Jedro

Pričevanju te osebe ni sledilo zaradi nasprotujočih informacij, ki jih je dala. Sodišče prve stopnje je štelo, da je nasprotje v tem, da je priča po eni strani trdila, da je tožena stranka plačala vsa opravljena dela, nato pa je izpovedala, da je imela tožena stranka proti koncu pogodbenega sodelovanja določene finančne težave in da ne ve, kako natančno so potekala plačila opravljenih del ter da ni seznanjena s tem, kaj je bilo plačano in kaj ne.

Zahtevek tožeče stranke ni neutemeljen že zato, ker tožeča stranka ni računov izdajala mesečno, temveč za več mesecev hkrati po opravljenih delih. Tožena stranka ne trdi, da bi bilo pravočasno izdajanje računov bistvena sestavina pogodbe. Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. Zato je ob upoštevanju navedenih določil tožeča stranka smela račune izdati tudi kasneje, ne da bi to kakorkoli vplivalo na utemeljenost plačil za opravljena dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.461,07 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: - ustavilo postopek glede 6.000,00 EUR (I. točka izreka), - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 131244/2014 z dne 3. 10. 2014 vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 47.791,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2015, zakonske zamudne obresti od zneska 53.791,20 za čas od 12. 10. 2013 do 28. 7. 2015, kar znaša 7.892,27 EUR in izvršilne stroške 313,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2014 (II. točka izreka) in - toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 3.452,20 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo, to je zoper II. in III. točko izreka, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP), ker naj bi ugotavljalo dejstva brez ustrezne trditvene podlage. Tožeča stranka naj ne bi navedla dejstev o tem, katera dela je dejansko opravila. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka opravljena dela opisala v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2016, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in na kar tožeča stranka utemeljeno opozarja v svojem odgovoru na pritožbo. Zato sodišče prve stopnje z zaslišanjem direktorja tožeče stranke ni na nedopusten način nadomeščalo pomanjkljive trditvene podlage z izvajanjem dokaza.

6. Neutemeljena je tudi kritika dokazne ocene glede izpovedi priče G. N. M., ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v 8. točki obrazložitve svoje sodbe. Pričevanju te osebe ni sledilo zaradi nasprotujočih informacij, ki jih je dala. Sodišče prve stopnje je štelo, da je nasprotje v tem, da je priča po eni strani trdila, da je tožena stranka plačala vsa opravljena dela, nato pa je izpovedala, da je imela tožena stranka proti koncu pogodbenega sodelovanja določene finančne težave in da ne ve, kako natančno so potekala plačila opravljenih del ter da ni seznanjena s tem, kaj je bilo plačano in kaj ne. Med temi informacijami je očitno nasprotje, ki ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v njegovo dokazno oceno. Drugačne pritožbene trditve - da v podanih informacijah ni nasprotij - so neutemeljene.

7. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja, da je tožeča stranka opravila 72 % pogodbenih del in jih toliko tudi vtožuje (6., 7. in 9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zgolj iz pritožbeno izpostavljenih rokov za opravo del ni mogoče sklepati, da pogodbenih del tožeča stranka ni opravila. Kot je bilo že obrazloženo, je opravljena dela tožeča stranka natančno opisala v vlogi z dne 25. 5. 2016, česar tožena stranka v pritožbi ne napada s konkretiziranimi razlogi. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi materialno pravnemu stališču sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke ni neutemeljen že zato, ker tožeča stranka ni računov izdajala mesečno, temveč za več mesecev hkrati (po opravljenih delih). Takšno obračunavanje pogodbenih del namreč ne nasprotuje tretjemu odstavku 13. člena pogodbe med strankama, ki določa, da se sme obračunati največ 90 % vrednosti pogodbenih del po fazah, preostalih 10 % pa v roku 30 dni po oddaji zadnjega poročila. Tožena stranka ne trdi, da bi bilo pravočasno izdajanje računov bistvena sestavina pogodbe. Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev (prvi odstavek 105. člena OZ). Zato je ob upoštevanju navedenih določil tožeča stranka smela račune izdati tudi kasneje, ne da bi to kakorkoli vplivalo na utemeljenost plačil za opravljena dela.

8. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o tem, kdo nosi pravdne stroške.

9. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.177,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 1.461,07 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).