Jedro

Pri zasegu orožja obsojencu ni šlo za dokaz, pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj orožje ni bilo najdeno pri preiskavi avtomobila, temveč ga je obsojenec policistom izročil sam, varnostni pregled pa je bil opravljen skladno z določbo 38. člena Zakona o policiji.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega Z.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena KZ ter mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 69. člena KZ je obsojencu odvzelo pištolo, avtomatsko puško, samokres ter naboje; obsojenca pa oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je odločilo, da se obsojencu v primeru preklica pogojne obsodbe v določeno kazen všteje čas pridržanja od 11.2. do 12.2.2005, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 19.10.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitev kazenskega zakona iz 1., 2. in 4. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti, podrejeno pa odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo razsojo. V zahtevi navaja, da obsojenec ni storil kaznivega dejanja za katero je obsojen. Pravno naziranje v izpodbijanih odločbah je zmotno, zato je tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Opustitev izvedbe predlaganih in pomembnih dokazov je nesprejemljiva, sodišči bi morali dopustiti izvedbo vseh dokazanih dokazov predlaganih s strani obsojenca in državnega tožilca. Z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja bi moralo sodišče zaslišati pričo T.S., izvesti rekonstrukcijo varnostnega pregleda in pribaviti fotografije predmetov, ki jih je kritičnega dne ob zaustavitvi obsojenca posnela policija. O odločilnih dejstvih je precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami in zapisniki. Sodišči se nista opredelili do bistvenih elementov, ki bi morali biti v konkretnem primeru izpolnjeni za obstoj kaznivega dejanja. Tudi direktni naklep ni dokazan. Obsojenec je imel predmete zgolj dva dni v posesti, izključno z namenom, da jih legalizira. Sodišči bi morali sprejeti dejstvo, da je bil obsojenec dne 11.2.2005 policiji ovaden s strani M.Z. in ni bil zaustavljen zaradi kontrole prometa. Sodišče bi moralo kritično pretehtati in oceniti različne in nasprotujoče si izpovedbe treh policistov, ki so zlorabili 38. člen Zakona o policiji. Obsojenec je bil z vozilom ustavljen potem, ko je predhodno doma s pregledom vsebine nahrbtnika ugotovil očitno podtaknjeno avtomatsko puško in jo je bil odločen vrniti, z zaustavitvijo pa mu je bilo to onemogočeno.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 7.11.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 12.11.2007 med tem ko sodišče obsojencu odgovora državnega tožilca ni moglo vročiti na naslov njegovega bivališča, ker se je sodno pismo dne 28.11.2007 vrnilo z oznako "ni dvignil".

B - 1. 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita) - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (opr. št. I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze za katere oceni da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP) ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B - 2. 6. Kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ stori, kdor protipravno izdela, pridobi, ponuja, proda, hrani, menja, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje, katerih predmet posameznikom ni dovoljen ali je omejen.

7. Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje za katerega se obsojenec preganja kaznivo dejanje, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost in ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, s čimer naj bi po navedbah zagovornika sodišče prekršilo določbe 1., 2. in 4. točke 372. člena ZKP, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ. Iz opisa izhaja, da je obsojenec protipravno pridobil strelno orožje (pištolo, avtomatsko vojaško puško, samokres) in strelivo (naboje) katerih promet posamezniku ni dovoljen (avtomatska vojaška puška) oziroma je omejen, predhodnega dovoljenja za nabavo orožja in streliva pa obsojenec ni imel. Ravnanje obsojenca kot je opisano v izreku sodbe je bilo protipravno zaradi načina pridobitve orožja, pri tem pa namen storilca pri tem kaznivem dejanju (glede v zagovoru obsojenca zatrjevanem namenu legalizacije tega orožja) ni pomemben za obstoj kaznivega dejanja.

8. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo ali če te določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Vrhovno sodišče ne more pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen kazenski zakon glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obsojenca. Vložnik očitek te kršitve kazenskega zakona nakazuje z navedbo, da je glede na zagovor obsojenca, predmete, ki so mu bili zaseženi, imel v posesti le dva dni, izključno z namenom, da jih legalizira, razen avtomatske puške glede katere je šele naknadno presenečen ugotovil, da jo ima in jo je nameraval vrniti izročitelju. S temi navedbami, v katerih zagovornik drugače kot izpodbijana pravnomočna sodba, ocenjuje izvedene dokaze, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti da so policisti zlorabili 38. člen Zakona o policiji, ker da obsojenec ni bil zaustavljen zaradi kontrole prometa, temveč zaradi predhodnega obvestila M.Z. policiji in da je bil izključen namen zaustavitve obsojenca najti pri njemu orožje, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki po presoji vrhovnega sodišča ni podana.

10. Po določbi 38. člena Zakona o policiji policisti pri opravljanju nalog, določenih z zakonom (kar nedvomno je kontrola prometa), opravijo varnostni pregled osebe. Varnostni pregled obsega pregled osebe, njenih stvari in prevoznega sredstva, pri čemer se ugotavlja, ali je ta oseba oborožena in ali ima pri sebi oziroma s sabo druge nevarne predmete. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni natančno pojasnil, v čem naj bi bila nezakonitost opravljenega varnostnega pregleda policije opravljenega po 38. členu Zakona o policiji. Iz izvedenega dokaznega postopka in razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe pa izhaja zaključek, da je bil obsojenec ustavljen pri kontroli prometa ter da je bilo orožje (pištola z nabojnikom in devetimi naboji) najdeno pri varnostnem pregledu obsojenca in da je orožje, ki je bilo v avtomobilu (avtomatska vojaška puška, samokres in naboji) obsojenec policistom izročil sam. Ker orožje ni bilo najdeno pri preiskavi avtomobila, temveč ga je obsojenec policistom izročil sam (kar nenazadnje izhaja tudi iz zagovora obsojenca), je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno zaključilo, da je bil varnostni pregled opravljen skladno z določbo 38. člena Zakona o policiji in da v postopku policije ni bilo napak, zaradi katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre pri zasegu orožja obsojencu za dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

11. Zagovornik z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je "o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in samimi temi listinami oziroma zapisniki "nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Čeprav Zakon o kazenskem postopku izrecno ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, ne le navesti zakonske razloge, iz katerih vlaga zahtevo (prvi odstavek 420. člena ZKP), temveč mora tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Zagovornik v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira, o katerih odločilnih dejstvih naj bi v izpodbijani pravnomočni sodbi bilo precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki, saj konkretno ne navaja nobene listine niti zapisnika. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb o kršitvah zakona ni moglo preizkusiti.

12. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem priče T.S., rekonstrukcijo varnostnega pregleda policije in pribaviti fotografije predmetov, katere je ob zaustavitvi obsojenca posnela policija ter da je bilo obsojencu zaradi opustitve izvedbe teh dokazov onemogočeno sodelovati v kazenskem postopku je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve pravice do obrambe iz drugega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja, da je predlog za zaslišanje priče T.S. na glavni obravnavi dne 27.6.2006 podal državni tožilec. Tako z zavrnitvijo tega dokaznega predloga obsojencu niso bile kršene pravice do obrambe, saj obramba izvedbe tega dokaza ni predlagala. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo do dokaznega predloga zagovornika za rekonstrukcijo varnostnega pregleda in dokaznega predloga obsojenca za pribavo fotografij in jih zavrnilo. Ocenilo je, da izvedba rekonstrukcije glede na na glavni obravnavi zaslišanih prič - policistov ni potrebna; enako pa tudi pribava fotografij, saj v postopku ni bilo sporno, kateri predmeti so bili obsojencu zaseženi. S tem je sodišče zadostilo kriterijem ustavno sodne presoje in po presoji Vrhovnega sodišča ni prekršilo pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist; pri tem pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zagovornikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izhaja, kako naj bi takšna kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

13. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih zagovornik navaja, da obsojenec dejansko ni storil kaznivega dejanja, da obsojencu v postopku kaznivo dejanje ni bilo z gotovostjo dokazano, da je imel obsojenec orožje le v posesti z namenom, da ga legalizira, da se obsojenec na orožje spozna, da je odgovorna in zrela oseba, ki ni imel nikakršnega interesa niti težnje razpolagati s prepovedanim orožjem, da mu je bilo z zaustavitvijo vozila onemogočeno vrniti podtaknjeno avtomatsko puško, dejansko predstavlja nestrinjanje vložnika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje in prometa orožja sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

14. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila povprečnine kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, ker je obsojenec brez zaposlitve in premoženja ter prejema socialno podporo ter bi lahko bilo s plačilom povprečnine ogroženo njegovo vzdrževanje.