Jedro

Toženec mora plačevati komunalne odpadke tam, kjer ima registrirano svojo dejavnost. Obveznost plačila za organizirani odjem komunalnih odpadkov namreč bremeni vse uporabnike, tj. vsa gospodinjstva, gospodarske družbe in samostojne podjetnike, ki poslujejo na tem območju, ne glede na to, ali storitve dejansko koristijo ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109060/2010 z dne 11. 8. 2010 pustilo v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo 87,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec. Vztraja na stališču, da vtoževanega zneska ni dolžan plačati, saj tožnica odpadkov nikoli ni odvažala. Meni, da je sodišče materialno pravo sicer uporabilo pravilno, pri čemer ni pravično, da sodišče kaznuje tistega, ki odpadke zbira, namesto tistega, ki jih ne odvaža. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/2004, s spre., v nadaljevanju ZVO-1) v 149. členu določa, da je ravnanje s komunalnimi odpadki ena izmed obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, katere izvajanje zagotovi občina v skladu s predpisu, ki urejajo gospodarske javne službe. V konkretnem primeru je takšno gospodarsko javno službo v občini Dobrepolje, kjer ima toženec sedež, opravljala tožeča stranka. Občina je ravnanje s komunalnimi odpadki podrobneje opredelila z Odlokom o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Dobrepolje (Uradni list RS, št. 55/2002, v nadaljevanju: Odlok) in Pravilnikom o načinu odvoza in odstranjevanju komunalnih odpadkov na območju občin Dobrepolje, Grosuplje in Ivančna Gorica (priloga A27, v nadaljevanju: Pravilnik).

6. Tudi po stališču pritožbenega sodišča mora toženec plačevati komunalne odpadke tam, kjer ima registrirano svojo dejavnost. Obveznost plačila za organizirani odjem komunalnih odpadkov namreč bremeni vse uporabnike, tj. vsa gospodinjstva, gospodarske družbe in samostojne podjetnike, ki poslujejo na tem območju, ne glede na to, ali storitve dejansko koristijo ali ne. Tudi dejstvo, da toženec na istem naslovu plačuje že odpadke, ki nastanejo iz njegovega gospodinjstva, ga k plačilu odvoza drugih odpadkov ne odvezuje. Predpostavlja namreč se, da tožencu pri pridobitni dejavnosti nastajajo dodatni odpadki (primerjaj 3. člen Pravilnika), za odvoz katerih bi moral s tožečo stranko skleniti posebno pogodbo (drugi odstavek 5. člena Odloka). Ker tega ni storil, mu je tožnik stroške zbiranja, odvoza, obdelave in odstranjevanja komunalnih odpadkov upravičeno zaračunaval v nekoliko višjem pavšalnem znesku (29. in 30. člen Odloka).

7. Na dejstvo, da tožnik na odjemnem mestu št. 885320 nikoli ni opravil odvoza odpadkov, se toženec sklicuje šele v pritožbi, kar je nedovoljeno. Obravnavana zadeva namreč predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

8. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da pritožnik s pritožbo ni uspel, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožeča stranka sama (155. člen ZPP).