Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je izdalo sklep o dedovanju, lahko samo odloči o pritožbi in z novim sklepom spremeni svoj prejšnji sklep, ali ga prekliče le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep.

Z izdajo novega sklepa o dedovanju brez omejitve dedovanja po 128. členu ZD je poseženo v pravice občine.

ZD v 128. členu dajalcu pomoči ne priznava zgolj obligacijskopravnega zahtevka za povrnitev vrednosti dane pomoči, ampak pridobitev lastninske pravice na ustreznem delu zapustnikovega premoženja. Izpodbijani sklep posega v (solastninsko) pravico občine na delu zapustničinega premoženja, ki je bila ugotovljena v prejšnjem sklepu o dedovanju. Zato na podlagi pritožbe oporočnega dediča ni bilo zakonskih pogojev iz prvega odstavka 173. člena ZD, da bi sodišče prve stopnje razveljavilo in spremenilo prejšnji sklep o dedovanju.

Premoženje zapustnika, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja in ne sodi v zapuščino. V trenutku zapustnikove smrti postane last občine, razen, če so se dediči zavezali povrniti vrednost dane pomoči. V tem primeru gre dajalcu pomoči proti dedičem obligacijski zahtevek, ki se zavaruje z zakonito zastavno pravico. O tem, ali bodo dedovali celotno zapustnikovo premoženje ali ne, odločajo dediči sami, soglasje dajalca pomoči ni potrebno. Ker v obravnavanem primeru oporočni dedič obveznosti povračila vrednosti dane pomoči občini ni prevzel, ampak jo je izrecno zavračal, pogojev za odločitev o morebitni njegovi obvezi glede povračila pomoči in o ugotovitvi obstoja zakonite zastavne pravice ni bilo.

Izrek

I. Pritožbi Občine X. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 11. 2018 razveljavi.

II. Pritožba dediča se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 7. 9.2018. III. Oporočni dedič sam trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 7. 9.2018 izdalo sklep o dedovanju po zapustnici. V njem je ugotovilo obseg zapuščine, da je s celotnim premoženjem razpolagala z oporoko v korist oporočnega dediča, da je Občina X. podala predlog za omejitev dedovanja do višine 4.307,44 EUR in da je oporočni dedič predlogu za omejitev dedovanja nasprotoval in za poravnavo dolga ni izkazal pripravljenosti. Oporočnega dediča je razglasilo za dediča, sklenilo, da se dedovanje omeji do višine 2.274,86 EUR in se ugotovljeno zapuščinsko premoženje na podlagi 128. člena ZD1 izroči Občini X. do 11/100. Odločilo je še, da bo po pravnomočnosti sklepa odredilo ustrezne zemljiškoknjižne vpise lastninske pravice v korist oporočnega dediča in občine.

2. Zoper sklep o dedovanju je vložil pritožbo oporočni dedič. Navedel je, da je nasprotoval omejitvi dedovanja, ker je občina vztrajala pri previsokem znesku in ni bil pripravljen plačati zneska 4.307,44 EUR. Ker je sodišče odločilo, da gre za nižji znesek (2.274,86 EUR), ga je bil dedič pripravljen poravnati in ga je 8. 10. 2018 občini plačal, kar dokazuje s priloženim potrdilom. Ker ni več osnove za omejitev dedovanja, zoper sklep vlaga pritožbo in sodišču prve stopnje predlaga, naj ji samo ugodi in spremeni izdani sklep o dedovanju tako, da bo sam dedič celotnega premoženja zapustnice brez omejitev.

3. Občina je na vročeno pritožbo dediča odgovorila. Navaja, da soglaša z izpodbijanim sklepom o dedovanju, ki določa, da v poplačilo svoje terjatve pridobi solastninski delež na premoženju zapustnice. Po tretjem odstavku 128. člena ZD, ki je veljal v času smrti zapustnice, dediči dedujejo vse zapustnikovo premoženje, če se obvežejo povrniti vrednost dane pomoči RS oziroma občini, ne glede na določbo prvega odstavka 128. člena ZD. Občina bi soglašala le z nakazilom celotnega zneska, ki ji pripada v skladu s takrat veljavnim zakonom, vključno s plačanimi pogrebnimi stroški, ki jih je plačala na podlagi 20. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč,2 kar je predlagala v zapuščinskem postopku (4.307,44 EUR). Potrjuje, da je 8. 10. 2018 res prejela dedičevo nakazilo v višini 2.274,86 EUR, a se s to višino ne strinja.

4. Dedič je odgovoril na navedeno vlogo občine. Meni, da njene navedbe niso utemeljene, da je poravnal vse, kar je bil dolžan in predlaga izdajo novega sklepa o dedovanju.

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 11. 2018 na podlagi 173. člena ZD ugodilo dedičevi pritožbi. Sklep o dedovanju z dne 7. 9. 2018 je razveljavilo in ga nadomestilo z novim sklepom, v katerem je ugotovilo obseg zapuščine, oporočnega dediča ter predlog za omejitev dedovanja do višine 4.307,44 EUR. Na podlagi 128. člena ZD in 39. člena ZSVarPre-C3 je omejilo dedovanje do zneska 2.274,86 EUR. Po ugotovitvi, da je oporočni dedič 8. 10. 2018 po izdaji sklepa o dedovanju z dne 7. 9. 2018 znesek v všini 2.274,86 EUR poravnal, je razglasilo za dediča celotnega premoženja oporočnega dediča in odredilo, da se bo po pravnomočnosti nadomestnega sklepa pri nepremičninah zapustnice v zemljiški knjigi vknjižila lastninska pravica v njegovo korist do celote.

6. Zoper sklep z dne 15. 11. 2018 vlaga pritožbo Občina X. zaradi napačne uporabe materialnega prava, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 173. člen ZD, ker je z izdanim novim sklepom o dedovanju poseglo v njene pravice, ki so ji bile priznane s prvim sklepom o dedovanju – ko je bilo dedovanje ugotovljene zapuščine v njeno korist omejeno do 11/100. Oporočni dedič je imel med zapuščinskim postopkom možnost priznati prednostno terjatev, a tega ni storil. Ker ni izkazal pripravljenosti povrniti vrednosti dane socialne pomoči, je sodišče del premoženja izročilo občini. Po oceni občine je tržna vrednost nepremičnin, ki so predmet dedovanja, višja od posplošenih vrednosti, ki jih objavlja GURS. Zato se zoper sklep z dne 7. 9. 2018, s katerim dedovanje ni bilo omejeno do celotne priglašene terjatve občine, ni pritožila. Dedičevo naknadno pripravljenost za plačilo po sodišču ugotovljene višine terjatve (2.274,86 EUR) je zavrnila. Soglašala bi kvečjemu z nakazilom celotnega priglašenega zneska v višini 4.307,44 EUR. O tem je obvestila tudi sodišče. Kljub navedenemu je sodišče razveljavilo prvotni sklep o dedovanju in s tem poseglo v pravico občine do povrnitve zneska 4.307,44 EUR. Napačno je uporabilo 173. člen ZD.

Ker si je oporočni dedič očitno premislil in je sedaj pripravljen priznati prednostno terjatev, se občina pritožuje tudi zoper ugotovitev sodišča, da se dedovanje omeji le do zneska 2.274,86 EUR. Sodišče je omejilo dedovanje do višine 2/3 prejetih sredstev, za pogrebne stroške pa ne. Občina se ni pritožila, ker je ocenila, da se bo poplačala iz vrednosti izročenih deležev nepremičnin. Prvotni sklep ima zanjo povsem drugačne finančne učinke, kot izpodbijani sklep. Nedopustna je ugotovitev sodišča, da je zaradi nevložitve pritožbe odločitev o povrnitvi 2.274,86 EUR pravnomočna. Sklep je v nasprotju s četrtim odstavkom 128. člena ZD, ki je v času zapustničine smrti določal, da dediči dedujejo vse zapustnikovo premoženje le, če se obvežejo povrniti vrednost dane pomoči občini. Slednja je znašala 4.307,44 EUR in ne 2.274,86 EUR. Čeprav je zapustnica sklenila izročilno pogodbo in z oporoko naklonila svoje premoženje oporočnemu dediču, je njen pogreb plačala občina. Na podlagi 20. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč ima pravico do povračila pogrebnih stroškov. Sodišče jih ni upoštevalo in svoje odločitve ni obrazložilo. Pri odmeri takse pa je upoštevalo, kot da je poravnal pogrebne stroške oporočni dedič ter mu odmerilo nižjo sodno takso. Podana je bistvena kršitev določb postopka.

Za odločanje o omejitvi dedovanja je pomembna jezikovna, logična, zgodovinska in teleološka razlaga zakona. Osnova za spremembo ZD v letu 2001 je bila odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-1-330/97-28. Dotedanji 128. člen ZD je bil v neskladju z Ustavo, ker so dediči smeli povrniti vrednost socialnost pomoči le v soglasju z dajalcem pomoči. Če slednji soglasja ni dal (podaja soglasja je bila popolnoma v njegovi presoji), je ostal lastnik oziroma solastnik premične ali nepremične zapustnikove stvari. Hkrati pa je Ustavno sodišče opozorilo, da je poseg v pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave) nujen zaradi varstva pravice do socialne varnosti drugih državljanov (prvi odstavek 50. člena Ustave). Socialna država je dolžna ogroženemu posamezniku zagotoviti ustrezno pomoč (2. člen Ustave). Te pravice posameznika ne sme ogroziti z neupravičenim siromašenjem skladov za zagotavljanje te pomoči. Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, a so ga potrebovale zase in samo po sebi ni prinašalo prihodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država po tem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Sledila je sprememba ZD v letu 2001. V obravnavani zadevi je bila zapustnica lastnica večjega števila nepremičnin večje vrednosti. Večji del svojega premoženja je že z izročilno pogodbo izročila drugi osebi. Slednja je nasprotovala doplačevanju domske oskrbe, kar je bilo predmet postopkov pred Delovnim in socialnim sodiščem in razlog, da so se obveznosti občine v njeno škodo spreminjale. Zato je prišlo do korigiranja priglašene terjatve v zapuščinskem postopku. Obveznost lastnika večjega števila vrednejših nepremičnin se prenese na občinski proračun. Sicer je mogoče razumeti oporočnega dediča, ki je nasprotoval plačilu terjatev, češ da bi jih moral plačati upravičenec, ki je prejel premoženje na podlagi izročilne pogodbe. Ni pa mogoče prezreti, da je tudi on po oporoki podedoval premoženje večje vrednosti (vsaj 20.038,00 EUR) in da omenjitev dedovanja v priglašeni višini ne bo ogrozila njegove socialne varnosti. Predlaga, da se izpodbijani nadomestni sklep o dedovanju razveljavi in z novim sklepom omeji dedovanje do zneska 4.307,44 EUR.

7. Oporočni dedič je odgovoril na vročeno pritožbo. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in občini naloži v plačilo stroške z odgovorom na pritožbo.

O pritožbi občine zoper sklep z dne 15. 11. 2018

8. Pritožba je utemeljena.

9. Pritožnica upravičeno opozarja, da je sodišče izdalo izpodbijani sklep v nasprotju s prvim odstavkom 173. člena ZD. Sodišče prve stopnje, ki je izdalo sklep o dedovanju, lahko samo odloči o pritožbi in z novim sklepom spremeni svoj prejšnji sklep, ali ga prekliče le, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep.

10. Zmotno je naziranje sodišča, da z izdajo novega sklepa o dedovanju brez omejitve dedovanja po 128. členu ZD ni poseženo v pravice občine. Po prvem odstavku 128. člena ZD, ki ga je treba uporabiti v tem postopku4 v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZSVarPre-C5 (zapustnica je umrla 14. 8. 2016), se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do 2/3 višine vrednosti prejete pomoči oziroma prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel (med drugim iz naslova oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev). Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Premoženje, ki postane lastnina občine, se s sklepom izroči pristojnemu organu občine. Ne glede na odločbo prvega odstavka 128. člena ZD odloči sodišče, da dedujejo dediči vse zapustnikovo premoženje, če se ti obvežejo povrniti vrednost dane pomoči občini. Občina, iz proračuna katere se je pomoč financirala, ima v tem primeru v zavarovanje svoje terjatve do celotnega poplačila zastavno pravico na stvareh, ki sodijo v zapuščino. Zakon torej dajalcu pomoči ne priznava zgolj obligacijskopravnega zahtevka za povrnitev vrednosti dane pomoč, ampak pridobitev lastninske pravice na ustreznem delu zapustnikovega premoženja. Izpodbijani sklep posega v (solastninsko) pravico občine na delu zapustničinega premoženja, ki je bila ugotovljena v prejšnjem sklepu o dedovanju. Zato na podlagi pritožbe oporočnega dediča ni bilo zakonskih pogojev iz prvega odstavka 173. člena ZD, da bi sodišče prve stopnje razveljavilo in spremenilo prejšnji sklep o dedovanju. Pritožbi občine je bilo zato treba ugoditi, sklep z dne 15. 11. 2018 razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP6 v zvezi s 163. členom ZD) in odločiti o dedičevi pritožbi zoper sklep o dedovanju z dne 7. 9.2018. O pritožbi oporočnega dediča zoper sklep o dedovanju z dne 7. 4. 2018

11. Pritožba ni utemeljena.

12. V zapuščinskem postopku ugotovi sodišče, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člen ZD). Ves čas postopka mora sodišče gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. V presojo vzame vsak predlog prizadetim oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno (165. člen ZD).

13. Sodišče je predlog občine za omejitev dedovanja obravnavalo z oporočnim dedičem na dveh narokih zapuščinske obravnave. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je oporočni dedič povračilu prejete pomoči nasprotoval, in sicer ne iz razloga, kot ga navaja v pritožbi (da je občina vztrajala pri previsokem znesku), ampak z ugovorom, da zneskov terjatve ni dokazala in da sam za povračilo ni legitimiran (pač pa druga oseba, ki je od zapustnice prejela del premoženja z izročilno pogodbo). Sodišče je njegove ugovore na podlagi prejetih dokazil zavrnilo. Upoštevaje materialnopravna določila tedaj veljavnega 128. člena ZD je pravilno ugotovilo vrednost prejete pomoči v razmerju do vrednosti zapuščine. Slednjo je ugotovilo ob soglasju oporočnega dediča in občine. O omejitvi dedovanja je ob izrecnem odklanjanju dediča, da prevzame obveznost za povračilo vrednosti dane pomoči, odločilo ob pravilni uporabi prvega odstavka 128. člena ZD.

14. Premoženje zapustnika, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja in ne sodi v zapuščino. V trenutku zapustnikove smrti postane last občine, razen, če so se dediči zavezali povrniti vrednost dane pomoči. V tem primeru gre dajalcu pomoči proti dedičem obligacijski zahtevek, ki se zavaruje z zakonito zastavno pravico. O tem, ali bodo dedovali celotno zapustnikovo premoženje ali ne, odločajo dediči sami, soglasje dajalca pomoči ni potrebno. Ker v obravnavanem primeru oporočni dedič obveznosti povračila vrednosti dane pomoči občini ni prevzel, ampak jo je izrecno zavračal, pogojev za odločitev o morebitni njegovi obvezi glede povračila pomoči in o ugotovitvi obstoja zakonite zastavne pravice po tretjem in četrtem odstavku 128. člena ZD, ni bilo. Omejitev dedovanja zapuščine do 11/1000 v korist dajalca pomoči je skladna s prvim odstavkom 128. člena ZD v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZSVarPre.

15. Z naknadnim plačilom zneska 2.274,86 EUR pritožnik ne omaje sprejete odločitve. Ne more se opravičiti, češ da je občina zahtevala previsok znesek. V okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh udeležencev postopka je namreč sodišče obravnavalo in upoštevalo njegove materialnopravne ugovore glede višine omejitve dedovanja. Vendar niti v tem obsegu ni sprejel zaveze za povrnitev vrednosti dane pomoči. Zato se na dejstvo, da je po prejemu sklepa o dedovanju ugotovljeno višino terjatve poravnal, ne more opirati. Gre za prepozno in neupravičeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče več upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Ne gre za uveljavljanje dedičeve dedne pravice oziroma za dedno izjavo o sprejemu ali o odpovedi dediščine, in ki jo dediči lahko podajo do konca zapuščinskega postopka), ki jih ne zadenejo pravila o prekluziji. Gre za izjavo, ki vpliva na dejanski obseg zapuščine, ki jo podeduje dedič. Obseg zapuščine pa mora sodišče z dediči ugotoviti čimprej. Zato je po presoji pritožbenega sodišča uporaba procesnih pravil o prekluziji prepoznih navedb v teh okoliščinah primera, dopustna.

16. Prvotni sklep o dedovanju je pravilen in ni obremenjen z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Pritožbeno sodišče ga je potrdilo, pritožbo oporočnega dediča pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

17. Glede stroškov pogreba, na katere opozarjata oba udeleženca, pritožbeno sodišče dodaja, da je sprejeta odločitev pravilna. Stroški potreba, ki jih krije občina v skladu z določbami zakona, ki ureja pogrebno in pokopališko dejavnost, so postali privilegirana terjatev, ki omogoča enako omejitev dedovanja, kot je določena v prvem odstavku 128. člena ZD, šele z novelo ZD-C, ki velja od 22. 10. 2016. Ker je zapustnica umrla prej (14. 8.2016), jih v zapuščinskem postopku še ni bilo mogoče upoštevati pri omejitvi dedovanja, ampak le kot navadno terjatev. Tudi za take terjatve pa dediči odgovarjajo do višine podedovanega premoženja (142. člen ZD). Pritožnikovo stališče, da občina do povračila teh stroškov sploh ni upravičena, je torej zmotno. Razlika je le v tem, da bi se kot priviligirana terjatev lahko upoštevala že pri omejitvi dedovanja. Ker takega pravnega pogoja še ni izpolnjevala, pa jo mora upnik izterjati v pravdi tako kot druge, navadne terjatve oziroma dolgove do zapuščine, če jih dediči v zapuščinskem postopku ne priznajo.

18. O stroških pritožbenega postopka je odločeno po prvem odstavku 174. člena ZD.

1 Zakon o dedovanju, Ur. list SRS, št. 15/1976, s spremembami. 2 Ur. list SRS, št. 34/84 in Ur. list RS, št. 26/90, s spremembami. 3 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, Ur. list RS, št. 99/2013. 4 Ur. list SRS, št. 15/1976, s spremembami, do Ur. list RS, št. 99/2003. 5 Ur. list RS, št. 99/2013, ki se uporablja od 1. 9. 2014. 6 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami.