Jedro

Status žrtve vojnega nasilja po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN je mogoče priznati otroku, katerega starš je izgubil življenje zaradi nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa okupatorja v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945, ker je le to obdobje relevantno za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 74/2001-6 z dne 5.11.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.11.2000. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote S. z dne 8.11.2000, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbi 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v smislu 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95-28/2000, v nadaljevanju ZZVN) žrtev vojnega nasilja oseba, ki ji je bilo kakšno izmed nasilnih dejanj ali prisilni ukrep okupatorja storjen v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, torej v obdobju trajanja druge svetovne vojne. Navedeno pomeni, da je mogoče ob pogojih iz 1. člena ZZVN na podlagi 8. odstavka 2. člena zakona priznati status žrtve vojnega nasilja le otroku, katerega starš je izgubil življenje v času trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945, torej v času vojne. Iz dokumentacije, ki jo je tožnik priložil zahtevi, izhaja, da je bil s starši dne 24.11.1941 prisilno izseljen v Nemčijo, kjer je njegova mati J.P. dne 19.6.1945 umrla. Nesporno bi bila njegova mati upravičena do statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke in iz navedenega statusa izhajajočih pravic vse do njenega povratka v domovino, v kolikor bi ta status lahko uveljavljala. Vendar se v smislu 13. in 16. člena ZZVN upošteva čas trajanja prisilnega ukrepa do povratka v domovino, le če gre za osebo, ki uveljavlja status žrtve vojnega nasilja in iz njega izhajajoči pravici do pokojninske dobe in doživljenjske mesečne rente, ne pa tudi v primeru tožnika kot otroka, katerega mati je umrla, sicer res v izgnanstvu, vendar po obdobju, ki je po ZZVN vezano na čas trajanja prisilnih ukrepov od 6.4.1941 do 15.5.1945. Tožnik v pritožbi navaja, da njegovi zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni bilo ugodeno zaradi napačne razlage 1. odstavka 2. člena ZZVN.

Navedeno zakonsko določbo je po njegovem treba razlagati tako, da je obdobje od 6.4.1941 do 15.5.1945 relevantno zgolj kot čas, v katerem je moralo biti nasilno dejanje, oziroma v obravnavanem primeru prisilni ukrep izgnanstva, storjeno. Prisilni ukrep izgnanstva pa je glede na zakonske določbe trajal do dejanskega povratka iz izgnanstva v domovino, oziroma do 31.12.1945. Glede na datum njihove prisilne izselitve (24.11.1941), datum materine smrti v izgnanstvu (19.6.1945) in datum njihove vrnitve v domovino, zaključuje, da je njegova mati umrla v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN. Zato meni, da je do uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja po že navedeni zakonski določbi upravičen.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje in upravna organa prve in druge stopnje so na podlagi dejanskih ugotovitev, da tožnikova mati ni umrla v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, temveč po končanju druge svetovne vojne, dne 19.6.1945, glede na določbe citiranega zakona, na katere se sklicujejo, po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa in na tej podlagi pravilno odločili. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna razlaga določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN v povezavi s 1. členom in 1. odstavkom 2. člena navedenega zakona, po kateri je mogoče status žrtve vojnega nasilja priznati otroku, katerega starš je izgubil življenje zaradi nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa okupatorja v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945, ker je le to obdobje relevantno za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ker priznanje navedenega statusa torej ni odvisno od vrnitve v domovino, v pritožbi uveljavljani ugovor ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker niso podani ne uveljavljan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.