Jedro

Upravnikov zahtevek na povrnitev stroškov upravljanja, ki jih je ta vplačal posameznim distributerjem na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja, zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep tukajšnjega sodišča opr. št. I 2004/00565 z dne 08.04.2004 v 1. točki izreka vzdržalo v veljavi v tistem delu, v katerem je bilo tožencu naloženo, da tožeči stranki plača 252.027,48 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2003 dalje do plačila, v ostalem delu glede plačila 33.972,57 SIT s pripadki pa je zaradi skrčitve zahtevka izvršilni sklep razveljavilo. Ta sklep je razveljavilo tudi v 3. točki izreka in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne 72.893,00 SIT stroškov pravdnega in izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.04.2005 dalje do plačila.

Proti ugodilnemu in stroškovnemu delu sodbe se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil toženec. V pritožbi je navedel, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da storitve, katerih plačilo se izterjuje v tem postopku, niso bile izvršene za potrebe toženčevega gospodinjstva, temveč za celotno stavbo, na podlagi tega pa nato napačno zaključilo, da ne pride v poštev enoletni zastaralni rok. Vsi izterjevani stroški (razen stroškov upravljanja, ki so jih stranke dolžne plačati neposredno upravniku) so namreč stroški lastnikov stanovanj, torej gospodinjski stroški, saj se nanašajo neposredno na lastniško stanovanje oziroma na posamezno gospodinjstvo, ki v njem prebiva. V vsakem primeru pa je potrebno uporabiti triletni zastaralni rok, saj je pravna oseba (upravnik) tožencu izdal račun, ki nasproti dolžniku zastara v treh letih. Upravnik bi tako za izstavljene račune izvršilni predlog lahko vložil le v treh letih, da bi se uspešno skliceval na verzijo oziroma obogatitveni zahtevek, pa bi moral pred tem v letu 2003 vložiti še obogatitveno tožbo, v kateri bi zatrjeval prikrajšanje na eni in obogatitev na drugi strani. Zaradi navedenega je toženec predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu razveljavi.

Tožeča stranka na toženčevo pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je tožeča stranka od toženca iztoževala stroške v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše in sicer plačilo storitev upravljanja, davka ter plačilo stroškov ogrevanja, zavarovanja objekta, investicijskega vzdrževanja, električne energije za skupne prostore, pregleda gasilnih aparatov, čiščenja dimnikov, deratizacije, čiščenja in hišniških del, krovsko kleparskih del in čiščenja kanalizacije. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka te stroške plačala dobaviteljem, jih nato na podlagi pogodbe o upravljanju porazdelila med posamezne etažne lastnike in od toženca zahtevala povračilo nanj odpadajočega dela stroškov.

Toženec se je povračilu upiral zaradi zastaranja tožničine terjatve, s čimer pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni soglašalo. Pri tem je zavzelo stališče, da ne gre za terjatve, ki bi v skladu s 378. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zastarale v roku enega leta, ker s strani distributerja niso bile izvršene neposredno gospodinjstvu, niti za terjatve, ki bi po 372. členu ZOR zastarale v treh letih, ker je pravna podlaga tožbenega zahtevka obogatitev po 210. členu ZOR, za katero pa velja splošni petletni zastaralni rok.

Sodišče druge stopnje soglaša s presojo, da v tej zadevi ni mogoče uporabiti I. odstavka 378. člena ZOR o enoletnem zastaralnem roku. To določilo se namreč v skladu z uveljavljeno sodno prakso nanaša samo na tiste primere, ko uveljavlja plačilo dobav oziroma storitev gospodinjstvu neposredno dobavitelj oziroma izvajalec storitve, ne pa tudi na primere, ko to na podlagi pogodbe o upravljanju stori upravnik, ki je tako obveznost izpolnil dobaviteljem, nato pa povračilo terja od posameznega etažnega lastnika na podlagi pogodbe o upravljanju. Terjatev tožeče stranke tako ni terjatev dobavitelja zoper etažnega lastnika za izvršene dobave in storitve za potrebe gospodinjstva v smislu I. odstavka 378. člena ZOR in je toženčeva pritožba iz tega razloga neutemeljena.

V nadaljevanju pa sodišče druge stopnje pritrjuje tudi uporabi 371. člena ZOR o splošnem petletnem zastaralnem roku, vendar iz drugačnih razlogov, kot jih je navedlo prvostopno sodišče. To se je sicer pravilno postavilo na stališče, da je pravna podlaga terjatve tožeče stranke drugačna kot bi bila pravna narava terjatve samega dobavitelja, vendar pa ne gre za obogatitveni zahtevek po 210. členu ZOR, kot je na tretji strani sodbe zaključilo prvostopno sodišče, temveč za terjatev, ki jo ima upravnik iz naslova izvrševanja njegove obveznosti po pogodbi o opravljanju storitev upravljanja kot pogodbi o naročilu v smislu 759. člena ZOR. Ker tudi zanjo velja splošni zastaralni rok, je tako odločitev prvostopnega sodišča, da tožničin tožbeni zahtevek ni zastaral (razen v delu, ki pritožbeno ni izpodbijan), vseeno pravilna, pritožba toženca pa v celoti (torej tudi v delu, v katerem uveljavlja triletni zastaralni rok) neutemeljena.

Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker toženec s pritožbi ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).