Jedro

Pritožbe odvetnice, ki ni imela pooblastila kaznovanega za njeno vložitev, ni mogoče zavreči kot nedovoljene, ampak jo je treba šteti kot nepopolno vlogo in zahtevati od vložnika, da jo dopolni z ustreznim pooblastilom ter opozoriti na posledice, če tega v določenem roku ne bo storil.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna odločba Republiškega senata za prekrške razveljavi in zadeva vrne Republiškemu senatu za prekrške v novo odločanje.

Obrazložitev

Z odločbo Medobčinskega sodnika za prekrške je bil kaznovani Z.R. spoznan za odgovornega za prekrška po 3. točki 1. odstavka 79. člena zakona o tujcih in po 1. točki 1. odstavka 59. člena zakona o nadzoru državne meje. Kaznovan je bil z enotno kaznijo izrečen pa mu je bil tudi varstveni ukrep odstranitve tujca iz države za čas 13 mesecev ter naloženo plačilo stroškov postopka, ki so bili odmerjeni kot povprečnina.

Zoper navedeno odločbo je vložila pritožbo odvetnica na podlagi pooblastila Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Republiški senat za prekrške v Ljubljani je z uvodoma navedeno odločbo pritožbo odvetnice zavrgel kot nedovoljeno. V obrazložitvi odločbe se je opiral na 181. člen zakona o prekrških, po katerem se sme pritožiti proti odločbi o prekršku sodnika prve stopnje obdolženec oziroma njegov zagovornik in osebe, naštete v 2. odstavku tega člena. V obravnavani zadevi odvetnica ni vložila pritožbe na podlagi obdolženčevega pooblastila oziroma pooblastila oseb iz 2. odstavka 181. člena zakona o prekrških. Republiški senat za prekrške je zato v skladu z določbo 1. odstavka 194. člena zakona o prekrških zavrgel pritožbo kot nedovoljeno.

Javni tožilec Republike Slovenije je zoper navedeno odločbo Republiškega senata za prekrške vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je predlagal, da naj vrhovno sodišče to odločbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu organu, da ravna po 3. odstavku 88. člena zakona o prekrških. Svoj predlog je javni tožilec obrazložil s tem, da je Republiški senat za prekrške s svojo odločitvijo kršil 3. odstavek 88. člena zakona o prekrških, saj pritožbe ne bi smel takoj zavreči, temveč bi jo moral v skladu s 3. odstavkom 88. člena zakona o prekrških šteti za nepopolno vlogo, zato bi bilo potrebno zahtevati, da zagovornica vlogo dopolni ter se jo pri tem po 5. odstavku 88. člena zakona o prekrških opozori na posledico, če tega ne bi storila v danem roku.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Republiški senat za prekrške je kot drugostopni organ sicer pravilno ugotovil, da odvetnica ni imela pooblastila kaznovanega, prav tako pa ni imela pooblastila katere od oseb, navedenih v 2. odstavku 181. člena zakona o prekrških. Pri tem javni tožilec v zahtevi pravilno uveljavlja, da je potrebno pritožbo odvetnice šteti za nepopolno vlogo po 3. odstavku 88. člena zakona o prekrških. V takšnem primeru bi moral organ druge stopnje pritožbo vrniti sodniku za prekrške, ki bi zahteval, da zagovornica pritožbo dopolni z ustreznim pooblastilom, po 5. odstavku 88. člena pa bi jo moral opozoriti na posledice, če tega ne bi storila v danem roku. Šele v primeru, če vloga ne bi bila dopolnjena z ustreznim pooblastilom, bi bilo zavrženje pritožbe upravičeno.

Vrhovno sodišče je torej sledilo pravnemu stališču, izraženem v zahtevi javnega tožilca ter je izpodbijano odločbo Republiškega senata za prekrške razveljavilo. Zadevo je vrnilo v ponovno odločitev organu druge stopnje, da bo lahko v skladu z določili zakona o prekrških vrnil pritožbo organu prve stopnje, ki bo lahko nato na podlagi 3. odstavka 88. člena zakona o prekrških zahteval dopolnitev pritožbe.