Jedro

Tožnik je bil že na poti nazaj na delo, po rednem teku stvari bi nadaljeval svoje delovno razmerje za nedoločen čas na A. Namesto tega je bil mobiliziran, dve leti trpel vojne grozote in postal nesposoben za delo. Sklepanje, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med izbrisom in izgubo zaposlitve (odpovedjo), češ da ni klical delodajalca, je zato napačno, saj je službo izgubil, ker se ni vrnil na delo (ker tega ni mogel), ne zato, ker delodajalca o tem ni obvestil.

Za vse ugotovljene neugodnosti, ki jih je treba pripisati izbrisu, pri čemer ni zanemarljiv njegov vpliv na res izjemno težke psihične posledice, ki jih je utrpel tožnik (celo delovna nezmožnost zaradi psihičnih težav, čeprav je bil izbris "le" eden od več dejavnikov, ki so do tega privedli), je slednji upravičen do višje odškodnine.

Izrek

I.Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se tožniku dosojena odškodnina zviša za 102.566,00 EUR, kar je toženka dolžna plačati v petih enakih letnih obrokih (po 20.513,20 EUR), prvega v 30 dneh, vsakega naslednjega pa čez eno leto od zapadlosti prejšnjega, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude;

III.točka pa se spremeni tako, da se glasi: Toženka je dolžna povrniti tožniku 75 % stroškov postopka, vključno s pritožbenimi, tožnik pa njej 25 %; o višini stroškov bo odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

II.Sicer se tožnikova pritožba v preostalem delu, toženkina pa v celoti, zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Tožnik je eden od nekdanjih izbrisanih prebivalcev Republike Slovenije; brez kakršnekoli podlage in brez obvestila je bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev od 26. 2. 1992 šteto do dneva uveljavitve Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRP), tj. do 18. 12. 2013, skupaj 261 mesecev in 20 dni. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku in mu poleg 13.050 EUR pavšalne odškodnine, priznane v upravnem postopku, prisodilo še 8955 EUR odškodnine z obrestmi od vložitve tožbe dalje, in sicer v petih enakih letnih obrokih (I. tč.), višji zahtevek pa zavrnilo (II. tč.). O stroških postopka še ni odločilo (III. tč.).

2.Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnik kot RS, vsak zoper del, ki ni v njegovo korist, oba nominalno uveljavljata vse predvidene pritožbene razloge, predlagata spremembo ali pa razveljavitev sodbenega dela, zoper katerega se pritožujeta, ter opredeljujeta pritožbene stroške.

3.Tožnik sodišču očita vrsto procesnih kršitev (8. čl., 7. in 212. čl., 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, 14. in 22. čl. Ustave RS). V bistvenem naj bi prezrlo njegovo izpoved in ni upoštevalo splošno znanih dejstev. Nasprotuje zaključku o nedokazanosti tega, da ni mogel vstopiti v RS, da ni izkazal, da bi mu bil vstop zavrnjen, ker tega ni poskusil. Preveliko in napačno težo je pripisalo dejstvu, da je sam odšel iz Slovenije v času negotovih političnih razmer, saj je koristil letni dopust. Trdi, da situacija ni dosti drugačna od tiste iz zadeve VSC Cp 4129/2017, kjer so bili oškodovancu na meji uničeni dokumenti. Trdi, da ni mogel vedeti, da mu bodo v času njegove odsotnosti dejansko prenehali veljati dokumenti, izdani v RS. Zato v BIH ni ostal prostovoljno, ni privolil v riziko mobilizacije, ki ga je nato doletela. Ni logično, da bi sam želel sodelovati v vojni, če je imel v RS delovno razmerje za nedoločen čas, 12 let delovne dobe, tu je bil štipendist, končal je šolanje in si nameraval ustvariti družino. Nekonsistentno je stališče, da ni dokazal možnosti vrnitve, češ da ni šel do meje. Absurdno je stališče, da so mu formalno dokumenti še veljali, saj je ravno to bistvo izbrisa, kar je splošno znano - posledica izbrisa je bil preklic veljavnih osebnih dokumentov. Država bi mogla pričakovati, da se bo življenje ljudem s tem povsem spremenilo, šlo je za "administrativni umor". Tožnik tako ni imel nobene izbire, obtičal je v BIH, se vrnil v domači kraj, da premisli, kako ukrepati, da se vrne v RS in na delo. Sodišče je uporabilo prestrog dokazni standard, da bi samo dejansko uničeni dokumenti pomenili dokaz o preprečitvi vstopa, saj je navedel nekaj takih primerov, toženka pa ni dokazala obratnega, da bi namreč lahko prišel nazaj. Trdi, da mu je v posledici tega tudi delovno razmerje prenehalo, noben telefonski klic mu v tej situaciji ne bi rešil zaposlitve. Trdi, da ne bi mogel pridobiti delovnega dovoljenja, saj je bil oseba brez statusa. Bosanski potni list je pridobil šele l. 1999, osebno izkaznico pa l. 1995, in šele tedaj bi si lahko urejal delovna dovoljenja oz. status v RS. Vztraja, da mu pripada odškodnina v obliki plače od maja 1992 do marca 2004, od tedaj dalje do decembra 2013 pa razlika med plačo in invalidsko pokojnino. Tudi nepremoženjska škoda je bil huda, trdi tožnik; izgubil je možnost urediti si življenje v RS, osnovati družino, izgubil je prijatelje, obtičal v BIH v brezizhodni situaciji, kjer je bil mobiliziran. Končno tožnik nasprotuje tudi napovedani odločitvi o stroških, češ da je uspel samo s 7 %, saj je treba upoštevati uspeh po temelju.

4.Toženka v bistvenem meni, da tožniku ne pripada dodatna odškodnina, in sicer konkretno za obdobje med julijem 1999 in decembrom 2013 ter v času čakanja pred okenci, kot je to ocenilo prvostopenjsko sodišče. Meni, da ni izkazanih nobenih posebnih okoliščin, ki bi opravičevale nadobičajno odškodnino (sklicuje se na zadeve tukajšnjega sodišča II Cp 982/2020, II Cp 45/2021, II Cp 410/2021). Navaja, da v navedenem obdobju tožnik ni živel v Sloveniji. Zgolj to, da je oddal vlogo za ureditev statusa, še ne pomeni trpljenja neugodnih posledic. Ocena o nastali škodi naj bi bila samovoljna in arbitrarna. Opozarja, da je po mnenju izvedencev tožnikova škoda posledica vojne, in ne obdobja po l. 1999. Opozarja na ugotovitev, da se tožnik ni odzival na pozive slovenskih oblasti. Od meseca julija 2008 ima v RS urejeno zdravstveno zavarovanje in je prejemnik pokojnine, s prebivanjem v BIH.

5.Toženka je na tožnikovo pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške, tožnik pa na njeno pritožbo ni podal odgovora.

6.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje sicer ni storilo večine postopkovnih kršitev, ki jih očita tožnik; enakopravno ga je obravnavalo, imel je enako kot toženka možnost sodelovati v kontradiktornem postopku in dokazovati svoje trditve, seznanjen je bil z vsem procesnim gradivom, vabljen na vse naroke. Sodba sodišča prve stopnje ima skrbno navedene razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

8.Je pa sodišče prve stopnje premalo upoštevalo (zatrjevana) splošno znana dejstva in pri sklepanju napravilo nekaj napak, kar je vse lahko odpravilo pritožbeno sodišče na seji senata, saj je bilo v položaju istih spoznavnih možnosti kot prvostopenjsko sodišče; v samo presojo neposredno izvedenih dokazov - konkretno tožnikovega zaslišanja pritožbeno sodišče ni poseglo in vanjo tudi ni podvomilo.

9.Nadalje je pritožbeno sodišče odpravilo nekaj napak tudi glede dokazovanja z izvedencema (psihološke in psihiatrične stroke), saj sta bila med drugim napačno soočena tudi s pravnimi, ne le s strokovnimi dejanskimi vprašanji; odgovore na slednje je upoštevalo, pravnih zaključkov izvedencev pa ne.

10.Tudi pri uporabi materialnega prava, ki je bilo v osnovi pravilno uporabljeno, je bila storjena napaka v škodo tožnika, tako pri odmeri nepremoženjske škode, kot tudi pri zavrnitvi zahtevane premoženjske škode, kar prav tako odpravlja pritožbeno sodišče na seji; drugače kot prvostopenjsko sodišče namreč presoja vzročno zvezo med izbrisom in tožnikovim prikrajšanjem, kot bo obrazloženo spodaj.

O pravni podlagi

11.Pravni okvir za odločitev v zadevi ni sporen: ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine in se od upravičenca ne zahteva izkazovanje predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih obligacijskega prava (edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine; 1. in 2. odst. 7. čl. ZPŠOIRSP).

12.Tistim, ki se s pavšalnim zneskom ne zadovoljijo, pa je omogočeno uveljavljanje dodatnih odškodninskih zahtevkov v sodnem postopku. ZPŠOIRSP za primer uveljavljanja denarne odškodnine v sodnem postopku ni vzpostavil domneve vzročnosti niti domneve o obstoju škode. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja denarne odškodnine je položaj izbrisanih oseb, ki od države terjajo odškodnino, pomembno olajšan (le) glede uporabe pravil o zastaranju (2. odst. 11. čl. ZPŠOIRSP), ne pa tudi kar zadeva pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (212. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnik v tem postopku torej ni razbremenjen svojega bremena glede zatrjevanja in dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva).

13.Skladno s 1. odst. 11. čl. ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma Obligacijski zakonik - OZ za kasneje nastalo škodo).

14.Glede nepremoženjske škode se je v sodni praksi uveljavilo in ustalilo stališče, da se zaradi neobičajne narave in razsežnosti toženkine kršitve kot nepremoženjska škoda "Izbrisanim" prizna enotna oblika škode, pri čemer se poleg časovne dobe protipravnega statusa, ki ga je zagrešila Republika Slovenija, upoštevajo vse osebne okoliščine posameznega oškodovanca, zlasti njegove družinske razmere (npr. morebitna ločenost od družine, njen razpad), prizadetost časti, ugleda in dostojanstva, strah, izgon iz države, brezposelnost, neugodnosti zaradi neurejenih dokumentov, morebitne zdravstvene posledice, odnos okolice, subjektivno doživljanje situacije in podobno.

15.Glede premoženjske škode pa ima po 1. odst. 168. čl. OZ oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni slednjega se po 3. odst. istega čl. upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči.

O dejanski podlagi

16.Pravno relevantna dejstva primera, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (glej zlasti tč. 14 ter 39 do 46), večinoma niso niti sporna in so sledeča:

-tožnik je bil l. 1992 star 30 let, samski, redno zaposlen za nedoločen čas na A., imel je cca 12 let delovne dobe, prej je bil štipendist A., v Slovenijo je prišel kot 14-leten fant iz Bosne, kjer je bil rojen in kjer je živela njegova mati; v Sloveniji je živel tudi njegov brat, ki je prav tako delal na A.;

-l. 1992 je pred prvomajskimi prazniki izkoristil del letnega dopusta in odpotoval v Bosno na obisk družine, mati mu je dejala, da pri njih vojne ni čutiti; vrnitev je načrtoval preko Srbije in Madžarske;

-ko je bil na poti nazaj (na postaji v Beogradu), je od več delavcev, ki so se prav tako vračali, izvedel, da kljub veljavnim dokumentom vstop v Slovenijo ni mogoč, da osebe z jugoslovanskimi potnimi listi, tudi če so bili izdani v Sloveniji, zavračajo;

-ko se je pri več osebah prepričal, da to drži, se je odločil ne tvegati poti do slovenske meje in s tem odvzema veljavne potne listine, pač pa se je vrnil v domači kraj, da preuči možnosti za vrnitev;

-ker ga 5 dni po izteku dopusta ni bilo nazaj na delo, mu je bilo delovno razmerje pri A. odpovedano (z dnem 19. 5. 1992), delodajalcu se ni javil;

-v drugi polovici maja 1992 ga je na cesti ustavila patrulja in ga poslala na zborno mesto za mobilizacijo; odzval se je, ker se je zbal, da bi bil v primeru neodziva v še slabšem položaju;

-iz vojne knjižice izhaja, da je bil v vojni od 22. 5. 1992 do 20. 3. 1996, sam pravi, da je bil do februarja 1995, ko ga je ranila granata; pred tem je v letih vojne doživljal grozote, videl je mrtve in ranjene, jih tudi prenašal...

-leta 1996 ali leto kasneje je dobil bosanski potni list, začel je razmišljati kako bi se vrnil v R Slovenijo, pojavljati so se začele psihične težave. Zaposlitve ni mogel najti. Preživljal se je tako, da je pomagal na tržnici, šel je tudi k bratu v Nemčijo;

-odšel je v Sarajevo na ambasado, zavračali so ga, večkrat je čakal, nato je obupal; l. 1999 so mu zavrnili prošnjo za začasno bivanje v Sloveniji, formalno ker je ni dopolnil, ni navedel pravega naslova oz. tega, da živi v B., pošto so mu vročali z nabitjem na oglasno desko;

-l. 1999 je poiskal psihiatrično pomoč, bil hospitaliziran, l. 2004 je bila ugotovljena njegova nezmožnost za delo in se je invalidsko upokojil;

-v trenutku seznanitve s tem, da se ne more vrniti v R Slovenijo, je tožnik doživel akutno stresno reakcijo, po vojni pa trpi za kronično akutno posttravmatsko stresno motnjo; poleg tega je pri tožniku ugotovljena psihotična simptomatika shizofrenega tipa, ki ni povezana s stresnimi dogodki (vojne in izbrisa);

-tožnik je z izbrisom izgubil status in občutek identitete, občutil je izgubljenost, ponižanje, manjvrednost (glej tč. 45 obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča).

17.Najprej je treba na podlagi prve alineje prejšnje točke popraviti oz. spremeniti sklep sodišče prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi mu izbris preprečil vrnitev v Slovenijo. Sodišče je namreč tožniku verjelo, da se je želel vrniti in da se je že vračal (da je že bil na poti v Beogradu, tč. 13, 17, 19 in 32) ter na tej poti slišal, kaj se dogaja - kar je danes v zvezi z izbrisom splošno znano (da so denimo uradniki uničevali veljavne dokumente izbrisanih, jih zavračali na mejnih prehodih ali jih celo izganjali iz države

). Zato je argument, da tožnik ni konkretno dokazal preprečitve vrnitve s tem, da ni predložil uničene listine tudi sam oz. da predhodno tedaj tudi sam ni izpostavil veljavnega potnega lista uničenju, nevzdržen.⁴ Opozoriti je treba tudi na to, da toženka ni dokazala, da bi se kdo v enakem položaju kot tožnik, torej izbrisan in v tujini, z veljavno jugoslovansko potno listino, izdano v R Sloveniji, v maju leta 1992 lahko vrnil v RS. Navedla je sicer nekaj sodnih primerov (VS RS VIII Ips 121/96, VIII 263/1999), iz katerih pa ne izhaja, da bi šlo za izbrisane prebivalce RS. Treba je torej zaključiti, da je toženka s svojim protipravnim ravnanjem izbrisa tožniku preprečila vrnitev v R Slovenijo (4. alineja 358. čl. ZPP).

18.Na navedeni dejanski podlagi je bilo treba, kot je pravilno zastavilo sodišče prve stopnje, ugotoviti, katera škoda je v vzročni zvezi z izbrisom.

Vzročna zveza

19.Skoraj vselej je tako, da je škoda posledica več dejavnikov, ki delujejo istočasno, ali pa v časovnem zaporedju - in ki imajo tudi različen pomen in različno težo oziroma različno stopnjo usodnosti (vpliva) glede nastanka škodne posledice. Nekateri dejavniki so neposredni, odločilni, drugi so po svoji dejanski naravi samo okoliščine, ki ustvarjajo ugodne razmere za škodljivo delovanje neposrednih (glavnih, odločilnih) vzrokov. V prvem primeru govorimo o vzrokih, v drugem o pogojih.

20.Posledica izbrisa - nemožnost tožnikove vrnitve v Slovenijo, je bila več kot le naravni pogoj vsem kasnejšim dogodkom. Če se ne bi zgodila, bi se tožnikovo življenje zagotovo odvijalo bistveno drugače. Tožnikova mobilizacija se je zgodila praktično takoj za tem, ko mu je bila vrnitev v R Slovenijo onemogočena. Zato ni mogoče reči, da je bila tožnikova mobilizacija neka oddaljena in popolnoma naključna posledica direktne posledice izbrisa. Zavrnitev vstopa v R Slovenijo osebam, ki so se zato proti volji znašle na področjih nekdanje skupne države v izjemno negotovih razmerah, je bila brez dvoma eden od vzrokov za to, da so se te osebe praktično neposredno za tem znašle v vojni (navedeno ni v nikakršnem nasprotju s presojo, da same vojne izbris ni povzročil). Presoji vzročne zveze v tem primeru, ker gre za protipravno ravnanje oblastvenega organa, se zelo prilegajo argumenti iz zadeve VS RS II Ips 103/2021, kjer je bil prav tako "izvirni greh" v protipravnem ravnanju oblastnih organov. VS RS je tam poudarilo, da "so se posamezniki upravičeno zanesli na oblastne odločitve in oblastna dejanja, s strani lokalne oz. državne oblasti izdane dokumente. Zaupali so dejanjem oblasti in verjeli temu, kar je država jamčila."⁵ To velja a fortiori (še tem bolj), ko gre za sistematično in množično kršitev človekovih pravic, ki jo je zagrešila RS v primeru izbrisa. Tudi Ustavno sodišče v zadevah izbrisani vzročno zvezo presoja specifično in denimo navaja, da vzročna zveza med kršitvijo državnega organa in posledico ni podana, če bi tudi brez ugotovljene kršitve državnega organa prišlo do iste posledice.⁶ Tega v tožnikovem primeru ni mogoče reči; prepričljivo je ugotovljeno, da je imel tožnik življenjske interese v RS, tu je živel od svojega 14 leta, končal šolanje, se zaposlil pri svojem štipendistu za nedoločen čas in imel 12 let delovne dobe. Zaradi izbrisa življenja in dela ni mogel nadaljevati, kot bi bilo to sicer "po rednem teku stvari".

Premoženjska škoda

21.T.i. "scenarij nekršitve", torej kaj bi se zgodilo na premoženjskem področju tožnika - koliko bi po rednem teku stvari, če ne bi bilo izbrisa, tožnik zaslužil - je zato celo bolj na dlani, kot bi se zdelo. Tožnik je bil že na poti nazaj na delo, po rednem teku stvari bi nadaljeval svoje delovno razmerje za nedoločen čas na A. Namesto tega je bil mobiliziran, dve leti trpel vojne grozote in postal nesposoben za delo. Sklepanje, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med izbrisom in izgubo zaposlitve (odpovedjo), češ da ni klical delodajalca, je zato napačno, saj je službo izgubil, ker se ni vrnil na delo (ker tega ni mogel), ne zato, ker delodajalca o tem ni obvestil.⁷ Naslednja napaka v sklepanju je ta, da je v vojni sodeloval zaradi svoje etnične pripadnosti in ne zaradi nemožnosti vrnitve v RS (zaradi izbrisa). Ta napaka je na dlani že zato, ker je bil tožnik ugotovljeno že na poti v RS, kar se izključuje z njegovo domnevno (prosto) voljo udeležiti se vojne v BIH.

22.Ker je izbris preprečil tožniku vrnitev na delo, mu je treba priznati iztoževani izgubljeni dobiček. Tožnik je njegovo višino opredelil v višini minimalne plače od izgube službe v maju 1992 do svoje upokojitve, nato pa razliko med minimalno plačo in pokojnino, ki jo je prejemal, do vključno decembra 2013, tj. do uveljavitve ZPŠOIRP (skupaj 95.066,00 EUR, kot je pojasnjeno v tožbi).

23.Toženkin edini ugovor glede višine škode je sprva bil (glej odgovor na tožbo), da je treba ugotoviti, koliko naj bi tožnik (očitno po koncu vojne) v B. zaslužil, domnevno z rejo nutrij. Edini dokaz, ki ga je v zvezi s tem tožena stranka predlagala, je lapidarna pisna izjava priče C. C. z dne 16. 12. 2002 v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca (B 6), ki vsebuje tudi besede, da je (tožnik) zdaj v B. in se ukvarja z rejo nutrij. Iz tega nič ne izhaja; ne gre za dokaz, iz katerega bi se dalo ugotoviti, za kakšen zaslužek naj bi sploh šlo in na katero obdobje se nanaša. Tožnik je na to odgovoril, da navedeno ne drži, da je zgolj imel dve činčili, ki mu jih je prinesel oče, ko so se razmnožile pa jih je porazdelil oz. izpustil v naravo (glej tožnikovo prvo vlogo). Tega toženka ni več prerekala, pač pa je navedla, da bi moral po njenem mnenju tožnik dokazati, da ni upravičen do vojaške pokojnine oz. invalidnine, ker iz segmenta nekega diplomskega dela izhaja, da se "veliko ljudi v BIH tako preživlja" (glej prvo toženkino vlogo). Gre za presplošno trditev in za neutemeljeno intenco potiskanja tožnika v dokazovanje negativnih dejstev za breme, ki je bilo na toženki. Morda bi se lahko zdelo, da je vzročna zveza med izbrisom in izgubo zaslužka sčasoma (z)bledela, in bi si morda tožnik po koncu vojne lahko začel aktivneje iskati zaposlitev. Vendar je iz ugotovitev razbrati, da tega ni zmogel in je glede na tek dogodkov precej očitno, da tožniku ni mogoče očitati opustitve mitigacijske dolžnosti. Še zlasti ob dejstvu, da za celotno obdobje izbrisa zahteva zgolj izgubo zneska minimalne plače.

24.Končno je treba v zvezi s tem zavrniti še navedbe, ki jih ponuja toženka, češ kaj bi lahko tožnik ukrenil kot tujec, saj želi s tem RS de facto legitimirati svoje protipravno ravnanje izbrisa.

Nepremoženjska škoda

25.Glede nematerialne škode je očitek, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo stiske in strahu, ki ju je zaradi neurejenega statusa trpel tožnik, delno utemeljen.

26.Sodišče prve stopnje sicer ni prezrlo nobene okoliščine, ki jo izpostavlja pritožnik, zlasti ne izvedenskega mnenja psihiatra in psihologinje. Drži pa očitek, da je pri tehtanju tožnikovega trpljenja izhajalo iz prekratkega časovnega obdobja oz. da je tega napačno diverzificiralo. Kot je v podobnem primeru poudarilo VS RS, je ta napaka očitno posledica pretirane zahteve po dokazovanju posameznih delčkov znotraj tega dolgega, več kot 20 let trajajočega protipravnega izbrisa, ki ga je treba šteti kot enovit škodni dogodek.⁸ Predvsem je prvostopenjsko sodišče zanemarilo ugotovitev izvedencev klinično psihološke in psihiatrične stroke, da je tožnik na poti nazaj v R Slovenijo v maju 1992 doživel akutno stresno reakcijo, ko je izvedel, da se ne more vrniti. Čeprav je po mobilizaciji njegovo trpljenje zaradi nemožnosti vrnitve v RS stopilo v ozadje in je prevladalo trpljenje zaradi neposrednega doživljanja vojne, po njej pa je nastopila posttravmatska stresna motna, je bilo prav to dogajanje ves čas v objektivnem drastičnem kontrapunktu s tem, kako bi lahko bilo drugače, če ne bi bilo izbrisa in bi tožnik vrnitev iz Beograda proti Ljubljani lahko nadaljeval.⁹ Občutki nemoči, ponižanosti in brezupa, neposredno vezani na izgubo statusa, so se intenzivneje vrnili, ko je skušal svoj status v RS po vojni spet urediti, pa ni bil uspešen. Drži, da z očmi današnjega razumnega in izobraženega ter od vojne neprizadetega človeka ni ravnal optimalno, vendar mora biti merilo povprečni izbrisani prebivalec RS.¹⁰ V tem smislu pa toženka ni postregla z nobenim dokazom, kako je nekdo v podobni situaciji kot tožnik ravnal bolje, pravilneje, bolj skrbno in preudarno.

27.Tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi učinkov prepleta vseh navedenih negativnih posledic izbrisa, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je torej glede na sodno prakso nekoliko prenizka.

28.Obdobje tožnikove izbrisanosti je trajalo skoraj 22 let, posebno neugodne duševne posledice znotraj tega pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, intenzivno trpel večkrat v različnih časovnih obdobjih zaradi različnih sprožilnih dejavnikov (občutenje v trenutku "ugotovitve", da ne more nazaj v RS, vlaganje prošenj za ureditev statusa, neugodnosti, ki jih je doživljal tekom vlaganja neuspešnih prošenj, npr. "čakanje v vrstah pred okenci", "potolčenost"). Za vse ugotovljene neugodnosti, ki jih je treba pripisati izbrisu, pri čemer ni zanemarljiv njegov vpliv na res izjemno težke psihične posledice, ki jih je utrpel tožnik (celo delovna nezmožnost zaradi psihičnih težav, čeprav je bil izbris "le" eden od več dejavnikov, ki so do tega privedli), je slednji upravičen do višje odškodnine, kot jo odraža znesek 22.005 EUR (administrativnih 13.050 EUR in prvostopenjskih 8955 EUR), kar ustreza približno 15 mesečnim neto plačam na zaposlenega v RS v času sojenja. Odškodnino kot satisfakcijo za tožnikovo nepremoženjsko škodo je bilo treba zvišati za cca 5 neto povprečnih plač, tj. za 7500 EUR, da je primerljiva oz. bolj skladna z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi.¹¹

Sklepno in o stroških

29.Pritožbeni očitki tožnika se tako izkažejo za delno utemeljene, zato je bilo treba na podlagi pravilnega sklepanja iz ugotovljenih dejstev na druga dejstva in ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremeniti (4. in 5. al. 358. čl. ZPP). V izpodbijanem nespremenjenem delu pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, pritožbo tožnika v preostalem delu in pritožbo toženke v celoti pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

30.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 2. odst. 165. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP). Tožnik je uspel s približno 75 % svojega zahtevka, kar ga upravičuje do povračila stroškov v takem obsegu, za del, s katerim ni uspel, pa je treba opraviti obračun in kompenzacijo, kar vse bo v nadaljevanju storilo sodišče prve stopnje (4. odst. 163. čl. ZPP).¹²

-------------------------------

1Prim. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017, II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017 in II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016, VS RS II Ips 34/2017, VSL II Cp 1062/2020 in mnoge druge.

2Glej odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in II Ips 130/2016, II Ips 105/2017.

3O tem priča ravno referenčna zadeva, ki jo omenja prvostopenjsko sodišče VSC 419/2017, glej več tudi na https://sl.wikipedia.org/wiki/Izbrisani , bolj podrobno pa https://www.mirovni-institut.si/izbrisani/opis-izbrisa/index.html ali na https://sola.amnesty.si/media/uploads/files/Opis%20PRS%20-%20SLO%20-%20IZBRISANI.pdf.

4Tožnikovo pojasnilo ob zaslišanju, da se je odločil prihraniti sicer veljavni potni list za morebitno pot v kakšno drugo državo, je življenjsko in logično prepričljivo.

5Prav tam tč. 26. Ni šlo sicer za izbris dokumentov, pač pa za obratno situacijo, za napačno izdani dokument, ki je bil kasneje s strani tretje osebe zlorabljen. VS RS je presodilo, da RS odgovarja tudi za tako oddaljeno posledico.

6Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-75/04 z dne 19. 9. 2005, 4. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-239/15, 19. točka obrazložitve, nazadnje sklep Up-174/22-35 in Up-185/22-32 z dne 6. 3. 2025, tč. 12.

7Tu je treba pritrditi tožniku, da bi noben telefonski klic (ki tedaj ni bil tako vsakdanja stvar kot danes v času mobilnih naprav) ne pomagal. Kaj naj bi tedaj tožnikov delodajalec storil oz. kaj bi lahko storil zoper izbris in njegove posledice, toženka ne pojasni.

8Prim. odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 80/2021.

9Iz njegovega zaslišanja izhaja, da se je v Beogradu že veselil, da je na pol poti.

10Z besedami Vrhovnega sodišča R Slovenije iz zadeve II Ips 21/2024, se v "nenormalnih" okoliščinah sme pričakovati tudi sicer manj pogost/vsakdanji/običajni odziv kot verjeten in zato predvidljiv: "Življenjsko in logično izkustveno namreč je, da človek ni robot brez zmožnosti čustvovanja, ki bi lahko v nedogled, dan za dnem vrsto let brez posledic za [svoje] duševno zdravje prenašal neodzivnost toženke, ki je nevzdržno stanje povzročila s svojim predhodnim aktivnim ravnanjem." (tč. 23).

11Prim. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 (za 15 let je oškodovanec prejel odškodnino v vrednosti cca 20 neto mesečnih plač) in II Ips 130/2016, II Ips 105/2017, II Ips 221/2017, ter odločitve tukajšnjega pritožbenega sodišča VSL II Cp 1934/2019 ter VSL II Cp 1672/2022, VSL 1400/2022, II Cp 1262/2024 in druge.

12V primerih, kjer izbrisani v pravdnem postopku delno uspe, se je izoblikovala praksa, po kateri vsaka stranka krije sama svoje stroške in se ne računa matematični (ne)uspeh, vse z namenom, da odločitev o stroških ne bi izničila pomena prisojene odškodnine Primerjaj: odločbe VSL II Cp 1934/2019, II Cp 693/2022 in v opombi 10 navedeno sodno prakso, II Cp 517/2022, II Cp 491/2023, II Cp 1262/2024, II Cp 1400/2022 in druge, glej zlasti tudi zadevo ESČP Cindrić in Bešlić proti Hrvaški, (2017, št. 72152/13). Ker v obravnavanem primeru očitno tega izničenja ne bo, se je pritožbeno sodišče odločilo, da se upošteva načelo uspeha.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (2013) - ZPŠOIRSP - člen 7, 7/1, 7/2, 11, 11/1, 11/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 168/1, 168/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.