Jedro

Prvo sodišče je ugotovilo, da se je tožnica na podlagi medsebojne pogodbe o delu zavezala plačati tožencu za vsako uro opravljenega dela 35,00 EUR neto in da so po njunem dogovoru vsi stroški v zvezi s toženčevim delom (stroški prevoza, izdaje vize in bivanja) bremenili tožnico kot naročnico toženčevih storitev. Ob takšni ugotovitvi je pravilen materialnopravni zaključek prvega sodišča, da so vtoževani stroški predstavljali tožničine pogodbene obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 41923/2012 z dne 28. 3. 2012 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek, tožnici pa naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 1.062,17 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da tožnica zahteva od toženca vračilo plačanih davkov in prispevkov v zvezi s toženčevimi storitvami v L., saj je bil toženec na račun plačanih davkov in prispevkov obogaten, tožnica pa prikrajšana. Zavrača stališče prvega sodišča, da je te stroške dolžna nositi tožnica. Tožničina obveznost do toženca je bila zgolj plačilo 35,00 EUR za vsako uro opravljenega dela in nič drugega. V presežku nad zneskom 35,00 EUR je bil toženec deležen bonitete, ki se obravnava enako kot osebni dohodek. Od bonitet se plačujejo davki in prispevki, ki pa vedno bremenijo delojemalca oziroma v konkretnem primeru toženca kot podjemnika. Tožnica se je sicer zavezala povrniti stroške v zvezi z delom toženca, s tem, ko je plačala stroške prevoza, nastanitve in vize, pa je toženec v obliki plačanega pridobil bonitete. Dohodek za opravljeno delo po podjemni pogodbi se šteje za dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh–2. V davčno osnovo tega dohodka se vštevajo tudi izplačana povračila stroškov v zvezi z delom. Tako odmerjeni davki in prispevki zato bremenijo podjemnika in ne naročnika. Tožeča stranka je zato upravičena do povrnitve plačanega na temelju neupravičene obogatitve.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da se je tožnica na podlagi medsebojne pogodbe o delu zavezala plačati tožencu za vsako uro opravljenega dela 35,00 EUR neto in da so po njunem dogovoru vsi stroški v zvezi s toženčevim delom za tožnico v L. (stroški prevoza, izdaje vize in bivanja) bremenili tožnico kot naročnico toženčevih storitev. Ob takšni ugotovitvi je pravilen materialnopravni zaključek prvega sodišča, da so vtoževani stroški predstavljali tožničine pogodbene obveznosti. Odločilno je, kakšen je bil dogovor v notranjem razmerju pravdnih strank. Ne glede na določbe relevantnih predpisov (ZDoh–2, ZPDDP in ZPIZ–1) sta se pravdni stranki v skladu s 3. členom OZ lahko dogovorili, da bo te stroške (v celoti) krila tožnica. Obstoj takšnega dogovora onemogoča uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi.

6. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP). Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).