Jedro

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da so pogodbe o brezplačni odsvojitvi poslovnih deležev navidezne pogodbe. Trdila je, da so z njimi tožene stranke prikrile prodajne pogodbe z namenom, da se izognejo predkupni pravici ostalih imetnikov enotnega poslovnega deleža, ki so jo ti za primer odplačnega razpolaganja z idealnimi deli tega deleža dogovorili v Pravilih upravljanja enotnega poslovnega deleža. Navedla je tudi, da so tožene stranke leta 2001 sklenile identične pogodbe, ki so že bile pravnomočno ugotovljene za nične. Ker so tožene stranke kljub temu v nasprotju z dogovorjenimi pravili sklenile sporne pogodbe, so po tožbenih navedbah ravnale protipravno in nemoralno. Zato so te pogodbe nične. Tožeča stranka je torej navedla vsa pravno relevantna dejstva, ki po določbi 86. člena OZ utemeljujejo njen zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožene stranke so dolžne povrniti tožeči stranki 481,94 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti pogodb o brezplačni odsvojitvi poslovnih deležev v družbi A. M., d.o.o., sklenjenih med toženimi strankami V. B., Z. K., B. J. kot odsvojitelji in družbo T., d.o.o. kot pridobiteljico, dne 21. 06. 2002 v obliki notarskega zapisa notarja J. F., opr. št. SV 331/02, 332/02 in 330/02 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka S. K. dolžna nerazdelno povrniti toženim strankam 470,37 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo tožene stranke. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožene stranke v pritožbi navajajo, da je sodišče odločalo v času uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), po katerem naj bi se zahtevala povsem drugačna navedbena in dokazna podlaga kot pred njim, ki pa je tožeča stranka ni podala. Pritožniki pri tem ne pojasnijo, katere naj bi bile te spremembe procesne zakonodaje. Zato se pritožbeno sodišče do takšnega pritožbenega očitka ne more opredeliti. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, kot bo to razvidno v nadaljevanju, da je tožeča stranka navedla vsa pravno relevantna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ter predložila ustrezne dokaze, s katerimi je ta dejstva dokazovala.

Pritožniki neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje, da je ugotovilo ničnost spornih pogodb mimo trditev pravdnih strank. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo 1. odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da so pogodbe o brezplačni odsvojitvi poslovnih deležev navidezne pogodbe. Trdila je, da so z njimi tožene stranke prikrile prodajne pogodbe z namenom, da se izognejo predkupni pravici ostalih imetnikov enotnega poslovnega deleža, ki so jo ti za primer odplačnega razpolaganja z idealnimi deli tega deleža dogovorili v Pravilih upravljanja enotnega poslovnega deleža z dne 21. 10. 1999 (Pravila UEPD; pravila). Navedla tudi je, da so tožene stranke leta 2001 sklenile identične pogodbe, ki so že bile pravnomočno ugotovljene za nične. Ker so tožene stranke kljub temu v nasprotju z dogovorjenimi pravili sklenile sporne pogodbe, so po tožbenih navedbah ravnale protipravno in nemoralno. Zato so te pogodbe nične. Tožeča stranka je torej navedla vsa pravno relevantna dejstva, ki po določbi 86. člena OZ utemeljujejo njen zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodb.

Glede na navedeno tudi ne drži pritožbena trditev, da tožeča stranka ni podala navedb za izpodbijanje javnih listin, saj je trdila, da sporne pogodbe, ki so bile sklenjene v obliki notarskega zapisa, ne vsebujejo resnične volje, ampak da gre za navidezne pogodbe, ki prikrivajo prodajne pogodbe in ki so jih tožene stranke sklenile z namenom, da obidejo predkupno pravico soimetnikov enotnega poslovnega deleža. Svoje trditve pa je še nadalje ustrezno konkretizirala.

Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da so druga, tretja in četrta tožena stranka imetnice idealnih delov enotnega poslovnega deleža v družbi A. M., d.o.o., da so imetniki enotnega poslovnega deleža medsebojne pravice in obveznosti uredili s Pravili upravljanja enotnega poslovnega deleža in v njih za primer odplačnega razpolaganja s posameznimi deli enotnega deleža tudi določili predkupno pravico v svojo korist, ter da so tožene stranke s sklenitvijo spornih pogodb ravnale v nasprotju z navedenimi pravili in Družbeno pogodbo (družbena pogodba). Pritožbene navedbe, da naj bi prvostopenjsko sodišče navedena dejstva ugotovilo mimo trditev pravdnih strank, torej niso utemeljene.

Zaključki prvostopenjskega sodišča, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, da je potrebno v konkretnem primeru sporna razpolaganja presojati po Pravilih upravljanja enotnega poslovnega deleža in ne po določbah družbene pogodbe ter da so ta pravila zavezujoča ne glede na obliko, v kateri so bila sklenjena, so pravni zaključki. Prav tako predstavlja le razlago prava pojasnilo sodišča, da kršitev predkupne pravice nima za posledico ničnosti pogodb, ampak ima predkupni upravičenec na voljo tožbo na razveljavitev pogodbe. Pravo razlaga sodišče po uradni dolžnosti. Zato razlaga prava v pravnotehničnem smislu ne more biti predmet trditvenega in dokaznega bremena.

Sprememba družbene pogodbe 23. 02. 2001, s katero so družbeniki izključili predkupno pravico v primeru prodaje poslovnih deležev, še ne dokazuje, da so tudi kot imetniki idealnih delov poslovnega deleža nameravali izključiti predkupno pravico v primeru prodaje delov poslovnega deleža. V kolikor bi to želeli, bi nedvomno spremenili Pravila UEPD, pa tega niso storili. Pritožnik se torej neutemeljeno sklicuje na spremembo družbene pogodbe z dne 23. 02. 2001. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotavljanjem motiva toženih strank za sklenitev pogodb res ugotovilo določena dejstva (predvsem) iz spisa opr. št. Pg 103/2001, čeprav jih tožeča stranka ni zatrjevala. Vendar pa je sodišče ta dejstva uporabilo le v dodatno potrditev svojih zaključkov o navideznosti sklenjenih pogodb, ne pa kot dejstva, ki bi bila odločilna za sprejeto odločitev. Trditvena podlaga tožeče stranke v smeri zatrjevane ničnosti je bilo tudi neupoštevaje navedena dejstva zadostna in ustrezno dokazno podprta. Sodišče prve stopnje je odločilo v okviru postavljenega zahtevka, ki je utemeljen že na trditveni podlagi, ki jo je tožeča stranka podala. Očitane kršitve 2., 8., 180., 286. in 324. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije niso podane. Očitana kršitev dol. 2. odst. 2. čl. ZPP pa na pravilnost odločitve ni vplivala.

Pritožniki navajajo, da je sodba protispisna in da so protispisni zaključki sodišča o navideznosti pogodb, pri čemer pa ne pojasnijo, v čem naj bi bila očitana protispisnost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v sodbi protispisnosti ne gre zaslediti. Z očitkom, da so protispisni zaključki sodišča o skladnosti posameznih izpovedb zaslišanih strank in prič, pa pritožniki ne uveljavljajo procesne kršitve protispisnosti, ampak izpodbijajo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, v katero pa pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, nima pomislekov. Takšno kršitev (protispisnost) zagreši sodišče le, če o odločilnih dejstvih povzame vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, v nasprotju s tistim, kar je v takšnih listinah ali zapisnikih zapisano (15. točka 2. odstavka 239. člena ZPP) in ne, če sodišče listine in izpovedbe oceni drugače kot pravdna stranka.

Višje sodišče nadalje sprejema ugotovitev in razloge sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka pravni interes za tožbo z ugotovitvenim zahtevkom, da so sporne pogodbe nične. Po določbi 2. odstavka 181. člena ZPP je obstoj pravnega interesa procesna predpostavka za ugotovitveno tožbo, ki se lahko vloži le, če je tako določeno s posebnimi predpisi ali če ima tožeča stranka kakšno pravno korist od vložitve takšne tožbe. Tožnica kot soimetnica enotnega poslovnega deleža in kot taka kot predkupna upravičenka nedvomno ima pravni interes, da sodišče ugotovi, ali so tožene stranke ravnale nedopustno, ali so s svojim ravnanjem izigrale njeno predkupno pravico. Če sodišče ugotovi neveljavnost pogodb, bo lahko tožnica v skladu z dogovorjenimi pravili uveljavljala svojo predkupno pravico na spornih deležih, če bodo le-ti ponujeni v prodajo. Tožeča stranka je tudi v tožbi izrecno navedla, da je bila zainteresirana za nakup spornih deležev. Pritožba navaja, da ˝ugoditvena˝ (pr. ugotovitvena) tožba brez dajatvenega zahtevka ni dopustna, pri čemer pa ne navede nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da bi lahko tožnica popolnejše varstvo dosegla z dajatvenim zahtevkom. Pritožba se moti, če morebiti meni, da bi tožeča stranka kot predkupna upravičenka lahko z dajatveno tožbo zahtevala, da se sporni deleži prodajo njej, saj bi bilo to mogoče le v primeru, da bi bili znani pogoji prodaje in da bi bila takšna možnost dana tudi ostalim imetnikom enotnega poslovnega deleža. Pritožbene navedbe o kršitvi 3. odstavka (pr. 4. odstavka) 214. člena ZPP in 224. člena ZPP niso utemeljene. Po določbi 1. odstavka 224. člena ZPP listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti in listina, ki jo izda v taki obliki samoupravna lokalna skupnost, družba ter druga organizacija ali posameznik pri izvrševanju javnega pooblastila, ki ji je poverjeno z zakonom (javna listina), dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali določa. V skladu z določbo 3. odst. 224. člena ZPP pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Dokazna moč listine je predvsem v v domnevi (pravni in dejanski), da je njena vsebina izjava tistega, ki je označen kot njen izdajatelj (podpisnik),pri čemer je pri javnih listinah pravna domneva razširjena na resničnost same vsebine. Vendar pa javna listina vselej dokazuje le resničnost svoje neposredne vsebine,ne pa tudi resničnost tistega, kar se navezuje na to vsebino. Notarsko overjena pogodba torej dokazuje le, da je pogodbena stranka resnično izjavila tisto, kar je v pogodbi zapisano, ne pa tudi tega, da je bila njena resnična volja taka, kot je zapisana. Tožeča stranka je trdila prav to, da sklenjene pogodbe o brezplačni prodaji dela poslovnega deleža, sestavljene v obliki notarskih zapisov, ne vsebujejo resnične volje pogodbenih strank, ampak da gre dejansko za prodajne pogodbe, ki so jih tožene stranke želele prikriti z namenom, da bi zaobšle predkupno pravico ostalih imetnikov enotnega poslovnega deleža. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka to tudi uspela dokazati in se pridružuje razlogom zanjo.

Tožeča stranka je v dokaz svojih trditev predlagala zaslišanje tožnice in direktorice A. M., d.o.o., vpogled v Pravila upravljanja enotnega poslovnega deleža, Družbeno pogodbo A. M., d.o.o., sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Pg 120/2001, z dne 10. 10. 2001, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1413/2001, z dne 21. 03. 2001 in vpogled v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Pg 103/2001. Ne drži pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče zgolj nekritično sledilo izpovedbi tožnice in direktorice družbe A. M., d.o.o. Sodišče je zaključke o navideznosti pogodb sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Pritožbeni očitek, da je sodišče le na podlagi ugotovitve, da so bila kršena Pravila UEPD, zaključilo, da so sporni notarski zapisi nični, je torej neutemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno in razlogi sodišča prve stopnje, da izpovedbe tožencev, da naj bi šlo za neodplačen prenos, niso prepričljive. Pravilen je zaključek sodišča, da posamezni deli njihovih izpovedb v povezavi z izpovedbami zaslišanih prič ter listinskimi dokazi ne dokazujejo namena brezplačne odsvojitve poslovnih deležev. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da zaslišani priči, notar J. F. in odvetnik D. Š., ki sta sodelovala pri sklepanju spornih pogodb, ne moreta potrditi prave volje pogodbenih strank, saj sta sama izpovedala, da pogodbene volje nista posebej raziskovala. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča o prepričljivosti in skladnosti izpovedb tožnice in direktorice družbe A. M., d.o.o., iz katerih izhaja, da so druga, tretja in četrta tožena stranka za odsvojitev svojih deležev prejele od tožene stranke plačilo. Res je, da je direktorica družbe A. M., d.o.o. o tej okoliščini izpovedala le na podlagi informacij, pridobljenih s strani tretjih. Zato pa je sodišče prve stopnje njeno izpovedbo pravilno štelo le kot indic, ki skupaj z drugimi dokazi in indici izkazuje, da namen toženih strank ni bil brezplačen prenos poslovnih deležev. Pritožniki imajo sicer prav, ko navajajo, da so stranke zainteresirane za izid postopka, vendar zgolj zaradi tega ni mogoče njihovim izpovedbam odvzeti verodostojnosti. Sodišče je izpovedbe tožnice in direktorice A. M., d.o.o. presodilo skrbno in kritično z vidika njihove logičnosti, skladnosti in v povezavi z drugimi dokazi. Očitana bistvena kršitev določbe 8. čl. ZPP torej ni podana.

Sodišče prve stopnje je res, kot je bilo že ugotovljeno, samo ugotovilo določena dejstva iz spisa Pg 103/2001. Vendar pa ne glede na navedeno ta pravda nedvomno že sama po sebi predstavlja okoliščino, ki v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi dodatno potrjuje pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča. Pritrditi je treba pritožniku, da gre pri spornih pogodbah za novo pogodbeno razmerje. Kot takega ga je prvostopenjsko sodišče tudi obravnavalo. Vendar pa v dokaznem smislu ni nezanemarljivo dejstvo, da so bile pogodbe med istimi strankami za isti pogodbeni predmet že sklenjene, in enkrat že razglašene za nične.

Prvostopenjsko sodišče je ravnanje toženih strank, ki so sklenile pogodbe o brezplačni odsvojitvi delov enotnega poslovnega deleža, čeprav niso imela namena brezplačne odsvojitve, pri čemer so vedele za predkupno pravico imetnikov enotnega poslovnega deleža, pravilno ocenilo kot nemoralno in pravilno zaključilo, da so sporne pogodbe v skladu s 1. odstavkom 86. člena OZ nične.

Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Navaja, da sodišče ni odločilo o stroških, ki jih dolguje A. M., d.o.o. (prej prva tožnica) za neuspelo pravdo in zavržen zahtevek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo o zahtevku družbe A. M., d.o.o. že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Pg 17/2007, z dne 19. 02. 2010, s katero je bilo tudi pravnomočno odločeno, da A. M., d.o.o. sama krije svoje pravdne stroške. Prvostopenjsko sodišče se v izpodbijani sodbi pri odmeri stroškov res ni posebej opredelilo do dejstva, da je A. M., d.o.o. v pravdi v celoti propadla. Ker pa zaradi pravdanja v zvezi z njenim zahtevkom toženim strankam niso nastali posebni stroški, to ni vplivalo na končno odmero stroškov in odločitev o njihovi povrnitvi. Zato je sodba tudi v tem delu pravilna.

Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožene stranke s pritožbo niso uspele, zato nosijo same svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa so dolžne povrniti 481,94 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškov v skladu z določili Odvetniške tarife: 875 točk za odgovor na pritožbo, kar znese 401,62 EUR in 20% DDV v višini 80,32 EUR.