Jedro

Vprašanje pravno priznane škode je odvisno ne samo od majhnosti osebnega prostora, ampak od drugih dejavnikov, kot so skupni prostori v zaporu, možnost sprehajanja na prostem, duševno in telesno stanje zapornika.

Da gre za pravno priznano škodo mora iti za moteno duševno ravnotežje in duševni mir osebe, saj vsak poseg v človekovo notranje življenje že ni pravno priznan. Ni mogoče načina prestajanja kazni, kot ga opisuje tožnik, opisati za nedostojnega in za mučenje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo odškodnine 6.000,00 EUR in pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Vložila je pritožbo dne 2.11.2010, ki je pravočasna. Nato je na sodišče prispela še dopolnitev pritožbe in sicer 3.11.2010, poslano z navadno pošto (glej kuverta, pripeta k list. št. 129). Ker je 15 dnevni prekluzivni pritožbeni rok potekel 2.11., pritožbeno sodišče ne more upoštevati dopolnitve pritožbe, ki je prispela en dan prepozno. Pač pa je zato upoštevalo pritožbene navedbe, ki so pravočasne.

V pritožbi tožeča stranka meni, da je sodba pristranska. Navajalo se je, da naj ne pričakuje ugodne rešitve in da bo zadeva dolgotrajna. Je v osebnem sporu z državno pravobranilko, ki je zastopala toženo stranko in meni, da bi se morala ona odstraniti. Spor je v tem, ko ji je ponudil izvensodno poravnavo v sporu od 1.6.2009. Ni predmet tožbe, kako gleda Evropsko sodišče na to, ampak sodeče sodišče. Zato sodišče ne bi smelo ocenjevati, kaj bi reklo Evropsko sodišče in ne bi smelo povedati, da so bili že podobni primeri v Evropi. To so objavili tudi mediji. Prestajanje kazni je dejansko nehumano in nezakonito. 42. člen ZIKS določa, da so lahko v skupnih sobah sojetniki do osem postelj. Tožena stranka zavestno krši zakon in daje nehumane norme. To je pripeljalo do duševne stiske in tudi do fizičnih okvar in operacije srca. Sodišče zmotno meni, da pravilnik velja za novogradnje. Pravilnik je podakt zakona in ne sme biti v nasprotju z njim. Tudi, če je soba 500 m2, ne sme biti več kot osem postelj. Glede telefoniranja sodišče oceni, da ni res, da ni mogel telefonirati. Kako naj sodišče dokaže, da večkrat ni mogel telefonirati. Naj koga udari. Dejstvo, da je to sedaj spremenjeno, dokazuje, da ni bilo prav. Če razdelimo 120 minut uporabe telefona na 65 obsojencev, je jasno, da ima pravice le do dveh minut, pa čeprav stokrat v tednu. Zato ni mogel uporabljati telefona po 75. členu ZIKS. Glede higiene sodišče ugotavlja, da ni predpisa glede čistil. To je res, vendar obsojenci nimajo možnosti dokazovanja svojega prav. Gre za nehigienske razmere in premajhna količina in kvaliteta čistil, ni primerna. To lahko prispeva k razvoju bolezni. Z eno krpo naj bi čistili sobo, kopalnico in WC. Sodišče samo navaja, kaj je inšpekcija odredila, pa ni bilo nič. Glede prehranjevanja se tožnik ne strinja z obrazložitvijo. Že 20 let se glede tega pritožujejo. VM je jasno povedala, da so bile pritožbe. Čeprav ni predpisa v zakonu, kako se mora deliti hrana. Logično sledi, da so problemi. Tudi priča S.S. je povedal, da so obsojenci, ki hitreje jedo, šli zadnji v vrsto, kar je neumnost. Njegova sodelavka je povedala, da so bile pritožbe. To bi pomenilo, da tisti, ki hitro je, gre zadnji v vrsto. Glede namestitve z osebami z nalezljivimi boleznimi, sodišče manipulira z dejstvi. Ne more izključiti, da bi živel z nekom, ki je HIV pozitiven in da ga ta ne bi okužil. Če se bo okužil, bo poskrbel, da se tudi okužijo tisti, ki sedaj sodijo, če ni protipravno, da je v strahu pred okužbo. Sodišče je zavrnilo dokaze, ki koristijo tožeči stranki. Trdi, da tožnik ni navedel posledic razmer. Tožnik pa je navedel mučenje, za katero se ne da meriti z merskimi enotami. Po vložitvi tožbe pa je tožena stranka namestila po en telefon na trakt in sicer za 36 obsojencev za cel dan in po obisku inšpekcije spremenila način dodeljevanja hrane, saj se deli v dveh linijah in sprašuje se, zakaj sedaj, če je bilo prej vse v redu. Pri tožniku pa je prišlo do fizične okvare zdravja, saj gre za hud stres, ki razvija srčne bolezni. Ni mogel navajati vseh dejstev. Sodišče dobro ve, da je bil na operaciji srca v času trajanja glavne obravnave. Priče pa so lagale. Neresnično so prijavljeni zahtevki za plačilo potnih stroškov. Priče so se pripeljale vse tri skupaj z M.J.. Samo on je upravičen do kilometrine.

V sicer prepozni dopolnitvi tožnik še navaja, da so bile knjige pritožb glede načina prehranjevanja pri toženi stranki. Zato ne bi bilo treba sploh tožniku dokazovati, da prehrana ni bila v redu. To lahko potrdi približno 500 prič.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo in predlaga zavrnitev. Na odgovor tožene stranke pa je odgovoril tožnik.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je treba ugotoviti, kdaj se je sodišče prve stopnje oprlo na pravilno pravno podlago za odločitev o tem sporu. Tožeča stranka je po pozivu sodišča pojasnila, kaj zatrjuje kot dejansko podlago tožbe (opisano na strani 2 do 3 sodbe). Tožnikove trditve je moč strniti tako, kot jih je sodišče prve stopnje in sicer, da tožnik zatrjuje, smiselno, da tožena stranka s svojim protipravnim ravnanjem povzroča mučenje in krši pravico do človekovega dostojanstva. Gre za dve pravici, ki sta res, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, opredeljeni v Evropski konvenciji o človekovih pravicah, predvsem pa tudi v Ustavi R Slovenije. Prepoved mučenja je v 18. členu, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva pa v 21. členu, oboje pa so človekove pravice in temeljne svoboščine. Pravilno pa ugotavlja sodišče, da je pravna podlaga za ravnanje tožene stranke 148. člen Obligacijskega zakonika, saj tožena stranka odgovarja za škodo, ki bi jo njeni organi povzročili tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Ker gre za zatrjevano škodo, morajo biti podani elementi civilnega delikta, ki jih sodišče prve stopnje pravilno povzame na peti strani sodbe. Tožniku bi ob obstoju drugih elementov za nastanek odškodninske obveznosti šla odškodnina, če je mogoče ugotoviti, da je tožnikova škoda pravno relevantna in to so duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (179. člen OZ). Če bi tožnik dokazal, kar je zatrjeval, da je v zaporu zbolel zaradi težkih razmer prestajanja kazni, bi bil lahko upravičen tudi do drugih pravnih naslovov iz OZ.

Tožnik je opredelil svoje zahtevke tako, da zahteva za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic 2.000,00 EUR odškodnine in za strah, da bi se lahko okužil z nevarnimi in smrtnimi boleznimi 4.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik zatrjeval kot element protipravnosti, da tožena stranka ne poskrbi za dovolj prostora, da niso ustrezne sanitarije in higiena, da ne more telefonirati, da je organizacija prehrane slaba in nezadostna ter, da je nameščen z osebami z nalezljivimi boleznimi in da zato trpi strah, da bo lahko sam zbolel. Od teh trditev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana protipravnost pri kršitvi 42. člena ZIKS-1, ker je v 2. odst. predpisano v skupnih spalnicah največ osem postelj, tožnik pa je nameščen v večposteljni postelji s povprečno 17 oseb in 17 postelj. V tožnikovi sobi št. 3 je bilo v pravnorelevantnem obdobju, ko tožnik zatrjuje, da mu je nastala škoda, v sobi tako kar devet oseb več, kot jih dovoljuje ZIKS. Za ostale trditve pa sodišče ni ugotovilo protipravnosti in si je tako tožena stranka uspešno razbremenila odgovornosti.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku v delu, ko trdi, da je za pravilno uporabo 42. člena ZIKS, ki predpisuje za skupne spalnice osem postelj, pomembna le ta določba. Ne more Pravilnik o izvrševanju kazni zapora, ki predpisuje v predhodnih določbah, da se ti normativi uporabljajo le za novogradnje oziroma v skladu z možnostmi pri adaptacijah obstoječih zavodov, odpraviti ugotovljene protipravnosti. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikova škoda, katero je utrpel in dokazal, ne predstavlja takšne škode, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot pravno priznano škodo zaradi duševnega trpljenja zaradi okrnitve osebnostne pravice, ker biva v prezasedeni sobi. Tožnik je tudi zatrjeval, da je zaradi tega razloga zbolel. Vendar ni dokazal zdravstvenih težav, ki bi bile povezane s sobivanjem v prezasedeni sobi. Zdravstvene težave s srcem, katere tudi sicer sedaj v pritožbi ponavlja, pa so nastale kasneje oziroma med sojenjem in tožnik ni dokazal vzročne zveze med to protipravnostjo in težavami s srcem. V kolikor pa mu je zelo težko, ko biva v sobi s toliko ljudmi, pa njegovo trpljenje ni takšno, da bi lahko priznali odškodnino iz tega naslova, saj tega načina prestajanja kazni, ni mogoče označiti za nedostojnega človeku. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da gre res za sobo, ki je prezasedena. Vendar v tej sobi niso ljudje ves čas skupaj. Vprašanje pravno priznane škode je odvisno ne samo od majhnosti osebnega prostora, ampak od drugih dejavnikov, kot so skupni prostori v zaporu, možnost sprehajanja na prostem, duševno in telesno stanje zapornika. Kaj predstavlja pravno priznano škodo v teh primerih, pa je izreklo že Sodišče za človekove pravice v zadevi Terepachine proti Rusiji, št. 36898/03, z dne 19.7.2007. Tožnik lahko uporablja skupne prostore (hodnik in TV sobo), sojetniki so na delu, vsaj polovica, dvakrat na dan se lahko sprehaja zunaj. Iz citiranih zadev Sodišča za človekove pravice je bilo ugotovljeno, da ni izključno merilo za pravno priznano škodo, da je prostor (pre)majhen, ki je na voljo zaporniku. Gre za vse dejavnike skupaj in sodišče prve stopnje pravilno citira primerljive sodbe sodišča za človekove pravice (stran 11 sodbe). Da gre za pravno priznano škodo, mora iti za moteno duševno ravnotežje in duševni mir osebe, saj vsak poseg v človekovo notranje življenje že ni pravno priznan. Ni mogoče načina prestajanja kazni, kot ga opisuje tožnik, opisati za nedostojnega in za mučenje. Verjame pa pritožbeno sodišče tožniku, da je občuti jezo, strah, žalost ali občutek manjvrednost. Pritožbeno sodišče je še pri tej primerjavi opravilo primerjavo med drugimi življenjskimi situacijami, ko človek mora sobivati z drugimi v isti sobi, čeprav je to skrajno neprijetno. Tako država včasih ne poskrbi, ker ni zadosti denarja za ustrezne bolnišnične prostore in tako pride tudi do položaja, ko mora bolnik npr. po operaciji, sobivati v istem prostoru z drugimi pacienti, čeprav si tega ne želi in občuti ista čustva.

Pritožbeno sodišče je tudi na spletni strani Sveta Evrope pregledalo poročilo za Slovenijo, ki ga je zapisal Evropski odbor za prevencijo proti mučenju in nehumanemu ravnanju ali kaznovanju (CPT), št. poročila CPT/INF (2002)36, z dne 18.12.2002. V poročilu je posebno izpostavljen zapor Dob in ravno tretji blok tega zapora. Odbor ugotavlja, da je želeno, da bi tožena stranka odpravila večje prostore, kjer je več ljudi zaprtih skupaj. Opozarjajo tudi na slabe sanitarne razmere. Vendar skupna ocena ni takšna, da bi odbor menil, da gre za hujše kršitve (sklepne ugotovitve na strani 67). Gre za priporočilo, kako naj tožena stranka ravna v bodoče. V istem poročilu so tudi ugotovili, da so narejene določene izboljšave glede na prvi obisk in poročilo, ki je bilo opravljeno v februarju 1995 (dokument CPT/INF (96/18) in CPT/INF (96/19).

V tem delu torej tožniku ni uspelo dokazati, da je njegovo trpljenje tolikšno, da bi po pravu to lahko označili za pravnorelevantno škodo. To pa ne pomeni, da tožnik ne trpi, ali da pritožbeno sodišče meni, da so razmere odlične. Gre torej za stanje, ki je še znosno.

Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razlagalo naše predpise skupaj z določbami EKČP in primerjalnimi sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice. Gre za temeljne človekove pravice in svoboščine, ki so v tem delu tudi predmet Evropske konvencije za človekove pravice. Zato je dobro, da je sodišče prve stopnje pribavilo tudi razlago Sodišča za človekove pravice o teh primerljivih primerih.

Pritožba meni, da dejstvo, da je tožena stranka sedaj namestila v vsak oddelek en telefon pomeni, da je bilo prejšnje stanje protipravno. Glede tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da 75. člen ZIKS-1 določa, da je treba obsojencem omogočiti telefonske pogovore z naštetim in sicer najmanj dvakrat tedensko. Opisalo je režim, ki je veljal do decembra 2009 in to je tudi tožnik potrdil. Izračunalo je glede na stanje, da je polovica zapornikov koristila telefon 3,5-krat tedensko in da bi glede za zmožnosti dostopa do telefona vsak od 65 obsojencev uporabljal telefon 3,69 minut vsak drugi dan (v enem tednu bi to bilo 12,9 minut). Vendar obsojenci niso vsakič telefonirali tako, da so bili za drugi lahko pogovori daljši. S tem sodišče ugotavlja, da ni podan element protipravnosti.

Pritožba trdi, da sodišče ni pravilno odločilo, ko je ugotovilo, da glede stanja sanitarij in higiene ni elementov protipravnosti. 42. člen ZIKS-1 določa, da morajo prostori, v katerih prebivajo obsojenci, ustrezati zdravstvenim in higienskim zahtevam in omogočiti realizacijo osebnega načrta. Bil je opravljen inšpekcijski nadzor 9.5.2008. Nenazadnje je bil opravljen tudi dvakratni obisk pristojne komisije Sveta Evrope, katero je pritožbeno sodišče že citiralo in ni bilo ugotovljenih takšnih kršitev, da bi to lahko označili za protipravno oziroma ravnanje tožene stranke v nasprotju z 42. členom ZIKS-1. Res je, da je ena skupna kopalnica z dvema umivalnikoma, WC-jem, tušem in pisuarjem na 17 obsojencev, skromna oprema. Tožena stranka je po opravljeni inšpekciji tudi naredila to, kar je inšpekcija naročila (primerjaj 7. stran sodbe). Na podlagi zaslišanja tožnika, sojetnikov in priče V.M., je sodišče ugotovilo, da ni bilo posebnih pritožb v zvezi s čistili. Priča J. in S. pa sta izpovedala, da ni bilo pritožb zaradi premajhnega števila stranišč in da niso obsojenci sami razporejali uporabe stranišča. Tudi poročila komisije Sveta Evrope, katero je pritožbeno sodišče vpogledalo na spletni strani Sveta Evrope, ugotavlja, da ni takšnih kršitev, da bi zapor ne bil ustrezno čist. Tožniku tudi ni uspelo dokazati, da ne bi mogel pojesti svojega obroka oziroma, da bi bila organizacija prehranjevanja takšna, da je v nasprotju z določbami ZIKS-1 (44. člen). Pritožba pravi, da je kasneje tožena stranka namestila še eno linijo za delitev hrane. Če je tožena stranka po vložitvi tožbe kakšne stvari spremenila na bolje, to še ne pomeni, da je bilo prej tako neznosno, da je to pravno priznana škoda in stanje protipravno. Lahko pa tožena stranka še marsikaj izboljša in to je za pozdraviti. Ni pa mogoče vsakega izboljšanja v zaporu po vložitvi tožbe šteti kot dokaz, da je bilo prej tak slabo, da bi lahko to opravičevalo tožnikove duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Ni pa dokazal tožnik vzročne zveze z zatrjevano operacijo srca.

Pritožnik meni, da je VM povedala, da so bile pritožbe glede prehranjevanja že zadosten dokaz, da je treba način organizacije prehranjevanja šteti za protipravnega. Pritožbe so verjetno bile in možno je, da tudi bodo. Pomembno pa je, ali je organizacija prehranjevanja takšna, da lahko vsak obsojenec dobi hrano, ki zadošča za ohranitev njegovega zdravja in popolne telesne sposobnosti. 32. člen tudi zahteva, da dobi vsak tri obroke hrane. Vse to je tožnik dobil in zato tožena stranka ni ravnala protipravno. Ni mogoče čakanje v vrsti za hrano že šteti za teptanje človekovega dostojanstva.

Tožnik še trdi, da ga je utemeljeno strah, da bi se okužil z nalezljivimi boleznimi, zlasti, ker so nekatere osebe lahko okužene s HIV in hepatitisom. Sodišče je opisalo, kako poteka po 63. členu ZIKS-1 in po pravilniku ravnanje z obsojenci, ki se želijo seznaniti z možnostjo zaupnega testiranja na okužbo HIV in virusom hepatitisa. Tožnik je izpovedal, da pozna plakate, ki so bili pri zdravniku glede zaščitnih ukrepov; pozna, da se lahko udeleži predavanj, vendar se jih ni udeležil. Priča J. je povedal, da soobsojenci in delavci v zavodu ne vedo, kdo med njimi je res okužen. Veljajo pa splošna navodila glede osebne higiene, umivanje rok, na voljo so čistila in razkužila. Obsojenec lahko tudi dobi zaščitne rokavice za obe roki, če meni, da je to potrebno. Tudi izrecni inšpekcijski pregled ni ugotovil kakšnih nepravilnosti. Le zdravstvena inšpekcija je odredila, da morajo biti navodila za varnostne ukrepe proti širjenju nalezljivih bolezni v pisni obliki in obešene na vidno mesto. Sodišče pravilno ugotavlja, da tudi v zunanjem svetu ne vemo, ali se srečamo z osebami, katere so okužene z nalezljivimi boleznimi. Zato mora vsak ravnati samozaščitniško. Odveč so grožnje sodišču, ki jih piše v pritožbi tožnik. Na te navedbe pritožbeno sodišče ne more odgovarjati, saj so neprimerne.

Na koncu še odgovor na navedbe, da je sodba pristranska. Gre za smiselno izločevanje sodnika v pritožbenem postopku, kar je prepozno. Če je tožnik menil, da je bila sodnica pristranska, bi to moral navajati do konca glavne obravnave (72. člen ZPP). Pritožba še trdi, da ima pravobranilka razlog, da bi se morala izločiti iz te zadeve. Pravobranilka zastopa toženo stranko in je torej stranka v postopku. O tem ne more presojati tožnik, da bi v pritožbi pravobranilko izločeval. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da verjame tožniku, da mu je v teh okoliščinah, ko prestaja zaporno kazen, težko. Kaj je pravno priznana škoda oziroma kaj pomeni zagotovitev spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva, je presojalo po standardih ZIKS-1, ustreznih pravilnikih in po standardih, ki jih je oblikovalo Sodišče za človekove pravice. Standardi so tudi izraženi v poročilih Odbora Sveta Evrope, katera je citiralo pritožbeno sodišče. Zato se izkaže, da mora pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Procesnih kršitev, katere navaja tožnik, v postopku ni bilo, po uradni dolžnosti upoštevne procesne kršitve, pa tudi niso podane.

Vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa z navedbami ni pripomogla k rešitvi tega spora (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom). Pritožnik ne graja stroškov prevoza za priče. Za te navedbe ni dokazov, zato je sodišče pravilno upoštevalo priglašene stroške.