Jedro

Tudi v postopku za izdajo začasne odredbe prihajajo v poštev določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanašajo na procesno predpostavko pravnomočno razsojene stvari (2. odst. 319. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i v delu, s katerim je zavrnjen predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; sicer pa se ob reševanju pritožbe tožeče stranke izpodbijani sklep r a z v e l j a v i tudi v delu, s katerim je zavrnjen predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in se v tem delu njen predlog za izdajo začasne odredbe z a v r ž e.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 16.11.2004 (vložen na sodišče

20.12.2004) za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi je navedlo, da skladno s 1. odst. 272. čl. ZIZ, tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja svoje nedenarne terjatve na sklenitev kupoprodajne pogodbe za v tožbi navedene parcele.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi povzema, da je v vseh dosedanjih vlogah navajala: da je v Odloku določena kot znani investitor, kar pomeni, da komunalno opremi zemljišče, gradi ceste, vodovod, kanalizacijo, v zameno je Občina dolžna skleniti kupoprodajne pogodbe za prodajo zemljišč, za katera velja znano investitorstvo. Na podlagi veljavnega Odloka sprejeti 3a člen sklepa z dne 27.6.2002 določa, da se zadolži Urad za premoženjsko pravne zadeve, da se pripravijo prodajne pogodbe znanemu investitorju G.d.o.o. - ta določba predstavlja civilno pravno zavezo, sklep ni nedoločen, kot ugotavlja sodišče, pa tudi cena za zemljišča, ki so predmet te tožbe, je povsem jasno določljiva. S tem, ko je Občina sprejela Odlok in določa tožečo stranko kot znanega investitorja, je nastalo pravno razmerje med pravdnima strankama. Znani investitor je kategorija, ki že po samem zakonu pomeni pravico do odkupa zemljišča. Takrat veljavni Zakon o stavbnih zemljiščih je določal, da lahko Občina proda zemljišča brez javnega razpisa, v kolikor je z Odlokom določen znani investitor. Tako že iz te določbe izhaja obveznost Občine, da sklene pogodbo s tožečo stranko.

Izpodbijani sklep vsebuje le tolmačenje vloge za odkup zemljišč z dne 25.2.1999 in dopisa z dne 13.5.1999. Pritožba nasprotuje razlogom sodišča glede vsebine navedenih vlog.

Tako naprimer vloga z dne 25.2.1999 vsebuje naslov: Vloga za odkup nezazidanih stavbnih zemljišč v območju OSC I., 052. Sodišče zaključuje, da tožnica ni pozvala s tem dopisom tožene stranke k podpisu pogodbe, kar pa je v nasprotju s samim naslovom dopisa. Izpodbijani sklep tudi ne omenja dopisa tožeče stranke z dne 13.5.2002, kjer tožeča stranka izrecno zahteva predložitev pogodb in se sklicuje na dopisa z dne 25.2.1999 in 18.11.1999. Znano investitorstvo je bilo v sklepu z dne 27.6.2002 še enkrat verificirano. Občinski svet je tudi z vsebino sklepa 3a z dne 27.6.2002 pokazal, da na zadevo gleda širše in je zaradi tega tudi pozval upravo, da sklene pogodbe. Sklep z dne 27.6.2002 je še vedno v veljavi, saj ni bil nikoli razveljavljen. Določa ceno in rok za sklenitev kupoprodajne pogodbe, tudi parcele so določene.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 22.11.2004 postavila tudi podredni zahtevek na plačilo komunalnega urejanja in sicer v višini 578.080.544 SIT. V predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 16.11.2004 je navedla tudi, da kot verjetnost terjatve zatrjuje tudi podredno postavljeni zahtevek v prej navedeni višini in da je izdaja začasne odredbe potrebna tudi zaradi zavarovanja podredne denarne terjatve. Izpodbijani sklep o zatrjevanem obstoju verjetnosti podredne terjatve v višini

578.080.544 SIT kot podlagi za izdajo začasne odredbe, ne vsebuje obrazložitve, saj tega dela zatrjevane terjatve ne navaja v sklepu. Zato je podana bistvena kršitev postopka, še zlasti ob predpostavki, da je sodišče ugotovilo, da primarna terjatev ni verjetnostno izkazana, bi se moral izpodbijani sklep ukvarjati tudi s podredno terjatvijo.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, delno pa je izpodbijani sklep razveljavljen po uradni dolžnosti.

Trditve, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala svoj ponovni predlog z dne 16.11.2004 za izdajo začasne odredbe, so: po Odloku (tj. Odlok o prostorsko uredidtvenih pogojih in zazidalnem načrtu za območje obrtno-stanovanjske cone v

I. z dne 29.1.1998, dalje: Odlok) je tožeča stranka imenovana kot znani investitor za navedeno območje in ima zato pravico, da od tožene stranke z neposredno pogodbo odkupi določena zemljišča. Tožeča stranka je pri toženi stranki dne 25.2.1999 in dne 13.5.1999 vložila zahtevo za odkup zemljišč, a brezuspešno; tožena stranka je sklepom Občinskega sveta z dne 27.6.2002 (sklep št. 3a) sprejela zavezo, da bo s tožečo stranko sklenila prodajne pogodbe za zemljišča oziroma je ta njena dolžnost razvidna tudi iz sklepa št. 19 z istim datumom.

Tudi v postopku za izdajo začasne odredbe prihajajo v poštev določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanašajo na procesno predpostavko pravnomočno razsojene stvari (2. odst. 319. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Na to predpostavko pa mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o identičnem dejanskem stanju sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi odločalo že s sklepom z dne 11.5.2004, ko je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vloženem hkrati s tožbo.

Tedaj je verjetnost svoje nedenarne terjatve na sklenitev prodajne pogodbe za zemljišča, tožeča stranka utemeljevala na podlagi Odloka, s katerim je določena za znanega investitorja, trdila je, da je od tožene stranke brezuspešno zahtevala sklenitev pogodb (dne 25.2.1999, nato večkrat po telefonu, nazadnje pa 13.5.2002). Podlaga sklepa sodišča prve stopnje z dne 11.5.2002 res nista bila tudi oba zgoraj navedena sklepa tožene stranke z dne 27.6.2002 (št. 3 a in št. 19), na katera se je tožeča stranka sklicevala kasneje oz. v svojem ponovnem predlogu za izdajo začasne odredbe, vendar pa pravnomočnost zajema tudi dejstva, izvirajoča iz teh sklepov, čeprav v prvem predlogu niso bila zatrjevana, ker tudi ta dejstva v dejanskem in pravnem pogledu opredeljujejo historični dogodek, na katerem temelji tožeča stranka svoj zahtevek za pravno varstvo. Glede na to je pritožbeno sodišče, ob reševanju pritožbe tožeče stranke, izpodbijani sklep razveljavilo v delu, s katerim je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, in v tem delu njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo ( 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

V predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 16.11.2004 (vloženem dne 20.12.2004) je tožeča stranka predlagala tudi izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje denarne terjatve iz podrejenega tožbenega zahtevka, uveljavljenega v vlogi z dne 22.11.2004. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke zavrnilo v celoti, vendar pa v zvezi z zavrnitvijo predloga za začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, ta sklep ne vsebuje nobenih razlogov, kot to pravilno opozarja tudi pritožba. Glede na to je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ in je moralo zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v tem delu razveljaviti ter zadevo glede navedenega dela vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).