Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka pri določanju presežnega delavca pravilno upoštevala zgolj delavca, ki sta bila zaposlena na delovnem mestu Višji referent, in ne tudi delavcev, zaposlenih na delovnem mestu Strokovni sodelavec, saj to ni bilo primerljivo z delovnim mestom Višji referent. Izhajalo je iz različnih opisov nalog teh dveh delovnih mest, dejansko vsebino izvajanja nalog pa je preverilo tudi z zaslišanji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 12. 2019 nezakonita in se razveljavi; da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Sodelavec pošte I z dne 12. 12. 2019 preneha veljati, v veljavi pa ostane pogodba o zaposlitvi za delovno mesto Višji referent za VPD in varnost pred požarom; da je toženka dolžna tožniku za čas prejemanja nižje plače po novi pogodbi o zaposliti izplačati razliko med prejeto plačo ter plačo, ki bi jo prejemal na delovnem mestu Višji referent za VPD in varnost pred požarom, ter mu po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožnik. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče napačno verjelo pričam toženke (A.A., B.B.), ki sta laika glede zakonodaje, organizacije, racionalizacije in glede varnosti in zdravja pri delu ter varstva pred požarom. Priči C.C. ni bilo omogočeno, da odgovori na določena vprašanja, za razliko od navedenih prič toženke. Sodišče ni dovolilo preizkusa z listinskimi in materialnimi dokazi tožnika. Sodnica je bila pristranska, zlorabila je prosto presojo dokazov. B.B. je npr. zatrjevala, da tožnik noče opravljati dela in je iznesla nekatere osebne zdravstvene anamneze. Kot A.A. je trdila, da delo Višjega referenta za korporativno varnost ni primerljivo in nima nič skupnega z varstvom pri delu, čeprav je v opisu delovnega mesta zaželena izobrazba varnostnega inženirja. Tožnik je le z drugačnim nazivom delovnega mesta dejansko izvajal identična dela kot Strokovni delavci za VPD in varstvo pred požarom. To je potrdil C.C., kot tudi okoliščino, da bi tožnik lahko izvajal dela D.D.. Izpovedal je tudi, da e-izobraževanja ni bilo, da ni zaživelo. Načrtovana racionalizacija z e-izobraževanjem je bila torej fiktivna in brez tehtnih utemeljitev. Tožnik ima ustrezno smer in stopnjo izobrazbe, E.E. (strokovni sodelavec) pa tega ni imel, kot tudi ne F.F., tožnikov neposredni tekmec, ki je ostal na delovnem mestu Višji referent. Ko izpolnjuješ zahteve in si priznan strokovnjak, delodajalec pa ti hoče dokazati, da je vsak novo zaposleni boljši in mu dovoli razporeditev na višje delovno mesto, gre za diskriminacijo. Tisti, ki se jim odpoveduje delovno razmerje, imajo ob istih pogojih prednost pri zaposlitvi. Ni naključje, da se je reorganizacija iztekala s prenehanjem mandata svetu delavcev, saj je splošno znano, da odhajajoči člani ne berejo gradiva. Toženka je to izkoristila za načrtno odpuščanje, namesto da bi sprejela odločitve z novim svetom delavcev in sindikatom. Ni dokazano, da sta svet delavcev in sindikat podprla reorganizacijo, presežke. Imeli so pomisleke in so nasprotovali kriteriju ocene uspešnosti za kratko časovno obdobje. C.C., ki je ocenjeval tožnika, ni vedel za nove kriterije, ni vedel časovnega obdobja, na katerega se ocena nanaša. Nikoli ni povedal niti kakorkoli nakazal, da bi bil tožnik pri komunikaciji nekorekten, zato je ocena dvomljiva.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v okviru pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 12. 2019 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje. Zavrača pritožbene očitke o pristranskem sojenju, kar veže tožnik zlasti na očitke o zmotnem oblikovanju dokazne ocene v korist toženke. Glede tega vztraja, da po vsebini ni bilo razlike med delovnim mestom Višji referent za VPD in varnost pred požarom (Višji referent), na katerem je bil formalno zaposlen, in delovnim mestom Strokovni sodelavec za VPD in varnost pred požarom (Strokovni sodelavec). Sicer pa je bil tožnik na podlagi sprejema ponujene nove pogodbe o zaposlitvi od 1. 1. 2020 dalje zaposlen na delovnem mestu Sodelavec na pošti I. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je odpoved posledica reorganizacije in tudi optimizacije poslovanja (smotrnost navedenega po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni dopustni predmet sodne presoje) na področju varnosti in zdravja pri delu ter varstva pred požarom, ki je imela za posledico prenehanje potrebe po enem izvajalcu na delovnem mestu Višji referent. Predmetna odpoved je bila sicer del oziroma posledica obsežnejše reorganizacije pri toženki, tj. vseh organizacijskih enot, čemur pritožba niti ne nasprotuje, kar je privedlo celo do kolektivnega odpusta. Glede slednjega instituta tožnik podaja pritožbene navedbe (npr. da je odpust namerno sovpadel z iztekajočim se mandatom svetu delavcev, ki zato pri delu niso bili več pozorni), ki pa za preizkus zakonitosti odpovedi ne morejo biti relevantne. Tudi ne držijo pritožbene trditve o nedokazanosti sodelovanja toženke s sindikatom in svetom delavcev. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih listin s strani toženke ter izpovedi njene priče G.G. ugotovilo, da je toženka izvedla vse postopke in aktivnosti, predvidene za primer kolektivnih odpustov. Glede sindikata je tako upoštevala določila ZDR-1, glede sveta delavcev pa ZSDU.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka pri določanju presežnega delavca pravilno upoštevala zgolj delavca, ki sta bila zaposlena na delovnem mestu Višji referent, in ne tudi delavcev, zaposlenih na delovnem mestu Strokovni sodelavec, saj to ni bilo primerljivo z delovnim mestom Višji referent. Izhajalo je iz različnih opisov nalog teh dveh delovnih mest, dejansko vsebino izvajanja nalog pa je preverilo tudi z zaslišanji. Ne drži, da se je oprlo le na izpovedi prič B.B. in A.A., upoštevalo in pravilno ocenilo je tudi izpoved priče C.C. ter listine v spisu. Dokazna ocena je predmet obsežnejše obrazložitve v izpodbijani sodbi, skrajšano jo povzema pritožbeno sodišče. Kot je strnila razliko med navedenima delovnima mestoma priča B.B. - Višji referent v projektu sodeluje, Strokovni sodelavec projekt vodi; Višji referent izvaja operativne naloge, Strokovni sodelavec izvaja odločevalske funkcije ter prevzema odgovornosti. Skladno s tem je izpovedal tudi A.A. - da mora Strokovni sodelavec poskrbeti, da se bodo naloge na področju varnosti in zdravja pri delu izvajale v zakonitih okvirih (npr. s predpisovanjem navodil), medtem ko mora Višji referent poskrbeti, da se te naloge tudi izvajajo. Da so se naloge Strokovnega sodelavca in Višjega referenta sploh po reorganizaciji v letu 2018 strogo ločile, je potrdil tudi C.C., na katerega se sklicuje pritožba. Listine iz časa pred to reorganizacijo za obravnavani spor niso pomembne. Tako A.A. kot C.C. sta zavrnila trditve tožnika, da je opravljal enake naloge kot sodelavec E.E., ki je bil zaposlen na delovnem mestu Strokovni sodelavec od marca 2018. C.C. je sicer dopustil možnost, da je tožnik vskočil za kakšno nalogo, če E.E. ni imel časa, kar pa še ne daje podlage za sklepanje, da je tožnik dejansko zasedal delovno mesto Strokovnega sodelavca, saj je pretežno opravljal naloge svojega delovnega mesta Višji referent. Sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo postavljanja vprašanj priči C.C. izven trditvene podlage strank. Kot že nakazano, je dokazna ocena o odločilnih dejstvih jasna in prepričljiva, očitek o zlorabi proste presoje dokazov pa neprimeren.

9. Za presojo zakonitosti odpovedi ni pomembno vprašanje oziroma mnenje tožnika, katero delovno mesto bi mu toženka lahko ponudila, zato tudi niso pomembne trditve o izpolnjevanju pogojev za zasedbo teh delovnih mest. Pritožba se v tej zvezi napačno sklicuje tudi na diskriminacijo. Za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga je bistveno, da odpoved ni bila usmerjena zoper tožnika osebno, ampak je bila podana iz poslovnih razlogov, ki niso bili navidezni. Pri izbiri presežnega delavca pa je toženka pravilno upoštevala, da sta bila na delovnem mestu Višji referent zaposlena le tožnik in F.F..

10. Toženka je tožnika določila za presežnega delavca z uporabo kriterijev, ki so bili določeni s programom razreševanja presežnih delavcev, in sicer po vrstnem redu: 1. kriterij delovne uspešnosti, 2. kriterij delovne dobe, 3. socialni status, 4. strokovna izobrazba in 5. karierne stopnice. Kot navaja pritožba, je sindikat res imel pripombo glede kriterija delovne uspešnosti - da je ocenjevalno obdobje (za maj in junij), prekratko, a je nato sledilo posvetovanje, kjer je bila sindikatu pojasnjena problematika uporabe pravilnikov o delovni uspešnosti, kriterij delovne uspešnosti pa ni bil nedopustno uporabljen. Tožnik je bil določen za presežnega delavca že z uporabo prvega kriterija. Njegova ocena delovne uspešnosti je bila namreč "pod pričakovanji", ocena primerljivega delavca pa "pričakovano". Iz ocenjevalnega lista z dne 4. 9. 2019 izhaja, da je bil tožnik pri vseh postavkah ocenjen kot "izpolnjuje zahteve" oz. z 0 točkami, raznem po kriteriju "sodelovanje v timu in medsebojni odnosi", kjer je v okviru postavke "strpen je do drugače mislečih, komunicira umirjeno in nekonfliktno" prejel -2 točki. Oceno je podal C.C., ki v času ocenjevanja ni vedel, da se bo ocena upoštevala kot kriterij za določanje presežnih delavcev. Pojasnil je tudi, da je tožnik dobil nižjo oceno po kriteriju komunikacije zato, ker je bil način njegove komunikacije in izražanja do nadrejenih v elektronskih sporočilih neprimeren in nespoštljiv. Četudi tožnik zanika, da bi ga navedeni na to kdaj opozoril, zgolj zato ocena ni neverodostojna oziroma dvomljiva, kot navaja v pritožbi.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka kot delodajalec v tovrstnih sporih ne glede na izid spora sama krije svoje stroške postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2005 in nasl.), torej tudi stroške pritožbenega postopka.