Jedro

OZ v 659. členu določa, da se pri pogodbi „na ključ“ izvajalec zaveže, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za graditev in uporabo celotnega objekta. V tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo. Zaradi klavzule „ključ v roke“ obseg izvajalčevih obveznosti ni širši, kot če pogodba takšnega določila ne vsebuje. Obveznost izvajalca ima namreč v vseh primerih značilnost obligacije rezultata. Da bi izvajalec pravilno in v celoti izpolnil svojo pogodbeno obveznost, mora opraviti vsa dela (po vrsti in količini), ki so potrebna za dosego tega rezultata - izgradnjo (končanje) objekta v skladu s projektno dokumentacijo. Izvajalec pa ima pravico do plačila naknadno naročenih del, ki niso bila predmet pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno razveljavi za znesek glavnice 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 11. 05. 2007 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi 1. točka izreka sodbe in odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju Ig 501/2007 ostane v veljavi za znesek glavnice 62.429,27 EUR s pripadki in za 624,30 EUR izvršilnih stroškov (1. točka izreka sodbe), v preostalem delu (za znesek glavnice 557,79 EUR s pripadki) pa je navedeni sklep o izvrši razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se postopek za del glavnice v znesku 3.722,21 EUR s pripadki zaradi umika tožbe ustavi ter toženi stranki naložilo v plačilo izvršilne in pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.886,42 EUR.

2. V pritožbi zoper 1. točko izreka sodbe je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili gradbene pogodbe za izvedbo gradbenih del adaptacije stanovanjskega objekta T, za objekt na P in za objekt AP). Pogodbe so bile sklenjene „na ključ“ po ponudbenem predračunu izvajalca. Tožeča stranka zahteva od tožene plačilo še neplačanih del, opravljenih po pogodbah in plačilo dodatnih del. 6. Tožena stranka je zatrjevala, da tožeča stranka ni upravičena do nobenih dodatnih del glede na to, da je sklenila pogodbo „ na ključ“. 659. člen OZ določa, da se pri pogodbi „na ključ“ izvajalec zaveže, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za graditev in uporabo celotnega objekta. V tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo. Zaradi klavzule „ključ v roke“ obseg izvajalčevih obveznosti ni širši, kot če pogodba takšnega določila ne vsebuje. Obveznost izvajalca ima namreč v vseh primeru značilnost obligacije rezultata. Da bi izvajalec pravilno in v celoti izpolnil svojo pogodbeno obveznost, mora opraviti vsa dela (po vrsti in količini), ki so potrebna za dosego tega rezultata - izgradnjo (končanje) objekta v skladu s projektno dokumentacijo. Izvajalec pa ima pravico do plačila naknadno naročenih del, ki niso bila predmet pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri zaračunanih dodatnih delih šlo za novo naročilo v prvem in drugem nadstropju in podstrešju objekta in da ta dela niso bila zajeta v osnovnem dogovoru. Obrazložilo je, da tožena stranka ni zanikala trditve tožeče stranke, da zaračunana dodatna dela niso bila zajeta v predračunu izvajalca št. 3/2004 z dne 18. 04. 2005 in da bi bila izpolnitev obveznosti opravljena tudi glede dodatnih del, zato je ta dejstva pravilno skladno z 2. odst. 214. člena ZPP štelo za priznana. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pomen fax sporočila z dne 12. 04. 2006 (Priloga A32), ki ga je tožeči stranki poslala tožena stranka. Kot izhaja tudi iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, je to listino sestavilo računovodstvo tožene stranke, ki je vse listine, preden jih je odposlalo, uskladilo z direktorjem tožene stranke ali s P kot nadzornim organom tožene stranke za izvedbo gradbenih del. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedene listine utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka z njo priznala obstoj dodatno naročenih del in ugotovilo, da tožena stranka po gradbenih pogodbah ni plačala celotnega dolgovanega zneska.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe, da je tožeča stranka zamudila z izvedbo gradbenih del ter zatrjevane datumske napake v gradbeni pogodbi št. 3, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP). Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni uveljavljala pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena niti škode, do katere bi bila zaradi zamude upravičena, zato sodišče ugovora zaradi zamude ni upoštevalo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja stvarnih napak, skritih napak pa tožena stranka ni nikoli uveljavljala skladno z OZ. Priča IP je izpovedal, da so se napake odpravljale že sproti ter da so prvič opozorili na napake, ko so prejeli poziv odvetnika tožeče stranke. Pravilna je tudi ugotovitev, da dopis pooblaščenca tožene stranke tožeči v zvezi z napakami ne ustreza grajanju napak, kot ga zahteva 464. člen OZ.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni utemeljila, da bi ji zaradi tega, ker tožeča stranka ni predložila gradbenih dnevnikov in certifikatov, nastala škoda.

11. Dejstvo, da je tožena stranka še v marcu 2007 tožeči stranki ponujala plačilo celotne obveznosti s kompenzacijo s stanovanji, kaže na to, da se je toženec svojega dolga zavedal. Res je bilo plačilo s kompenzacijo je bilo del pogodbe, vendar ne v vrednosti in ne s tistimi stanovanji, ki jih je v kompenzacijo ponujala tožena stranka.

12. Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka napake pri izvedbi del na objektu AP pravilno in pravočasno grajala. Tožena stranka ni navedla, kakšne so bili napake na tem objektu in ne zatrjuje, da je elektronsko sporočilo, ki naj bi ga prejela tožena stranka od nadzornega organa investitorja, vročila tožeči stranki. Poleg tega je tožeča predložila gradbene dnevnike za objekt AP iz katerega izhaja, da so bila gradbena dela na objektu izvedena in da ni bilo pripomb.

13. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da dejstvo, da končna situacija ni bila izdana, ne more biti razlog za neplačilo opravljenega dela. Ni utemeljena pritožbena trditev, da tožena stranka ni prišla v zamudo, ker je v pogodbah dogovorjen rok plačila od prejema končne situacije. Glede na to, da končna situacija ni bila izdana, je zamuda tožene stranke nastopila šele kot posledica aktivnega ravnanja tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom z vložitvijo predloga za izvršbo (2. odst. 299. člena OZ).

14. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka vtoževala plačilo po izstavljenih računih v višini 66.219,17 EUR s pripadki in je za del glavnice v višini 3.722,21 EUR s pripadki umaknila tožbo, za znesek glavnice 557,79 EUR s pripadki pa je sodišče prve stopnje tožbenih zahtevek zavrnilo. Pravilno izračunani znesek glavnice bi tako moral znašati 61.939,17 EUR in ne 62.429,27 EUR, kot je v 1. točki izreka sodbe odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožeči stranki prisodilo 62.429,27 EUR in ne 61.939,17 EUR, kolikor glede na pravilen izračun (66.219,17 EUR – 57,79 EUR – 3.722,21 EUR) znaša priznana glavnica, prekoračilo tožbeni zahtevek, zato je sodbo sodišča prve stopnje za razliko (280,00 EUR) razveljavilo (3. odst. 350. člena ZPP in 357. člen ZPP).

15. V preostalem delu je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, tožena stranka pa ne konkretizira kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in v preostalem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

16. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo, ker pa njenih stroškov, glede na vsebino odgovora, ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.