Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče na tem mestu še pripominja, da je naloga strokovne komisije, da projekte strokovno oceni, naloga organa odločanja pa je, da glede na strokovne ocene komisije (ki morajo biti po oceni sodišča tudi vsebinsko obrazložene in ne zgolj številčno, saj bi drugače lahko prišlo do arbitrarnosti) in razpoložljiva sredstva ter pogoje razpisa, odloči o prijavljenih projektih in njihovi upravičenosti do sofinanciranja.
I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba, št. 6150-158/2021-3340-3 z dne 1. 4. 2022 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 285,00 EUR, kar z 22 % DDV znaša 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.
Tek upravnega postopka
1.V predmetni zadevi je bila izdana odločba na podlagi Rednega letnega javnega projektnega razpisa za sofinanciranje programskih medijev v letu 2022 (z oznako JPR-MV-2022, v nadaljevanju javni razpis).
2.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil projekt prijavitelja sprejet v sofinanciranje z naslovom ..., in sicer v višini 36.000,00 EUR, v posledici česar se z izvajalcem na podlagi te odločbe sklene pogodba o sofinanciranju in izvedbi projekta.
3.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je predmet javnega razpisa med drugim sofinanciranje tako programskih tiskanih medijev, kakor tudi radijskih in televizijskih programov, pri čemer je področje financiranja razdeljeno na področje A (tiskani mediji) in področje B (radijski in televizijski programi). Za radijske in televizijske programe je bilo za sofinanciranje na voljo 2.042.112,00 EUR, pri čemer je bilo v sofinanciranje za področje B izbranih 33 projektov, posamezni projekt pa je bil sprejet v sofinanciranje, če je dosegel najmanj 318 točk (od skupno 575 možnih). Tožnik je kot prijavitelj dosegel skupno 346 točk, zaradi česar je bil njegov projekt izbran za sofinanciranje.
Tožbene navedbe
4.Tožnik, kljub sprejetju projekta v financiranje, v predmetnem postopku vlaga tožbo, iz katere izhaja, da odločitev ministra ni obrazložena, in sicer v segmentu, iz katerega bi izhajalo, zakaj in iz kakšnih razlogov je bilo prijavljenemu projektu dodeljeno sofinanciranje zgolj v višini 36.000,00 EUR.
5.Tožnik tako navaja, da vlaga predmetno tožbo zaradi pomanjkljive obrazložitve v izpodbijani odločbi, ki bi morala biti skladna z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Ker je konkretizirana in vsebinska obrazložitev izostala, izpodbijana pomanjkljiva odločba predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Obrazložitev odločbe upravnega organa mora namreč obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge odločilne za presojo posameznih dokazov ter navedbo določb predpisov na katere se odločba opira, kakor tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke.
6.Tožnik tako izpostavlja, da v obrazložitvi ni podanih konkretnih razlogov za podano oceno prijavljenega projekta oziroma ni navedenih razlogov za dodeljeno število točk o posameznem razpisnem merilu, na podlagi katerih je toženka ocenila, v kolikšni meri prijavljen projekt izpolnjuje vsakega od razpisanih meril. Po stališču tožnika prav tako ni ustrezno obrazložena odobritev sofinanciranja projekta v odobreni višini 36.000,00 EUR v povezavi s skupnim seštevkom dodeljenih točk, v posledici česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in gre tako za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
7.Tožnik, predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne upravnemu organu v ponovni postopek, ter da mu toženka povrne plačilo stroškov upravnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude plačila.
Navedbe tožene stranke
8.Toženka je v predmetni zadevi sodišču posredovala upravni spis, medtem ko na tožbo ni odgovorila.
Sodna presoja
K točki I izreka:
9.Tožba je utemeljena.
10.Med strankama ni sporno, da se je tožnik A. kot prijavitelj pravočasno prijavil na javni razpis s projektom, ki je ustrezal pogojem predmetnega razpisa, kakor tudi ni sporno, da je bil projekt tožnika sprejet v financiranje v višini 36.000,00 EUR, ter da je bilo odločeno, da se s tožnikom sklene pogodba o sofinanciranju in izvedbi projekta.
11.Med strankama tudi ni sporno, da je bilo za navedeno področje programskih vsebin radijskih in televizijskih programov, torej za področje B mogoče maksimalno doseči 575 točk, minimalno pa je bilo za financiranje potrebnih 318 točk, in da je bilo v financiranje sprejetih 33 projektov s tega področja. Projekt tožnika je dosegel 346 točk, kot izhaja iz šeste (6) strani obrazložitve izpodbijane odločbe.
12.Sporno v obravnavani zadevi pa je vprašanje ali je odločba toženke, na podlagi katere je odločila o višini sofinanciranja prijavljenega projekta, dosegla tudi standard obrazloženosti oziroma ali vsebuje vse sestavine po 214. členu ZUP, kot navaja tožnik v tožbi.
Pravne podlage
13.Sodišče najprej pojasnjuje, da ocenjevanje in vrednotenje vlog v postopku javnega razpisa sicer poteka po določbah 119. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in 11. in 12. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (Pravilnik), na način, da strokovna komisija, ki kulturne programe oziroma projekte, ki so vsebovani v ustreznih vlogah, razvrsti glede na kriterije za ocenjevanje in vrednotenje, kot so bili določeni v objavi razpisa. O razvrstitvi je komisija dolžna pripraviti poročilo, v katerem morajo biti natančno navedeni razlogi za razvrstitev posameznih prijavljenih kulturnih programov oziroma kulturnih projektov in predlog, kateri kulturni programi oziroma projekti se financirajo v določenem obsegu ter kateri se, glede na višino sredstev in razvrstitev, ne financirajo. Kljub dejstvu, da komisija pripravi predlog, je kot organ odločevalec minister, ki o vsaki ustrezni vlogi, prispeli na javni razpis, izda posamično odločbo, s katero odloči o odobritvi ali o zavrnitvi njenega sofinanciranja, pri čemer morajo biti razlogi za odločitev ustrezno obrazloženi.
14.120. člen ZUJIK, 12. člen Uredbe o izvedbi rednega letnega javnega razpisa za sofinanciranje ustvarjanja programskih vsebin medijev (Uredba) in 15. člen Pravilnika med drugim določajo, da na podlagi predloga strokovne komisije minister odloči o vsaki ustrezni vlogi, prispeli na javni razpis, in sicer s posamično odločbo, s katero odloči o odobritvi ter deležu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa.
15.Zaradi specifičnosti navedenega postopka lahko sodišče v upravnem sporu presoja le skladnost javnega razpisa z zakonom in torej odločbo presoja le glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov in javnih povabil ter obrazloženosti razlogov zanje, in je tako upravnim organom dopuščeno določeno polje proste presoje. Kljub navedenemu pa mora biti odločba, izdana v postopku Javnega razpisa ustrezno obrazložena, v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, na način, da jo je mogoče s strani sodišča preizkusiti, saj gre v tem primeru za javno pravno stvar iz 4. člena ZUP. Odločanje na podlagi javnega razpisa tako nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o drugi javno pravni stvari, pri čemer je kljub temu zelo pomembna konkretizirana obrazložitev odločitve organa iz katere so jasno razvidni razlogi organa za sprejeto odločitev, saj gre za specifičen tip postopka, kjer je ključnega pomena upoštevanje načela enakih možnosti zainteresiranih udeležencev, ki konkurirajo za javna sredstva. Navedeno pa je ustrezno zgolj, če je odločitev organa mogoče preveriti oziroma preizkusiti.
16.Glede na dejstvo, da izpodbijana odločba, na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodi med upravne odločbe, morajo biti razlogi konkretizacije, skladno z določili 214. člena ZUP, v njem navedeni.
Glede obrazložitve
17.Upravna odločba mora biti tako, v skladu z 214. členom ZUP, ustrezno obrazložena s strani odločevalca. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za zakonito in pravilno odločitev, z dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima namreč pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju, tudi, če sicer gre za odobritev financiranja, z razlogom, da se seznani, v katerih segmentih pa s prijavo ni bila najbolj uspešna in iz kakšnih razlogov. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti odločba obrazložena, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru in je le na ta način zagotovljen pošten postopek do vseh prijaviteljev.
18.Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem ali njemu sorodnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in posledično pravica do vložitve ustreznega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
19.Na podlagi navedenega sodišče tako izpostavlja, da morajo tudi iz obrazložitve akta s katerim je odločeno o uspešnosti prijavitelja na javni razpis, kljub specifičnosti samega postopka, izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev organa odločanja v takšni meri, da jih prijavitelj lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. Tako bi v konkretnem primeru v izpodbijani odločbi moralo biti jasno navedeno, kakšne so tiste pravnorelevantne in konkretizirane okoliščine za financiranje prijavljenih projektov do mesta, ki ga je zasedel tožnik oziroma točk, ki jih je dosegel v številu 346, glede na druge prijavljene projekte (navedeni morajo biti razlogi, zakaj je predmetni projekt financiran s 36.000,00 EUR, torej kako je število doseženih točk v korelaciji z višino dodeljenih sredstev, glede na celoto razpoložljivih sredstev). V tovrstnih postopkih je namreč bistveno, da se zagotovi pravica do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so oddali svoje vloge - prijave, to je, da se vsi prijavitelji obravnavajo pod enakimi pogoji ter posledično, da veljajo enaki pogoji za odločanje o dodelitvi (ali nedodelitvi) sredstev prijaviteljem, ki bodo deležni sofinanciranja iz javnih sredstev. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu, torej z enakimi kriteriji za vse. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa.
20.Sodišče na tem mestu še pojasnjuje (kar izhaja že tudi iz ustaljene sodne prakse)
da je odločitev toženke (odločevalca - ministra) lahko sprejeta na podlagi strokovnega mnenja več članske komisije, in da je vsebina in obseg obrazložitve odločbe podrejena merilom, določenim po razpisni dokumentaciji in predloženim dokazilom, ter da gre do trenutka odločanja komisije za izključno strokovno opravilo strokovnjakov, ki presojajo prijavljene projekte prijaviteljev. Tako predstavlja javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa, pri čemer je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. V posledici tukajšnje sodišče v postopku upravnega spora takšne ocene ne more strokovno presojati, glede na to, da se v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene. Presoja sodišča je tako glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov oziroma javnih pozivov s področja kulture zadržana v smislu, da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se iz tega razloga ne more spuščati v presojo primernosti ocene projektov oziroma presoje primernosti strokovne presoje glede izpolnjevanja kriterijev, danih s strani strokovne komisije.
Sodišče mora tako preveriti ali je organ odločanja ravnal skladno z zakonom in je tudi dolžno preveriti ali je izpodbijani akt mogoče preizkusiti na način, da vsebuje natančno strokovno oceno v smislu utemeljene in argumentirane vsebinske presoje.
Sodišče ugotavlja in tako pritrjuje tožbenim navedbam, da izpodbijana odločba takih sestavin nima v popolnosti iz razlogov, kot bodo navedeni v nadaljevanju te obrazložitve. Iz izpodbijane odločbe namreč izhajajo zgolj prepisani pogoji javnega razpisa in točkovanje po posameznih rubrikah kot jih je določila komisija brez opisne in vsebinske ocene članov komisije in tudi ne izhajajo razlogi, ki so organ odločanja, torej ministra, vodili k sprejeti odločitvi, saj obrazložitve razlogov organa za sprejeto odločitev v izpodbijani odločbi sploh ni.
Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka svojo odločitev argumentirala na način, da je navedla zgolj število doseženih točk za posamezni kriterij, brez opisne ocene razlogov in na način, kakor da je komisija, ki je ocenjevala projekte, tudi končni odločevalec, v posledici pa je na koncu, v obrazložitvi izpodbijane odločbe izostala obrazložitev razlogov organa odločanja, kar pa je napačno. Po oceni sodišča organ odločanja (minister) namreč, na podlagi dejstev, ki jih je ugotovila komisija in njene ocene prijavljenega projekta, ni konkretizirano obrazložil zakaj je tožnik prejel sofinanciranje projekta v višini 36.000,00 EUR glede na celotna razpoložljiva sredstva, ki so bila na razpolago v višini 2.042.112,00 in po kakšnem ključu so bila celotna sredstva med prijavljene projekte razdeljena.
Če je bilo v financiranje sprejetih 33 projektov s področja B, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in je bilo na voljo več kot dva milijona sredstev, bi navedeno pomenilo, da je bilo za posamezni projekt v povprečju na voljo 61.882,18 EUR. Zaradi navedenega je pomembno po kakšnem ključu in iz kakšnih razlogov so bila sredstva razdeljena (kar iz odločbe ni razvidno) in na podlagi katerih konkretiziranih razlogov, je bil projekt tožnika sprejet v financiranje za znesek 36.000,00 EUR. Iz obrazložitve manjka predvsem konkretizacija razlogov organa (prav tako pa tudi ni ustrezne konkretizacije komisije). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, na kakšni podlagi in iz kakšnih razlogov je mejno število točk za sprejeto financiranje ravno pri 318 točkah od 575 možnih. Prav tako pa iz odločbe tudi ne izhajajo argumenti iz kakšnih razlogov se je organ odločil, da je mejo postavil ravno pri tem številu točk, zaradi česar je pritrditi tožbenim navedbam, da odločba tako ne vsebuje natančne in konkretizirane strokovne ocene, v kateri bi bilo število dodeljenih točk najprej pojasnjeno z vsebinsko utemeljitvijo ocene strokovne komisije, nato pa s strani organa odločanja.
Iz zadnje strani izpodbijane odločbe izhaja zgolj kratka navedba, da minister za kulturo v obravnavanem primeru soglaša s predlogom strokovne komisije, medtem ko razlogi za odločitev iz izpodbijane odločbe povsem izostanejo, zaradi česar je pritrditi tožbenim navedbam, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj obrazložitve razlogov organa za sprejeto odločitev sploh ni. Navedeno pomeni, da iz odločbe ne izhajajo razlogi, kaj pri prijavljenem projektu ni zadostno, napačno ali zgolj povprečno, da je rezultiralo v točkovanju (za vsak posamezni kriterij), ki ga je ocenila komisija, in da je na koncu to strokovno oceno upošteval organ odločanja. V posledici tako obrazložitev organa, kot odločevalca v obravnavanem primeru, sploh ni obrazložena, zaradi česar je pritrditi tožnikovim navedbam o izostanku konkretizirane in argumentirane obrazložitve, ki bi izkazovala razloge za odločitev organa, in ki bi jo bil organ kot odločevalec, na podlagi 214. člena ZUP, dolžan navesti in torej obrazložitev odločitve konkretizirati na način, da se jo da preizkusiti.
Sodišče na tem mestu še pripominja, da je naloga strokovne komisije, da projekte strokovno oceni, naloga organa odločanja pa je, da glede na strokovne ocene komisije (ki morajo biti po oceni sodišča tudi vsebinsko obrazložene in ne zgolj številčno, saj bi drugače lahko prišlo do arbitrarnosti) in razpoložljiva sredstva ter pogoje razpisa, odloči o prijavljenih projektih in njihovi upravičenosti do sofinanciranja.
V predmetnem primeru tako sodišče, zaradi odsotnosti argumentiranih razlogov organa za njegovo sprejeto odločitev, izpodbijane odločbe ne more preizkusiti, kljub dejstvu, da gre v predmetni zadevi za strokovno opravilo, saj ob odsotnosti podanih razlogov organa za odločitev, ni mogoče preveriti ali je odločitev organa skladna z razpisnimi pogoji. Kljub strokovnemu delu komisije, ki je nedvomno potrebno in upravičeno, morajo biti namreč v končni posledici iz izpodbijane odločbe jasno razvidni odločilni razlogi, zakaj je organ odločil, da je sofinanciranje možno zgolj v višini kot je bila določena in je tako pritrditi navedbam tožnika, da v izpodbijani odločbi ni podanih konkretnih razlogov za podano oceno prijavljenega projekta oziroma dodeljenega števila točk po posameznem razpisnem merilu in v posledici za financiranje v znesku 36.000,00 EUR glede na celotna razpoložljiva sredstva.
Sodišče na tem mestu še posebej izpostavlja, da iz izpodbijane odločbe in navedb v zadnjem delu obrazložitve izhajajo tudi zgolj pavšalne navedbe komisije kot so da projekt "prinaša določeno dodano vrednost", da projekt "nakazuje zmerno pomembnost", da je projekt "relativno pomemben", da je projekt "dokaj aktualen", da je projekt "relativno kakovosten" in "da je v manjši meri izviren", kar so vse zgolj splošne navedbe konkretizacije, zakaj komisija in na koncu organ štejeta, da je temu tako. Tudi člani komisije morajo zaradi transparentnosti in preverljivosti (opisno in ne zgolj s točkovanjem) pojasniti svoje razloge na način, da jih lahko organ odločanja preveri in utemelji v svoji odločitvi, kakor tudi, da jih lahko preveri prijavitelj in na koncu sodišče ob morebitni presoji izdane odločbe. Iz predmetnega razpisa namreč izhaja, da je namen razpisa podpora medijem pri ustvarjanju in razširjanju programskih vsebin, ki so, v skladu s 4. členom Zakona o medijih (ZMed), pomembne za uresničevanje javnega interesa na področju medijev, zaradi česar mora iz odločbe izhajati tudi pomembnost projekta glede na javni interes povezan z razvojem posameznih regij.
Ker torej izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in tako ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe, je sodišče v posledici navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki, ki bo morala v ponovljenem postopku upoštevati stališče sodišča glede dolžnosti ustrezne obrazložitve razlogov organa za sprejeto odločitev, katera mora temeljiti na dokazih in tudi materialno pravni podlagi. V posledici je tako podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.
Sodišče je zato, v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo organ moral odpraviti navedeno kršitev in obrazložitev odločbe dopolniti z ustrezno obrazložitvijo v skladu z 214. členom ZUP in pojasniti razloge za svojo odločitev glede določitve meje višine financiranja za projekte uspele na razpisu.
Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi, glede na dejstvo, da je šlo v postopku za procesne kršitve, na katere je sodišče dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti in je šlo tako za odločanje o pravnem vprašanju.
K točki II izreka:
Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožeči stranki v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika je tožeča stranka, ki jo je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22 % DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.
Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).
-------------------------------
Tako sodba UPRS opr. št. II U 390/2011 z dne 15. 1. 2014.
Tako sodbe UPRS opr. št. I U 241/2012 z dne 25. 9. 2012, I U 854/2017 z dne 14. 6. 2018, U 1212/2011 z dne 9. 2. 2012 in I U 1344/2017 z dne 5. 2. 2019.
Tako sodbe UPRS opr. št. I U 1212/2018 z dne 9. 2. 2012, I U 1722/2012 z dne 16. 4. 2013 in I U 864/2016 z dne 16. 3. 2017.
Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004.
Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 357/2015, X Ips 358/2015, X Ips 359/2015 in X Ips 360/2015, vse z dne 5. 4. 2017.
X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015.
Razlogi ministra kot odločevalca so navedeni zgolj v enem stavku: "Minister za kulturo je v obravnavanem primeru soglašal s predlogom strokovne komisije, zato je glede na vse navedeno ter na podlagi prvega odstavka 120.člena ZUJIK in 15.člena Pravilnika odločil tako, kot izhaja iz izreka te odločbe."
Zveza:
RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (2002) - ZUJIK - člen 120, 119
Zakon o medijih (2001) - ZMed - člen 4
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214
Pridruženi dokumenti:*
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.