Jedro

Sodišče bi se moralo v razlogih sodbe opredeliti, zakaj dejanja obsojenke ni kvalificiralo kot majhne tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ le, če bi obramba v postopku zatrjevala obstoj objektivnega in subjektivnega elementa majhne tatvine, česar pa ni storila.

Ker ZKP ne predvideva, da vložnik zahteve predlaga uporabo 427. člena tega zakona, Vrhovno sodišče na podlagi takega predloga ni dolžno preizkušati pravilnosti dejanskega stanja v zvezi s trditvami predloga, niti se ni dolžno o tem opredeljevati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bila obsojena M.R. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine iz 1. odstavka 211. člena KZ RS. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenke pravočasno dne 7.10.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kršitve 1. odstavka 395. člena ZKP in kršitve 2. odstavka 445. člena ZKP. Navaja tudi, da naj pri odločanju o zahtevi Vrhovno sodišče uporabi določbo 427. člena ZKP. Predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadevo v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena, saj kršitev kazenskega zakona in procesne kršitve, ki se z zahtevo uveljavljajo, niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo, kazenski zakon napačno uporabi ali sploh ne uporabi. Pri uveljavljanju kršitve kazenskega zakona (glede katerega vprašanja je bil kazenski zakon prekršen - 372. člen ZKP - zahteva ne konkretizira), pa vložnik zahteve zmotno ne izhaja iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak z navajanji, da bi sodišče glede nato, da je vrednost ukradenih stvari majhna in je zato podan objektivni element za kvalifikacijo dejanja obsojenke po 2. odstavku 211. člena KZ RS, moralo raziskati, ali je podan tudi subjektivni element, da je obsojenki šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti, izpodbija pravilnost in popolnost le-tega. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člen ZKP) pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zmotno je stališče vložnika zahteve, da bi sodišče moralo obrazložiti, zakaj se kljub majhni vrednosti ukradene stvari ni odločilo za kvalifikacijo dejanja obsojenke po 2. odstavku 211. člena KZ RS (bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP). Sodišče mora s sodbo popolnoma rešiti predmet obtožbe. Presoditi in svojo presojo ustrezno obrazložiti torej mora, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, opisano v obtožbi in ali ga je storil obdolženec (princip identitete obtožbe in sodbe). Zato sodišču v obravnavanem primeru ob tem, ko je ugotovilo, da je obsojenka storila v obtožbi ji očitano kaznivo dejanje navadne tatvine (1. odstavek 211. člena KZ RS) ni bilo potrebno obrazlagati, da obsojenka ni storila kakšnega drugega kaznivega dejanja, niti priviligirane oblike istega kaznivega dejanja. Do tega, zakaj dejanja obsojenke ni kvalificiralo kot majhno tatvino (2. odstavek 211. člena KZ RS), bi se sodišče v razlogih sodbe moralo opredeliti le, če bi obramba v postopku zatrjevala obstoj objektivnega in subjektivnega elementa majhne tatvine, česar pa, kot je razvidno iz gradiva v spisu, obramba ni storila.

Dolžnost, da mora v obrazložitvi svoje odločbe presoditi navedbe pritožbe, ki jo določba 1. odstavka 395. člena ZKP, nalaga pritožbenemu sodišču, pomeni, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe povedati, ali so v pritožbi uveljavljani razlogi utemeljeni ali ne ter zakaj. Sodišče druge stopnje je v obravnavanem primeru to tudi storilo. V obrazložitvi svoje sodbe je sicer na kratko, a jasno povedalo, da v pritožbi uveljavljan razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, ker so tako s pritožbo izpodbijana dokazna ocena prvostopnega sodišča o zagovoru obsojenke in izpovedbi oškodovanke, kot tudi dejanski zaključki, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilni.

Obrazložitev sodišča druge stopnje tudi ni v nasprotju z razlogi sodišča prve stopnje, niti v nasprotju z zapisniki o zagovoru obsojenke. Bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP zato nista podani.

Tudi v zahtevi uveljavljana kršitev določbe 2. odstavka 445. člena ZKP ni podana. Iz gradiva v spisu izhaja, da je bil predmetni kazenski spis pred sejo senata sodišča druge stopnje poslan Višjemu državnemu tožilstu v Mariboru. Višji državni tožilec-svetnik I.K. je izkoristil možnost, ki mu jo daje določba 2. odstavka 445. člena ZKP, in v vlogi z dne 23.1.1998, ki jo je drugostopno sodišče prejelo pred sejo senata dne 26.1.1998, podal svoj predlog.

Po določbi 427. člena ZKP lahko Vrhovno sodišče samo (po uradni dolžnosti) razveljavi odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi. ZKP torej ne predvideva, da vložnik zahteve predlaga uporabo 427. člena ZKP, kot je storjeno v obravnavani zadevi, zato Vrhovno sodišče na takšen predlog ni dolžno preizkušati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja v zvezi s trditvami predloga niti se ni dolžno o tem opredeljevati. Kljub temu dodaja, da ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti, saj precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni podan.

Ker v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane, oziroma zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni zakonski razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).