, ki jo je tožnik naknadno podal na poziv sodišča, ni opozorilo skladno z 277. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP), da bo izdalo zamudno sodbo, če v roku 30 dni ne bosta odgovorila na tožbo, kakor je pred tem to storilo ob vročitvi tožbe. Višjemu in Vrhovnemu sodišču pritožnika očitata tudi arbitrarnost in odstop od ustaljene sodne prakse, ker sta tožniku priznali aktivno legitimacijo, čeprav naj svoje trditve, da je kmet, ne bi z ničemer izkazal.

B.

3.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je mogoče ustavno pritožbo vložiti šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Očitka, da zamudna sodba nima obrazložitve oziroma je obrazložitev pavšalna, s čimer naj bi jima bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, kakor tudi očitka, da jima ni bil vročen sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče tožnika pozvalo k dopolnitvi tožbe, s čimer naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti, pritožnika zatrjujeta šele v ustavni pritožbi, pred rednimi sodišči pa tega nista uveljavljala. Ker teh očitkov v sodnih postopkih nista uveljavljala, jih Ustavno sodišče pri odločanju ni moglo upoštevati.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pritožnikoma poslati dopolnitev tožbe s (ponovnim) opozorilom iz 277. člena ZPP, da bo v primeru, če na tožbo ne bosta odgovorila, izdalo zamudno sodbo. Iz pravice do izjave iz 22. člena Ustave izhaja tudi dolžnost sodišča, da stranki omogoči, da se o navedbah nasprotne stranke izjavi in da jo takrat, kadar je možnost izjave časovno omejena, na to tudi opozori, kakor tudi na posledice v primeru neupoštevanja opozorila. To še posebej velja v primeru izdaje zamudne sodbe, ki jo sodišče izda v primeru, ko stranka v predpisanem roku ne odgovori na tožbo. Zamudna sodba temelji namreč na domnevi, da se tožena stranka strinja z dejanskim stanjem, kot izhaja iz tožbe, s pritožbo pa se lahko na podlagi drugega odstavka 338. člena ZPP izpodbija le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ne pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to, da se je tožba, ki je bila ponovno vročena tožencema, celo v izreku razlikovala od prvotno vložene tožbe (Ustavnemu sodišču se pri tem ni treba opredeliti do vprašanja, ali je šlo morda že za spremembo tožbe), je stališče Vrhovnega sodišča, da ponovno opozorilo na možnost izdaje zamudne sodbe ni bilo potrebno, v neskladju s pravicama iz 22. in 25. člena Ustave. Vendar v konkretnem primeru to na odločitev ni vplivalo. Pritožnika sta se zoper zamudno sodbo pritožila, pritožbeno sodišče pa je na vse njune pritožbene navedbe odgovorilo. Pritožnika v ustavni pritožbi ne zatrjujeta, da bi v primeru, če bi sodišče o zahtevku odločilo s sodbo, izdano po opravljeni glavni obravnavi, v pravnih sredstvih uveljavljala še kaj drugega, kar bi lahko vplivalo na izboljšanje njunega položaja. Vse očitke pritožnikov sta sodišči pri svojem odločanju upoštevali in nanje tudi odgovorili. V pravilnost materialnopravne presoje sodišč pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

5.Pritožnika sodiščem očitata, da so s tem, ko so priznala predkupno pravico osebi, ki ni kmet, odstopila od ustaljene sodne prakse. Ta očitek pritožnikov je pavšalen in neizkazan, zato ga Ustavno sodišče ne more preizkusiti.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić